vesolje Dobra karma

Kozmične povezave: vsak planet ima v vsakem ...

pablo escobar Svet24.si

V hiši Pabla Escobarja našel razkrajajoče se ...

simona kustec Reporter.si

Premier Janez Janša z maskami terorizira ...

koronavirus, avtobusna postaja, medicinska sestra Svet24.si

Ukrepi usmerjeni zlasti v trg dela, to nov ...

20200923-01026932 Necenzurirano

Iz naših žepov v žep ministra Vizjaka

presaditev organov Odkrito.si

Darovanje organov je "dejanje srca"

Josip Drabik Njena.si

Ljubezen po domače: Tudi Josip ni neznanec malih ...

Zvezde na sončni strani Alp

Sonja Javornik, 27.08.2020 11:39:50

Danes je izšla nova ★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★ Preberite si feljton Sonje Javornik o slovenskih zvezdah.

Delite na:
Zvezde na sončni strani Alp
Rdeča preproga splet

O tem, ali Slovenija sploh ima zvezde, so mnenja različna. Smo Slovenci sploh naklonjeni zvezdam in zvezdniškemu sistemu? Glede na izkušnje v raznih sferah ni tako. Neki kriminalist mi je pred časom povedal, kako hitro lahko ujamejo kriminalce, ki so po rodu z Balkana: »Ti svoje (kriminalno, op. a.) bogastvo razkazujejo vsem: vozijo se v dobrih avtomobilih, okoli vratu imajo zlate verižice, živijo v ogromnih vilah … Naši (slovenski kriminalci, op. a.) pa svoje premoženje skrivajo v tujini, tu pa živijo enako kot njihovi sosedje.«

Zanimiva je tudi izkušnja na uredništvu revije Manager. Ko so prvič objavili lestvico najbogatejših Slovencev, so se večinoma vsi pritoževali, da imajo v resnici veliko manj, kot so jim pripisali v reviji. Le Rajko Hrvatić ni bil zadovoljen z uvrstitvijo, saj je bil prepričan, da bi moral biti na višjem mestu. Ni čudno, da je prav on eden izmed tistih, ki se je vedno rad odzval medijem (čeprav se je malo umaknil po domnevni ugrabitvi) in razkazoval svojo jahto, vilo, prestižne avtomobile ter zvezdniške prijatelje in tako tudi sam postal zvezda z naslovnic naših tračev. Želja po prepoznavnosti torej obstaja tudi pri nas, kar še najbolj potrjujejo resničnostni šovi, ki imajo z vsako sezono več prijav.

Rajko Hrvatič
Rajko Hrvatič
Mediaspeed

Slovenci smo nagnjeni k negativnim kritikam. Vedno je v tujini vse bolje, zvezde so tam bolj zvezdniške. Pa so res? Tudi številne tuje zvezde v resnici nimajo takšnega bogastva, kot je videti na fotografijah. Samomor Jaggerjeve dolgoletne spremljevalke je razkril, da tudi najbolj glamurozni svetovni zvezdniki prikrivajo pravo resnico. Tako je L’Wren Scott dopustovala v najbolj razkošnih delih sveta, živela je v elitnem stanovanju, ki pa v resnici ni bilo več njeno, saj ga je zastavila, da bi poravnala dolgove, ki jih je pridelala s tem, ko je trmasto vztrajala v modnem poslu, čeprav je njena blagovna znamka poslovala z izgubo. Spomnite se samo, koliko zvezdnikov je že bankrotiralo, celo Michael Jackson je umrl v groznih dolgovih. Sicer je večina bankrotirancev res živela preveč razkošno in ni dobro nalagala svojih prihodkov, ampak celo resna fotografinja Annie Leibovitz je bankrotirala – in to samo zato, ker je nase prevzela stroške zdravljenja za očeta in svojo partnerko, ki sta imela raka.

Želja po prepoznavnosti obstaja tudi pri nas, kar še najbolj potrjujejo resničnostni šovi, ki imajo z vsako sezono več prijav.

Razlike med našo in tujo sceno torej sploh niso tako strašanske, kot se nam zdi. Številni naši, a tudi hollywoodski igralci sprejemajo mizerne honorarje, da bi sodelovali pri projektu, ki naj bi jim dal večjo veljavo in prepoznavnost. Kje, mislite, da je Murko dobil idejo, da se v ospredje prebije s pljuvanjem na zvezdnice in z razkazovanjem intimnosti?

Damjan Murko 1
Damjan Murko
osebni arhiv

Tudi svetovni menedžerji so podkupovali didžeje, da so predvajali skladbe njihovih varovancev. V resnici je edina pomembna razlika med našimi in tujimi zvezdami v velikosti trga, ki pač dopušča, da se v medije prebijajo tudi bolj amaterski izdelki. Tudi pri nas torej imamo zvezde, kakšne, pa je drugo vprašanje.

