Simfonična Ekstaza: slovenska glasbena smetana na Kitajskem

Skupina KiNG FOO je nase prvič vidno opozorila na Slovenski popevki leta 2016, ko so s čudovito balado Začaraj me prejeli nagrado za interpretacijo, aranžma, za najboljšo pesem po mnenju sodelujočih izvajalcev in tako začarali mnoge slovenske poslušalce. A tokrat trije fantje in dekle pišejo novo zgodbo in zgodovino. V okviru Simfonične ekstaze, ki je sicer projekt dirigenta, skladatelja in obenem bobnarja skupine Roka Goloba, so pred kratkim izpeljali odličen koncert v Shenzhenu, na katerem so skupaj s kitajskim simfoničnim orkestrom sodelovali tudi drugi slovenski glasbeniki. Pogovoru, v katerem ni manjkalo smeha, sta se poleg Roka Goloba pridružila še kitarist Peter Hudnik in basist Matej Sušnik. Za Vklop so mi zaupali številne zanimivosti iz Kitajske ter obljubili, da bo širšemu občinstvu vpogled v njihovo popotovanje omogočen 31. maja, ko pripravljajo koncert, na katerem bodo predstavili tudi dokumentarni film.

Glede na to, da se imenujete KiNG FOO, je bilo ime benda Kitajcem zanimivo?

Peter: Glede imena ni bilo posebnega odziva, smo pa izvedeli, da če naš logo, ki vsebuje črki K in F, obrneš pokonci, pomeni »big« oziroma po slovensko »velik«. Zadeva je nastala čisto spontano in presenetilo je tudi nas.

• Znana slovenska igralka bije bitko s hudimi bolečinami

Od kod pa sploh ideja za ime KiNG FOO?

Matej: Glede imena smo se dogovarjali kar po Facebooku. Rok je imel ravno takrat neko svojo navado, da je na koncu dopisovanja pozdravil s »kung fu«. Nihče ne ve, zakaj je to zamenjal za lep pozdrav, verjetno tudi Rok ne ve, zakaj.

Rok: Zato, ker se mi je zdelo dolgočasno napisati samo »lep pozdrav«. Tako smo prišli na idejo, da postanemo »Kung Fu«, a je takratna pevka Urška Majdič predlagala, da postanemo »King Foo«, zato, da nas ljudje ne bodo mešali z borilnimi veščinami, s katerimi nimamo praktično nič skupnega.

Matej: Naj dodam še to, da je šlo tudi za slogan od King Foo do Tokia, ki nekako še vedno drži in definitivno smo mu vedno bližje.

Kako pa gledate na to, da so avtomobili Škoda »podpisani« z vašo pesmijo Začaraj me?

Rok: S Škodo smo sodelovali že prej, je pa res, da takrat ni bilo tako velike kampanje, poleg tega so v svoji reklami uporabili samo neki inštrumentalni delček. In je lepo, saj je dejansko to promocija tako za avto kot za nas. Zadeva se je odvila popolnoma nenačrtovano, in ko smo videli, kako lepo se pesem uleže v to reklamo, nismo mogli verjeti. Zgodila se je enkratna sinergija in res je nastala lepa reklama ter lepa kampanja in vsekakor smo zadovoljni, da smo del nje.

Tomi Meglič je bil tudi del vaše ekipe na Kitajskem, lahko o celotnem koncertu in potovanju poveste kaj več?

Rok: Z ekipo smo bili skupaj sedem dni, kar je kar veliko časa, in moram reči, da smo ga preživeli zelo kvalitetno. Sicer sem se jaz osebno na trenutke počutil, kot da smo na maturantskem izletu, saj sem nič hudega sluteč postal neke vrste organizator, ki mora ljudi usmerjati, kar je bilo čisto nekaj drugega kot delo komponista in dirigenta, kar v resnici počnem (smeh). Ampak ekipa je bila super, med sabo smo se odlično razumeli in vse je potekalo enkratno.

Kateri slovenski glasbeniki pa so vse bili v ekipi poleg vas in Tomija Megliča?

