»Kako, za vraga, smo prišli do Donalda Trumpa?«

Naj vas naslov ne zavede, vrstni red številk se je obrnil. Moore je leta 2004 ustvaril dokumentarec Fahrenheit 9/11 (11. september, teroristični napad na newyorška dvojčka), ki je raziskoval predsednikovanje Georgea W. Busha in vojno proti terorizmu oziroma njeno medijsko obravnavo; gre za še danes najbolj donosni dokumentarec vseh časov. Fahrenheit 11/9 (9. november, izvolitev Donalda Trumpa) pa raziskuje predlanske volitve oziroma kaj (in kdo) vse je krivo, da je Trump postal predsednik, potem ko je vse kazalo, da bo nova predsednica Hillary Clinton. Kaj je šlo narobe? »Ne gre za to, da je zmagal Trump, ampak da je 'klasična' politika izgubila,« komentira Janez Usenik, novinar Pop TV-ja. Moore opisuje kopico vzrokov, ki so podirali domine eno za drugo, da se je zgodilo, čemur so se še nekaj tednov prej vsi smejali in imeli za nemogoče. Krivi so Barack Obama in demokrati, ki so zamajali vero v demokracijo, krivi so ljudje, ki niso šli na volitve (teh je bilo več kot 40 odstotkov), krivi so pohlepni politiki, krivi so neaktivni državljani, krivi so površni ali »kupljeni« mediji … Film je pomemben tudi za nas, saj lahko dogajanje mirno preslikamo na naš državljanski in politični svet.

Preberite tudi: Jamie Oliver in božične pojedine v vaši dnevni sobi.

Aktivist in manipulator

Kot smo pri izkušenem filmarju (Bovling za Columbine, Sicko …) že vajeni, je dokumentarec zelo neposreden in jasen, igra na čustva gledalca in je zato tudi precej boleč ter včasih šokanten. »Vsekakor je to zelo močan film,« se strinja Boštjan Virc, producent filma Houston, imamo problem! »A z evropskega stališča, kjer poudarjamo objektivnost dokumentarizma, bi lahko razpravljali o tem, ali sploh je dokumentarec ali ne. Moore je namreč manipulator in aktivist, zastavi si cilj oziroma tezo in potem izbere materiale, ki jo potrjujejo. On torej zavzame stališče in vse podredi temu. Z jasnimi filmskimi pristopi, sestavinami in triki zna izvrstno ustvariti napetost in izzvati čustven odziv. Uporablja podobno manipulacijo kot Trump, zato je na mestu vprašanje etičnega vidika: ali cilj opravičuje sredstva?« Borut Mekina, novinar Mladine, ki se je srečal z Michaelom Moorom, ko je ta v Ljubljani snemal Koga napasti zdaj?, ob tem poudarja, da Moore ni novinar in da za dokumentarcem ne stoji medijska hiša, zato jim ni treba upoštevati pravil. »Moore se v filmih morda dela naivnega, a je v resnici zelo razgledan, poglobljeno raziskuje, ima vse mogoče podatke in ekipo, ki ga podpira. Te družbenokritične filme snema iz svojega globokega prepričanja, ne zaradi komercialnega uspeha. Ljudem želi odpreti oči.« Ali gre torej za dokumentarec ali filmsko manipulacijo, bi se dalo na dolgo in široko razglabljati. Igor Harb, novinar Dela, celo pravi, da se njemu zdi to še najbolj podobno video eseju. »Kar mene zadeva, je film izgubil malo pristnosti, saj se je Moore preveč zatekel k uporabi moderne tehnologije (posnetki iz YouTuba, družbenih omrežij, televizijskih poročil in tako dalje), zato je manj osebnih stikov oziroma intervjujev,  kot smo bili vajeni iz njegovih prvih filmov. Bolj mi daje občutek predavanja ali povzetka dejstev. A da ne bo pomote: vse, kar pove, je še vedno zanimivo.«

Več v reviji Vklop št. 48, 29. 11. 2018.