»Slovenija je imela zvezde, še preden je imela film,« pravi Marcel Štefančič jr. in to pojasnjuje s tem, da so slovenski igralci igrali v tujih filmih (Ita Rina). Torej da, Slovenija je imela svoje zvezde že v času, ko je zvezdništvo tudi v Ameriki šele začelo nastajati. Seveda pa Slovenija zvezdništvu dolgo ni bila naklonjena – pa ne samo zaradi sistema, v katerem naj bi bili vsi enaki, vsi enakopravni.

marcel2.jpg
»Če v vojni ne bi zmagali komunisti, Slovenci verjetno še zdaj ne bi imeli filma,« pravi Marcel Štefančič jr.
Adrian Pregelj, RTV SLO

Slovenija je bila s svojo kulturno politiko del jugoslovanskega sistema. Še dobro. Kajti do 2. svetovne vojne filmov v Sloveniji tako rekoč ni bilo. »Film je pomenil preveliko konkurenco gledališču in literaturi, ki sta bila steber slovenstva. Takrat so bili filmi še nemi, in zato za Slovence popolnoma nezanimivi v smislu narodnega prebujenja. Ta pogled je bil napačen, saj so bili tudi vsi filmi o revolucijah nemi, vendar so predstavljali idejo. Šele komunistična partija je ugotovila, da za pranje možganov ni boljšega kot film, zato so ga sprejeli kot svoj evangelij. Če v vojni ne bi zmagali komunisti, Slovenci verjetno še zdaj ne bi imeli filma,« pravi Marcel Štefančič jr. in dodaja, da so bile pri nas prve zvezde prav igralci.

»Alternative takrat ni bilo, saj je tudi televizija prišla zelo pozno. Takrat ni bilo selekcije in vsak, ki je nastopal, je bil zvezda. Na neki točki se je pojavila razlika, saj so se počasi začeli pojavljati tudi manj gledani filmi, vendar so isti igralci igrali tudi v filmih, ki so postali uspešnice, zato niso veliko izgubili. V filmu Vesna je igrala Metka Gabrijelčič, ki je že delovala hollywoodsko, neslovensko,« pravi Štefančič.

vesna.jpg
Metka Gabrijelčič Šušteršič s soigralci v filmu Vesna
splet

Ker so pri nas igralci (še vedno) večinoma zaposleni v gledališčih in torej finančno varni, svoje ustvarjalnosti načeloma ne želijo »komercializirati« s pojavljanjem v medijih. Tako imamo pri nas svojevrstno težavo pri promoviranju filma.

Igralci pri nas (večinoma) ne razumejo zvezdniškega sistema oziroma ne želijo biti njegov del.

Tudi sama sem se že večkrat znašla v položaju, ko je producent želel, da predstavim film v nekem mediju, a igralec, ki bi moral povedati več o svoji vlogi, ni želel sodelovati, ker bi moral verjetno povedati tudi nekaj o sebi. Tako se mi je zgodilo, da po novinarski projekciji filma Piran/Pirano njegov režiser Goran Vojnović ni želel dati intervjuja za revije Story, Nova in Lea, za katere sem v tistem času delala.

Takoj po projekciji mi je povedal, da se je s producentom dogovoril, da ga ne obremenjujejo preveč. Imel je samo daljši intervju za eno od sobotnih prilog. Očitno je bil po snemanju tako utrujen, da se mu je zdela promocija filma, za katerega so zapravili takrat rekordni znesek iz državnega proračuna, povsem odveč. Seveda! Saj je že dobil svoj honorar. In se mu je – kot seveda tudi številnim njegovim kolegom – zdelo bolje, da se ne zapleta z rumenimi mediji, saj bralci takih revij očitno niso potencialni gledalci njegovega filma.

No, gledalcev je bilo res zelo malo, čemur se ne čudim, saj sem se tudi sama precej dolgočasila med gledanjem, vseeno pa se mi ne zdi prav, da se tistim, ki delajo projekte z našim, davkoplačevalskim denarjem, ne zdi potrebno, da bi te projekte vsaj malo predstavili javnosti. Tudi bralci rumenih revij so davkoplačevalci!

jurij zrnec
jurij zrnec
Dejan Nikolič

Med igralci, ki se izogibajo intervjujev, je tudi Jurij Zrnec. Spomnim se, kako je prišel v masko na Kanal A, kjer je bila v oddaji E+ gostja njegova takratna žena Sabina. Oba sta bila izjemno prijazna in pogovarjali smo se, naj samo povem kakšno dobro idejo, da sta vedno za štose v medijih … No, potem je prišla oddaja As ti tud not padu?! in Jure je postal največji zvezdnik, pravila igre pa so se spremenila. Razumem, da glede na tedensko oddajo in še redno službo v Drami pač ni želel svojega prostega časa deliti z novinarji, ampak je bil raje s prijatelji ali družino. Ni problema! Čeprav seveda poskušam narediti vse, da bi imela intervju in tako opravila svoje delo, razumem tiste, ki se jim ne ljubi, zato mi na kraj pameti ne pade, da bi me to motilo – če seveda tudi oni razumejo, da je moje teženje pač del posla. Ampak potem me je Jure res razjezil.