Peter: Maja Keuc, Nuška Drašček, Murat & Jose, Benjamin iz Metalsteel in studijski bend. 31. maja bomo v Centru slovanskih kultur v Ljubljani s to zasedbo pripravili dogodek. Sicer orkestra ne bo, se bo pa zgodil koncert KiNG FOO s temi gosti.

Matej: In imeli bomo tudi predstavitev našega dokumentarnega filma iz Kitajske.

Matej, dokumentarni film ustvarjaš sam. Je projekt zahteven?

Matej: Zelo. S sabo smo imeli svojega snemalca Maxa Petača, ki je bil zadolžen tako za posnetke kot za fotografije. Bil je kot naš osebni paparac, ki nam je sledil na vsakem koraku. Tega materiala je ogromno in trenutno smo pri eni minuti izdelanega dokumentarca (smeh). Vsi smo se zavedali, da je to zelo zahteven in zelo velik projekt, zato smo se ga tako tudi lotili. Je pa res, da smo bili zelo dobra družba, veliko smešnih trenutkov je bilo vključenih, sploh pa smo šli prvič na takšno pot – z orkestrom na drugem koncu sveta. Za vse nas je bilo to posebno doživetje. Bilo je delavno, precej pa tudi zabavno.

Se vam je na Kitajskem zgodila kakšna anekdota?

Peter: Ja, že prvi dan je bilo res smešno, ko smo imeli vaje z orkestrom. Nas so na vaje pripeljali z nekim starim avtobusom, ki je bil dejansko tak kot iz filma »Ko to tamo peva«, medtem ko so člani orkestra, ki so bili stari nekje med 22 in 25 let, vsi pripeljali z maseratiji in mercedesi.

Rok: (smeh) Ampak naj poudarimo – s kitajskimi maseratiji in mercedesi, ki so videti enako kot original, le da so pač kitajski, tudi oznake so napisane s kitajskimi črkami. Morda pa tole, Matej je poskusil kitajsko specialiteto – kokošje nogice :).

Peter: Roku je pisal tudi kitajski minister.

Res? Pohvalno! In kaj je napisal?

Rok: Ministra poznam že od prej, saj sem bil sam na Kitajskem že pred dvema letoma. Napisal mi je »Rok rocks in China!«. Pisal mi je v aplikaciji WeChat, ki je kot pri nas neke vrste Facebook. Zanimivo je tudi to, da je na Kitajskem Gmail, YouTube, Instagram cenzuriran. Praktično če greš na Kitajsko, ne moreš uporabljati družbenih omrežij, kot jih poznamo mi, niti elektronske pošte ne moreš preveriti. Kitajci imajo vse svoje. Svoj YouTube, svoj Facebook in tako naprej. Vse to je precej zanimivo, saj so na neki način kar malo odrezani od sveta.

Kako ste pa potem vi objavili fotografije na Facebook?

Matej: Ilegalno smo objavljali (smeh). Bi pa rekel, da smo na neki način, kar se tiče družbenih omrežij, tudi mi odrezani od njih. Ko si tam, namreč vidiš, da je to pravzaprav center sveta. Shenzhen kličejo tudi Silicijeva dolina Kitajske, ker od tam izhaja ogromno velikih podjetij, od Huaweia do raznih bank, mesto je konec koncev dvanajstmilijonsko. Ko si enkrat tam, vidiš, kako je videti mesto prihodnosti in kaj bo tudi do nas prej ali slej prišlo. Obiskali smo celo najvišjo poslovno stavbo na svetu, visoka je kar 599 metrov, zanimivo pa je tudi, da si v mestu povsod pod videonadzorom in se dejansko ne moreš skriti.

Rok: Povsod so kamere in povsod so karaoke (smeh). Ampak karaok se nismo udeležili.

Torej je mesto varno in brez kriminala?

Matej: Mi smo bili največji kriminalci (smeh). No, nismo izvajali kriminala, smo se pa malo bolj glasno pogovarjali.

Peter: Pod hotelom je bila zelo majhna trgovinica, ki je bila odprta 24 ur, v njej pa si lahko dobil vse, kar ti je srce poželelo. Tako smo kupili tudi kakšno pivo in se zabavali oziroma smo bili malce bolj glasni, sploh po koncertu. Kar nekaj gostov se je pritožilo in z največjim nasmehom na ustnicah se je na motorju pripeljal policaj in nas prosil, ali lahko gremo v hotel.

