Njegov film bodo predvajali na HBO!
Takoj po izidu sem vzela v roke nov roman Mihe Mazzinija in se na plaži glasno krohotala. Na srečo sem bila bolj na samem, da me niso preveč čudno gledali … Funny je knjiga, ki jo »požrete« na dušek, saj je zgodba zanimiva in duhovita, kljub temu pa ponuja celo kopico resnic in daje misliti.
Seveda naj bi bila knjiga iztočnica za pogovor z avtorjem, a se je izkazalo, da je v teh dneh ravno na filmskem festivalu v Pulju, kjer je njegov celovečerni film doživel izvrsten sprejem, tako da sva pogovor raje začela s filmom, ki je svojo pot v kinematografih pri nas žal že pred časom sklenil. A Miha je v pogovoru razkril, da si ga bomo lahko kmalu ogledali celo na HBO-ju, kar je še en izjemen uspeh za slovenskega avtorja.
Ravno ste v Pulju na festivalu, kjer zelo uspešno prikazujete svoj prvi celovečerec. Zdaj ste verjetno že res zadovoljni z uspehom filma, kajne?
Ja, film Izbrisana je bil predvajan na festivalu v Pulju, prvi odzivi pa so zelo dobri. Kar zadeva širšo sliko: danes je na voljo toliko vsebin kot še nikoli v zgodovini. Po neki raziskavi 21 % uporabnikov Netflixa občasno obupa in ne gleda ničesar, ker preprosto ne morejo izbrati. Kaj pa ljudje izberejo? Tisto, kar je bilo močno oglaševano. Danes v oglaševanje filma vložijo več denarja kot v film sam. Izbrisana seveda takega oglaševanja nima, poleg tega pa govori o temi, ki bi jo Slovenci najraje izbrisali iz zavesti. Skratka, hvaležen sem vsakemu gledalcu. Je pa tudi res, da je bil vsak, ki je film izbral in prišel v kino, do zdaj z njim zadovoljen. Ne glede na starost, spol, narodnost ... Bo pa film od jeseni na voljo tudi na HBO-ju in si ga bo mogoče ogledati preprosto z domačega kavča.
Pravzaprav je ta tema tudi za Hrvate zelo zanimiva, kajne? So odzivi gledalcev različnih držav različni?
Že pri pisanju in popravljanju scenarija sem veliko pozornosti namenil temu, da je zgodba razumljiva, četudi niste o izbrisu nikoli slišali ničesar. Tako lahko film razumejo, kjerkoli so ga predvajali, od Skandinavije do Irana. Posebej je tema zanimiva za vse države, nastale iz nekdanje Jugoslavije, saj je slovenska vlada brisala ravno tiste, ki so bili rojeni v njih. A bistvo filma je boj matere za otroka – in ta je univerzalen, saj gre za zgodbo o ljubezni in njenem boju z birokracijo. Te imajo pa povsod dovolj.
Bodo Hrvati imeli film tudi v distribuciji? Ne nazadnje je glavna igralka Hrvatica!
Bodo. Judita Franković Brdar je pri naših sosedih zvezda in glede na to, kako odlično je odigrala svojo vlogo, je njen status povsem upravičen. Sem pa videl v Srbiji, da imajo gledalci rahel predsodek glede filma iz Slovenije, češ, ti bodo zdaj pametovali in »težili« z mrakom. Saj veste, Laibach so naš najbolj znan kulturni izvozni »izdelek«. Ravno zato sem hotel narediti film, ki vsebuje mnogo odtenkov, tudi humor in svetlobo. Odzivi gledalcev potrjujejo, da nam je uspelo.
Napisali ste že več scenarijev, tokrat pa ste prvič celovečerec tudi režirali. A najbrž ne zadnjič, saj je ta uspeh gotovo spodbuda, da se še kdaj lotite takega projekta, kajne?
Seveda. Osnutek naslednjega projekta imam že končan, a to je le prva različica, ki jo bom še dodeloval in popravljal, verjetno včasih spisal celo povsem na novo. Tako to gre. Vedno me zanima boj za resnico, razlika med našimi utvarami in resničnostjo. Ogromno mladih tiči v prekarnih, nesmiselnih začasnih delih za minimalno plačo. A zakaj zdržijo? Ne le zato, ker potrebujejo denar, ampak ker jih pokonci drži upanje. Raziskave kažejo, da je več kot 50 odstorkov mladih pri 20 letih trdno prepričanih, da bodo pri svojih 30 letih že milijarderji. Zdaj vam bom povedal resnico: ne bodo! Junak mojega naslednjega filma se bliža svojemu 30. rojstnemu dnevu in je še kar v nesmiselnih delih. A če ubije otroka, bi res lahko obogatel. Bo? Ne bo? Tu lahko dodate tisti strup, s katerim vas polnijo dnevno: zberite pogum in uresničite svoje sanje!
