Ivan Cankar: bil je jasnoviden in zelo senzibilen
Večina Cankarja pozna kot najboljšega slovenskega dramatika, a je bil še mnogo več kot to.
Njegovo intimno, človeško stran v celovečernem dokumentarno-igranem filmu z naslovom Cankar razkriva scenarist in režiser Amir Muratović.
Igrani in animirani prizori odkrivajo pisateljevo zasebnost, v dokumentarnem delu pa se spoprimemo z mitologijo, ki jo je v dobrem stoletju ustvarila »cankarologija«. Dokumentarni del spremlja najpomembnejše dogodke ob stoletnici njegove smrti. Vrača se k izvirnim rokopisom, pismom in razglednicam, risbam, redkim materialnim sledem, ki so ostale za Cankarjem, ter se ustavi ob pomembnih postajah na njegovi življenjski poti. V igranih prizorih pa je prikazano še pisateljevo zasebno življenje, kakršno je mogoče razbrati iz njegovih del.
Preberite tudi: Špela Močnik srečna v objemu moškega. Kliknite TUKAJ!
Muratović se je odločil Cankarja v igranem delu pod drobnogled vzeti od novembra 1899, ko se je v dunajskem delavskem predmestju Ottakring nastanil pri družini Löffler, kjer se je sprva približal svoji gospodinji in čez nekaj let njeni odraščajoči hčeri Steffi, nato pa ga spremlja vse do njegove smrti.
»O Cankarju sem prej zelo malo vedel, ker sem si moral najprej tudi sam razbiti stereotipno podobo o njem. Ker me je zanimalo njegovo resnično življenje, sem v vseh njegovih delih iskal sledi njegovega zasebnega življenja, potem pa skozi ta vidik počasi spoznaval stvari. Številne podrobnosti iz svojega življenja namreč razkriva avtor sam v svojih delih. Pri Kralju na Betajnovi sta Francelj in Pepček, ki sta stara natančno toliko, kot sta bila Vili in Alfred Löffler takrat, ko je on živel pri tej družini. Pri Hlapcih, ki jih je pisal v Sarajevu, je jasno, da če je bil nadškofov gost in je živel mesec in pol pri njem, da župnik v besedilu pravzaprav govori z njegovimi besedami. Kakšne stvari pa smo vedeli, da so se zgodile, a je bilo zelo težko najti podlago v besedilih, ker jih je malo skrival – to so te najbolj intimne. Ampak v resnici se je v svojih besedilih zelo razgaljal. Mene je najbolj presunilo to, da je nekatere stvari napovedal. Recimo prizor v postelji, ko Steffi Löffler izgubi njegovega otroka – ta prizor se je v resnici zgodil marca 1908, on pa je ta dialog izdal v knjigi Tujci leta 1904. V feljtonu Neprijetna dogodivščina piše, kako je padel po stopnicah in je gledal svoje možgane (v resnici gre za politično besedilo), pozneje pa je tudi zares padel po stopnicah, kar je vodilo v njegovo smrt. V vinjetah leta 1899 v črtici Nina napiše, da se je zaljubil v 12-letno hčerko svoje gospodinje, pol leta zatem pa je prišel k družini Löffler, kjer je bila 12-letna Steffania (Nina), se pravi, da je tudi to napovedal. V vinjeti zapiše: 'Ko prihajam po stopnicah, sem vedel, da prihajam domov.' Ivan je pri Löfflerjevih ostal deset let. Takšnih stvari je ogromno. Znana so tudi pričevanja, da je začutil, da se je sestra vrgla v Ljubljanico, da ga je srce zabolelo. To so sicer neka ugibanja, ampak umetniki so občutljivi, očitno znajo začutiti te stvari,« nam je po po premieri filma zaupal Muratović.
Glavno vlogo je scenarist in režiser zaupal igralcu Roku Viharju. »Roka smo sicer nekaj časa držali ob strani, čeprav smo vedno mislili nanj, a se nam je zdel za upodobitev Cankarja prestar. Ker on je v resnici star toliko, kot je bil Cankar, ko je že umrl. Potem pa smo dojeli, da so bili v tistem obdobju ljudje veliko prej stari in so veliko prej umirali ter da je verjetno Rok za podobo Cankarja še premlad. Potem smo se zelo hitro odločili zanj,« nam je pojasnil Amir.
Vihar je bil vloge zelo vesel, vanjo pa se je zelo poglobil. »Skušal sem si ustvariti njegovo psihološko sliko, kar pa ni bilo preprosto, saj je ogromno izjav in zgodb, ki so si med sabo povsem nasprotujoče. Zdi se mi, da se je ogromno ljudi po njegovi smrti poskušalo proslaviti skozi to, da so ga poznali in o njem kaj vedeli. On je bil v prvi vrsti izjemen literat, izjemen pisatelj, dosleden in povsem predan svojemu poklicu. Zelo zgodaj, zelo mlad je postal zelo znan, tako je tudi živel. To, da v filmu razkrivamo njegovo zasebnost, se mi zdi vsekakor prav, to je on, on tudi v svojih literarnih delih tega ni nikoli skrival. Meni se zdi najhujše, da se človeka priklene na piedestal samo zaradi neke literarne vrednosti. Mislim sicer, da je Cankarja treba brati in se ga splača brati zaradi tega, ker je brutalno življenjski, dosledno človeški, izjemno opisuje slovenski narod in slovenskega človeka, to, kar piše, pa še vedno drži. Mislim, da njegove besede še vedno vsakič zadenejo v živo,« je prepričan Rok.