No, in če povemo še kaj o koncertu. Kako je pravzaprav vse skupaj potekalo?

Rok: Vsak dan smo imeli vaje z orkestrom. Najprej je bil poudarek na samem orkestru, saj je bend znal že vse pesmi in tudi solisti so bili vrhunski. Ekipa je bila 14-članska, pokrivali pa smo rock, metal, operni del, etno, torej raznoliko glasbo. Najboljše od vsega pa je bilo to, da so bile razen ene pesmi vse avtorsko slovenske. Koncert je povezovala tudi zelo priznana voditeljica Jenny, ki je pri vsaki pesmi napovedala vsebino, tako da so poslušalci vedeli, o čem govorimo. Z našim Muratom in klaviaturistom Alešem so pripravili tudi posebno jazz-beatbox izvedbo enega komada. V tujini takšnega koncerta ne pomnimo, sploh pa ne z orkestrom. To se mi zdi fenomenalno. Da obiščeš drugi konec sveta in igraš glasbo, ki je bila napisana za Slovenijo.

In kako ste se ujeli z orkestrom? Je že na prvi vaji šlo vse kot po maslu?

Rok: Kitajce sam že malo poznam po karakterju, je pa vedno odvisno od tega, kakšen orkester dobiš. Mi nismo dobili najboljšega orkestra, ampak recimo drugi najboljši orkester. Tukaj je treba biti res natančen, kar se tiče igranja. Moram priznati, da na prvi vaji nisem bil najbolj zadovoljen z njimi, tako da smo počasi stopnjevali vse skupaj, z vključevanjem solistov in benda, kar jih je malce inspiriralo za boljše igranje. Naša glasba je za njih toliko drugačna, nekaj novega, in jim verjetno ni bilo najbolj enostavno. Imeli smo kar veliko dela. Ampak na koncu smo naredili zelo lepo slovensko-kitajsko simbiozo in uspeh je bil čudovit. Vsi smo bili zadovoljni.

Kakšen pa je bil odziv Kitajcev?

Rok: Kitajci so zelo specifičen narod. Pri aplavzih smo najprej mislili, da je kaj narobe, a smo nato ugotovili, da na začetku koncerta nočejo ploskati, da nas ne bi preveč motili. Po koncu koncerta pa je bilo navdušenje tako intenzivno, kot da je bil to najboljši koncert, ki so ga doživeli. Rekli so nam celo, da moramo prihodnje leto vse skupaj obvezno ponoviti.  

Matej: Šele zdaj se zavedamo teže tega dogodka. Kar se je zgodilo, ni nekaj, kar bi se dogajalo vsak mesec. Celotna ekspedicija je imela za vse nas in vse izvajalce, ki so šli z nami, tako velik pomen, da se bomo vsi z veseljem spomnili in pokazali še drugim, kako je bilo. Zelo smo ponosni, da se bo ta dogodek zapisal v zgodovino, ker si svoje mesto tudi zasluži. In v ta namen tudi pripravljamo ogled dokumentarnega filma ter koncert z vsemi izvajalci, ki so bili del te zgodbe, ki bo, kot smo povedali, 31. maja v Centru slovanskih kultur France Prešeren.

Kako to, da vas letos nismo videli na Emi?

Peter: RTV je določil nova pravila, pa katerih morajo imeti vsi izvajalci slovensko državljanstvo, in naša pevka Aleksandra ga nima, saj je Srbkinja.

Rok: In zato gremo skupaj raje do Tokia.

Kje ste pa danes pustili vašo Aleksandro?

Peter: Aleksandra je obiskala svoje stare starše v Srbiji, zato se žal ni mogla udeležiti današnjega intervjuja. Marsikdo ne ve, da je Aleksandra v bistvu Vlahinja, in z območja, od koder prihaja, izhaja tudi vlaška magija. S to magijo je začarala cel band in prinesla k nam neko edinstveno energijo, kemijo, v kateri uživamo, in povezanost, za katero upamo, da bo trajala čim dlje.

Objavljeno v reviji Vklop št. 19. 9. 5. 2019.