Pred premiero drugega dela Gremo mi po svoje sem ga srečala v studiu pri Magnificu. Ta mi je dal super intervju za Obraze, ko je prišel še Jure z darilom, sta se celo oba slikala, tako da sem dobila super fotomaterial. In ko sem Jureta med klepetom, ki je bil sicer bolj podoben njegovemu stand up nastopu, saj je ves čas stresal šale in je bil tudi sicer res super, vprašala, ali je kakšna možnost, da ga končno kaj povprašam, sem takoj razumela, da se mu pač ne ljubi. Ni problema. Prav zato sem bila zelo presenečena, ko so me ob podelitvi zlate role poklicali iz Koloseja in ponudili, da bi naredila pogovor z njim. Seveda sem v svoj takrat precej zaseden urnik vnesla še to obveznost in se prikazala na podelitvi, ko so Zrneca in Tadeja Toša ravno fotkali z nagrado pred reklamnim panojem. Ko je bilo fotografiranje končano, sem Jureta vprašala, ali lahko kar takoj začneva pogovor, pa je z nasmeškom dejal, da je že prejšnji dan povedal piarovki, da pač ne bo imel intervjuja in naj se ne jezim preveč. O, pa sem se. Ko mi je še piarovka povedala, da me je želela sama poklicati in odpovedati pogovor, je Jure namreč rekel, da ni panike, da mi bo to že sam sporočil. To me je res razjezilo. Ni težava da ni bilo intervjuja, ampak da se je Juriju zdelo, da bom srečna, če me bo na mestu samem zavrnil, tega pa res ne razumem. Nekaterim zvezdnikom se zdi, da sta pomembna samo njihov čas in samo njihova energija. In da so vsi, ki jim pridejo na pot, njihovi veliki občudovalci, ki so lahko srečni za tisti stik v živo. Jurij je očitno menil, da bom – ker ga sicer res cenim, saj so mi pač všeč bistri ljudje – vesela, da me bo zavrnil v živo. Ker pač ne razume, da sem raje doma na kavču, kot pa da tekam za zvezdniki. Bila bi povsem zadovoljna, če bi mi dan prej sporočil, da intervjuja pač ne bo. Seveda Jure ni med hujšimi primerki. Zvezdniki bi pač morali razumeti, da novinarji nismo oboževalci, da je to, da se srečamo, naše delo, in da imamo tudi sami družinske ali gospodinjske obveznosti.

tanja ribic 15.jpg
Tanja Ribič
N. Divja

Igralci pri nas (večinoma) ne razumejo zvezdniškega sistema oziroma ne želijo biti njegov del. Nekateri zaradi bojazni, da bi javnost poznala njihovo intimo, v mnogo primerih pa tudi zaradi nevoščljivosti kolegov. Nemalokrat je bilo namreč ozračje med intervjujem katere od atraktivnih igralk izjemno napeto, saj je njena (navadno starejša) kolegica zviška komentirala dogajanje.

Dobro se spomnim, ko sem se v času predstave Pigmalion pogovarjala s Tanjo Ribič v njeni garderobi v MGL. Garderobo si je delila s starejšo kolegico, ki mi je bila do takrat izjemno všeč, saj je izvrstna komičarka, ampak očitno blazno zavistna ženska, saj se je ves čas vmešavala v najin pogovor s takimi pripombami, da sem bila šokirana. Šokirana, da Tanja pusti, da se nekdo tako vede do nje, in tudi zato, ker starejši dami očitno ni bilo jasno, da bi se njena javna podoba razsula, če bi takrat (ali pa zdaj) zapisala njeno ime in jo citirala. Sicer sem potem slišala tudi zgodbice, kot je ta, da je na dan premiere uradno najboljša prijateljica svoji prijateljici, ki je imela glavno vlogo v predstavi, skrila pismo, ki bi ga morala na odru prebrati, da bi se tako osramotila.
Škoda, da igralci raje govorijo o umetnosti, in ne o teh zakulisnih igricah, ki bi bile vsekakor primerne tudi za naslovnice najbolj škandaloznih medijev.

★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★