Ekskluzivno: Erick Morillo tudi o seksu in mamilih

Konec meseca bo v Ljubljano, na ekskluzivno zabavo za le 800 zabave željnih, s svojim letalom prvič priletel zvezdnik zlate dobe Ibize in občasni voditelj na MTV, ki vrti plošče od 11. leta, in čeprav vas njegova glasba ne zanima, ga poznate vsaj po uspešnici I Like To Move It iz filma Madagaskar. Kolumbijec z ameriškim potnim listom je po krizi srednjih let ter divjem iskanju samega sebe našel novo ravnovesje in doživlja pravi ustvarjalni preporod, ob kopici glasbe pa piše še biografijo in pripravlja TV-serijo.

Imate vile in stanovanja v Miamiju, New Yorku, Kolumbiji, na Ibizi ... Ujeli pa smo vas v Los Angelesu. Je to zato, ker so blizu igričarska, TV- in filmska industrija?
(smeh) Ja, Hollywood, Silicijeva dolina in Las Vegas so res za vogalom. Moj dom je Miami, v Los Angelesu pa so glasbeniki, pevci in vse ključne založbe, kar je priročno, če si producent, didžej in sam vodiš glasbene posle.

Kako ste doživeli vzpon elektronske glasbe v ZDA? S P. Diddyjem in takrat Pamelinim Tommyjem Leejem ste nekako tlakovali pot Guetti, Black Eyed Peas in vsemu, kar je sledilo.
Bil sem prvi producent, ki je v house pripeljal veliko hip hop zvezdo, za premik v ZDA pa so ključno delo opravili Black Eyed Peas, ko so se povezali z Davidom Guetto. Ampak do te evforije je prišlo le pri komercialnem delu, zato je plesna glasba zdaj, ko se je hip hop spet okrepil, ponovno zastala. Kralj ameriške glasbene scene je hip hop, ker ima za seboj zgodovino, dance pa pri nas nima take kulture kot v Evropi. Scena ni zrasla iz podzemlja, ampak kot tržni proizvod, kar je tudi ostala. Noben veliki igralec, ki nadzoruje radie in glasbeno industrijo, ne vlaga v podzemlje. V Angliji vse raste iz alternative, ulic, malih klubov, v ZDA pa je plesna glasba proizvod pop industrije. Moji občutki so zato sladko-kisli: všeč mi je, da je ta glasba končno prodrla v ZDA, bi si pa želel močnejše kulture, vzgoje umetnikov in poslušalcev iz podzemlja, da bi bila scena bolj samovzdržna.

Je plesna glasba s tem, ko je postala gonilo pop industrije, izgubila kaj svojega bistva? Kako pomembno je za house, da je erotičen, seksi, umazan, uporniški?
Zelo. Vse to je del te glasbe, ki je zrasla iz upora in hedonizma, v gejevskih klubih in iz hipijevsko navdahnjene rave kulture. To je v osnovi kultura mladih, ki želijo delati glasbo, se izražati, v tem uživati, ki jim ni prva misel, da bodo pop zvezde. Seveda si želijo, da jim uspe, a vse v elektronski glasbi izhaja iz klubov. Temni klubi, ljudje, ki bi radi pozabili na vsakdanje težave in se sprostili s plesom. Če izgubiš to, potem izgubiš velik del bistva plesne glasbe.

Vrteli ste na zadnji zabavi ibiškega kluba Space in na zadnji obletnici Gaviolija. Za didžeja so take zabave najbrž odlične, ker je na plesišču veliko čustev ...
Vsekakor. To sta sicer dve zelo različni izkušnji. S klubom Space sem imel poseben odnos, saj sem tam vrtel od 90. let; zaprtje sem tudi sam dojemal čustveno in zelo sem bil počaščen, da sem lahko vrtel na sklepnem dogodku. Razpoloženje je bilo res neverjetno. V Gavioliju sem nastopil tretjič. Vedno sem se imel odlično, a energija na zadnji zabavi je bila nora. Vsako ploščo, ki sem jo zavrtel, je množica pospremila z rjovenjem in navdušenjem. Zato rad vrtim na odprtjih, zaprtjih, obletnicah, rojstnih dnevih ...