Od snemanja filma Izbrisana je sicer minilo že kar nekaj časa … Je pa zato povsem sveža vaša knjiga z naslovom Funny. Moram priznati, da bi zelo rada gledala film po tej predlogi. Je kaj upanja?
Ha. Verjetno je na delu finančna samocenzura – pol filma se dogaja v Afriki, to pa bi bilo predrago. Torej nisem o tem niti razmišljal. Če bi se našel junaški producent, ki bi lahko realistično izpeljal projekt, bi me pa res zamikalo.
Knjiga je res izvrstna – zabavna, a tudi hudo resna. Se strinjate, da je najboljša umetnost prav taka, večplastna?
Seveda, ker smo taki ljudje. Enoplastni so zgolj fanatiki, to so ljudje, zmečkani v eno samo razsežnost, v eno samo temo, o kateri neprestano »nabijajo«.
Miha je roman Izbrisana izdal v času, ko je mislil, da ne bo nikoli dobil denarja za film, pri Funny pa sploh (še) ne razmišlja o scenariju, saj pravi, da bi bilo snemanje po tej zgodbi, ki se dogaja tudi v Afriki, predrago.
Afriko ste opisali iz osebnih izkušenj. Ampak menda niste tam izgubili žene?
(smeh) Ne. A prizori, ki sem jih videl na lastnem potovanju, so pomešani z branjem poročil drugih in raziskav, kar se mi zdi popolno razmerje, ker res doda osebno barvo pisanju.
Kaj ni zanimivo, kako popačeno sliko lahko prenesejo mediji? Tu mislim predvsem na vaš primer, kako v Afriki mislijo, da gre Evropejcem le za seks, glede na to, da od vse ponudbe najraje gledajo pornografijo.
Ja – in obratno: rečete Afrika in vidite teči divje živali v počasnih posnetkih iz dokumentarcev. Potem pa pridete tja in se znajdete v onesnaženju in plastiki in človeških megapolisih in tako naprej. Res pa je tudi, da je Afrika velikanska in različna. Pa tudi to, da mediji pač naredijo bližnjico v naših glavah; zdaj bi bila verjetno prva misel ob besedi Afričan imigrant.
Vaša ugotovitev, da so Nemci na Tajskem ogabni pujsi, ženske v Afriki pa bele Masajke, je zanimiva … Je to dokaz, da smo ženske bolj romantične, ali kako?
Ne vem, ali sem kdaj zapisal, da bi bili moški na Tajskem ogabni pujsi, niti ne mislim tako. So le realistični kupci spolnih uslug. Nedvomno tudi pujsi, kdaj in nekateri. Ampak razlika, ki me je zanimala, je v odnosu do spolnosti. Hm, če poskusim najti kratko razlago: več žensk pri spolnem turizmu išče odnos, več moških pa seks. Odnos seveda v pomenu povezave, zveze, povezanosti, občutka pripadnosti, tudi tega, da moramo za koga skrbeti.
V svojih kolumnah pogosto opozarjate na mlade, ki živijo doma do poznih zrelih let. Ampak vaš knjižni junak na koncu postane zelo uspešen! Kako to, da ste se odločili za tak obrat?
Ker mu starši pobegnejo v Afriko, se mora mladenič čez noč postaviti na lastne noge. Z njim ni nič narobe, zato to stori uspešno. Bitja pač ravnamo po zakonu varčevanja z energijo. Če kdo drug nekaj naredi namesto nas, mi tega ne bomo počeli. Je pa tudi res, da mladi živijo doma, ker je prišlo do tihega generacijskega prevzema. »Baby boomerji« so prevzeli nepremičnine, ki jih svojim otrokom oddajo za pokornost, tujcem pa za preživetje.
Vaši knjižni junaki so tako pisani in zanimivi, da me res zanima, ali ste jih oblikovali po kakšnih znancih ...
Rad opazujem ljudi. Ne približujte se mi, lahko se znajdete v romanu ali filmu.
Kaj pa zdaj pišete?
Včasih, ko me povabijo in celo plačajo, kar je v Sloveniji silna redkost, pripravim po naročilu kakšno predavanje na dano temo. Ravno zdaj pišem dve, ki ju bom imel jeseni.
Boste to poletje potovali le po festivalih ali načrtujete pravi odklop?
Svoj dopust v službi porabim za literarno delo. Torej sem že postal mojster »mikro oddihov«. Ko sem ravno v Pulju, sem sklenil podaljšati bivanje do konca tedna – in to je to, kar zadeva morje.
