Grozljive pošasti v ljudeh
Intervju z Derekom Miom, glavnim igralcem druge sezone serije Teror: Zloglasni
15. avgusta je na program AMC prišla druga sezona antološke serije Teror. Ta se dogaja med drugo svetovno vojno v Ameriki, ko so Američane japonskih korenin prisilno preselili v internacijska središča. Ne le to, tam jih preganja zlobni duh mrtve ženske, imenovan yūrei.
Potem ko smo v prvi sezoni spremljali skrivnostno izgubljeno odpravo kapitana Johna Franklina, ki je leta 1845 odplula proti Arktiki, se druga sezona Teror: Zloglasni (The Terror: Infamy) osredotoča na fotografa Chesterja Nakayamo, sina japonskih priseljencev, ki ga po japonskem napadu na Pearl Harbor z družino (in preostalo japonsko-ameriško skupnostjo) odpeljejo v internacijsko središče. A skupaj z njimi se premika tudi zlonamerna entiteta, yūrei, duh mlade pokojnice, ki je kriv za vrsto bizarnih smrti. Že tako negotov položaj japonsko-ameriške skupnosti postaja vse bolj moreč in grozljiv, Chester pa se trudi, da bi vse skupaj razumel in se boril tako proti krivicam kot proti duhovom.
Glavnega junaka igra 37-letni Derek Mio, ki se je proti duhovom boril že v seriji Spooked (2014), morda pa se ga spomnite tudi iz najstniške serije Greek (2007–2011). Derek, ki je Američan japonskih korenin, nam je v ekskluzivnem telefonskem intervjuju zaupal, da je z zgodbo iz serije zelo povezan tudi osebno, saj njegova družina izhaja prav z otoka Terminal, kjer se serija začne, v internacijskih središčih pa so bili med drugimi njegov dedek in drugi sorodniki, tako da je ob pripravah na vlogo informacije o takratnem dogajanju dobil iz prve roke.
Derek, Teror je v prvi vrsti zgodba o duhovih. Verjamete v duhove? Ste morda sami kot otrok poslušali zgodbe o japonskih yūreih?
Verjamem v duhove, saj verjamem, da obstaja neka dimenzija, ki je še ne razumemo popolnoma. Sam sicer še nisem nikoli ničesar izkusil, videl ali doživel, ampak slišal sem že veliko različnih zgodb, zato verjamem. Imam sorodnike na Havajih in tam imajo nekaj zanimivih zgodb, na primer o neki cesti, na kateri se avto sam premika po klancu navzgor, kar je povezano z zgodbo o avtobusu otrok, ki so vsi umrli, pa o menehunejih, otoških pritlikavcih. Nikoli pa nisem slišal nobenih japonskih zgodb o duhovih, na primer o yūreih, ki jih omenjamo v seriji. Poznam le zgodbo o stricu, ki je odraščal na otoku Terminal – moja družina izhaja od tam, tudi oni so bili ribiči, tako da sem v tem smislu povezan s serijo –, ki je med viharjem izginil na morju. Našli so le njegov čoln, v katerega je bilo vrezano: »Še vedno sem živ.« To je ena teh grozljivih in zloveščih zgodb, ki ti da misliti.
Kako ste se pripravili na vlogo Chesterja v Terorju?
Kot sem že rekel, moja družina izhaja z otoka Terminal, moj dedek je tam odrastel, tudi njega so odpeljali in zaprli v internacijsko taborišče Manzanar, podobno kot Chesterja, ki ga igram v seriji. Veliko podobnosti je med mojo družino in likom, ki ga igram v Terorju. Pred začetkom snemanja sem se o tem času podrobno pogovarjal z dedkovo sestro, ki je še živa in je to preživela. Veliko intervjujev z nekdanjimi prebivalci otoka Terminal sem našel tudi na spletu (vmes so celo pričevanja mojega dedka, prababice in dedkove sestre). Tako sem iz prve roke dobil pričevanja o noči, ko je prišel FBI in odpeljal vse najstarejše moške iz družin – to se je zgodilo mojemu pradedku, sredi noči so ga odpeljali. Bral sem te intervjuje in poslušal dedka, kako je prosil, naj raje odpeljejo njega. Bilo je zelo srce parajoče, odpeljalo me je v tisti trenutek. V seriji imamo prizor, ki govori o prav tem dogodku; njegovo snemanje je bila zelo ganljiva izkušnja, verjetno najgloblja igralska izkušnja v mojem življenju.
Ste pričevanja in nasvete dobili tudi od soigralca Georgea Takeija (poznamo ga kot Suluja iz Zvezdnih stez), ki je vse to doživel sam in je bil pri seriji med drugim strokovni svetovalec, ki je skrbel za zgodovinsko natančnost zgodbe?
Ta projekt je bil zame tako poseben tudi zaradi njega. On je pionir japonsko-ameriške skupnosti v Hollywoodu, utiral je pot, brez njega azijsko-ameriški igralci kot jaz ne bi imeli priložnosti, kakršne imamo danes. Prav tako naju je povezalo dejstvo, da je tudi on osebno povezan z zgodbo, saj je bil v dveh internacijskih središčih. Ni mi dajal kakšnih direktnih nasvetov, a navdušujoče je bilo že to, da sem ga lahko opazoval pri delu, mu sledil, občutil njegovo milino in videl, kako je pripravljen posvetiti svoj čas vsakemu, ki želi govoriti z njim o izkušnjah, se fotografirati …Navdihnil me je s svojo strastjo do širjenja sporočila o tem medvojnem dogajanju, njegovo življenjsko poslanstvo je osveščati in poučevati ljudi o internacijskih taboriščih na ameriških tleh. O tem se sploh ne govori, pometeno je pod preprogo. Zanimivo je, da je avtor serije Max Borenstein idejo za zgodbo druge sezone Terorja dobil, ko je slišal Georgea o tem predavati na univerzi. Osupljivo, kako se je krog sklenil od Georgeevega poslanstva osveščanja o taboriščih do premiere serije na AMC-ju.
O seriji se že veliko govori, torej dosega namen in širi sporočilo ...
Tako je, ljudje bodo o tem dogajanju slišali jasno in glasno, a na način, ki ga gledalci lažje sprejmejo, pritegnili jih bodo zgodba in liki, navijali bodo zanje, se v njih zaljubili, za njimi žalovali in se povezali z njimi. V jedru naše serije je, da sproža sočutje do drugih, čeprav morda niso videti kot ti. Prepričan sem, da se lahko vsi gledalci poistovetijo z zgodbo in da jih bo serija navdušila.
Serija je res zelo čustvena – ne gre le za zgodbo o duhovih, ampak tudi in predvsem o družbi.
Natanko tako. V prvi sezoni je bilo podobno. Teror ima veliko različnih ravni: res imamo pošast, a hkrati imamo pošasti v ljudeh – to se nanaša na to, kako se obnašamo drug do drugega. To je lahko veliko bolj grozljivo kot konkretna pošast oziroma duh.
Kako psihično naporna je bila vaša vloga?
Bila je zelo zahtevna na vseh ravneh – psihološko, čustveno, fizično – in ves čas snemanja. Že pred snemanjem sem bil pod pritiskom, saj gre za glavno vlogo, želiš se izkazati. Sem pa našel moč v tem, da je ta zgodba del moje DNK, ta vloga mi je bila na neki način usojena, saj sem z usodo lika povezan prek usode moje družine. Pritisk je bil tudi to, da sem se moral med snemanjem preseliti v Vancouver, prej še nikoli nisem živel zunaj Los Angelesa, zato sem se občasno počutil osamljeno, izločeno, kar mi je sicer pomagalo pri igranju lika, ki se podobno počuti. Tudi po koncu snemanja je bilo precej naporno, celotno izkušnjo sem še nekaj časa nosil s sabo, saj je bil to res poseben projekt.
Poseben verjetno tudi zato, ker ste v seriji sami azijsko-ameriški igralci, kar pri hollywoodskih projektih ni ravno pogosto.
Res je, vsi v ekipi smo se tega dobro zavedali, zelo smo bili navdušeni in odločeni, da se bomo zato še bolj izkazali in dali vse od sebe. Zelo smo bili ponosni, tudi zato, ker bomo lahko to zgodbo, ki je del naše zgodovine, kulture, dediščine, delili s svetom. Ja, ta projekt je res poseben in prihaja na ekrane v času, ko vidimo vedno več azijskih vlog in zgodb. Zato smo veseli, da lahko tudi mi prispevamo k temu »katalogu«. Ne gre le za azijsko-ameriško zasedbo in zgodbo, ampak tudi za vrhunsko produkcijo na vseh področjih (igralskem, kostumografskem, produkcijskem, maski, kameri …), delamo z Ridleyjem Scottom, AMC-jem. Vse se je popolnoma »poklopilo«.
Kaj o seriji in vaši vlogi meni vaša družina?
Seveda so ponosni name, vsem pripovedujejo o seriji. Navdušeni so, hkrati pa jih je zgodba precej prestrašila, kar je dobro. Moja največja oboževalka je mama, ki me pri vsem zelo podpira. Seveda jo vedno kaj skrbi, saj ve, kako težko je včasih v igralskem poklicu, ampak najbolj si želi, da bi bil srečen.
Kaj pa menijo o zgodbi serije?
Veliko ljudi iz moje japonsko-ameriške skupnosti v Kaliforniji je navdušenih, da bo ta zgodba končno povedana v popularni kulturi. Veliko nas ima povezave s temi zgodovinskimi dogodki, o katerih se sicer precej molči.