Kakšen je vaš odnos do drog? Pred desetletjem ste mi rekli, da nič ne prekaša zadetega seksa, posneli ste skladbo Evil Ecstasy, Dancin' ima čudovit vokal na to temo, bili pa ste celo na odvajanju od drog.
Glasbo vrtim od najstniških let, a dolgo nisem jemal drog. Pri 38-ih me je ujela kriza srednjih let, kar je bilo povezano tudi z mojo kariero, in sem začel »eksperimentirati« – in ja, drži, pred nekaj leti sem moral zato poiskati strokovno pomoč. Bi pa res rad poudaril, da bistvo scene niso droge. Droge niso pogoj, da greš v klub in se imaš dobro. Ni bila scena tista, zaradi katere sem začel jemati droge, ampak moje življenje, moje težave. Do takrat nisem jemal drog. Pil sem alkohol, drugega ničesar. Mnogi hodijo v klube, da pobegnejo in vzamejo drogo, da se še bolj odmaknejo od resničnosti, a poznam ogromno ljudi, ki hodijo v klube in ne jemljejo drog, pa se imajo pogosto še bolje.

Koliko pa sta ta kriza in rešitev iz nje vplivali na vaš zvok? Zdite se mi prerojeni, vaše delo me včasih spominja na najboljše čase Dannyja Tenaglie ...
V poznih tridesetih, kmalu za tem, ko sem dosegel svoj vrhunec, sem izgubil strast do glasbe. Nisem bil srečen. Potreboval sem vsaj tri leta, da sem se prebil skozi to, in poskusil veliko slabih stvari, ki pa jih ne obžalujem. Ko sem se s počitkom in terapijo spravil k sebi, bil dve leti trezen, sem spet našel stast do glasbe. A moj pristop je zdaj drugačen: nič ne delam le zato, ker sem velik, ampak delam, kar me veseli, v čemer uživam. Delam in vrtim glasbo, ki mi je všeč. Ko sem ugotovil, kdo sem, in začel spoštovati sebe ter svoj dar, sem končno lahko začel delati to, v čemer zares uživam.

»Pri 38 letih me je ujela kriza srednjih let, začel sem eksperimentirati z drogami, na koncu pa sem moral poiskati strokovno pomoč. Bi pa res rad poudaril, da bistvo scene niso droge.«

Revija Vklop

Razumem, kaj vas je poganjalo do krize. Kaj pa zdaj? Dosegli ste skoraj vse, kar v tem poslu lahko, ste milijonar, a se še naprej priganjate, da ste najboljši ...
Glasbo vrtim od enajstega leta, ko še ni bilo velikih didžejev. Vedno sem imel rad glasbo, danes pa ustvarjam in vrtim preprosto zato, ker se počutim dobro. Kot bi se igral z igračami ali igral videoigrico. Zato ne nastopam več le v največjih in najbolj znanih klubih. Grem tja, kjer slišim, da je dobro. Zato sem se odločil nastopiti v Ljubljani, v klubu Cirkus, ki je za moje razmere majhen klub, kjer bomo lahko ustvarili zelo seksi razpoloženje in mi bo izziv večer zapeljati nekoliko drugače kot na velikih šovih. To počnem in to me poganja. Lahko bi nastopil v velikem klubu in pobasal ogromno denarja. Ampak zakaj? Saj že imam vse. Rad delam, kar mi ustreza.

Kdo je navečji »žurer« na sceni?
Jaz nisem več. Spijem kako tekilo, drog pa ne jemjem več. Kot vidim, so najbolj divji mlajši didžeji. Vem, da je Tiësto dober pivec, The Martinez Brothers pa ne skrivata, da imata rada marihuano. A ko postane vse skupaj preveč divje, se danes raje umaknem. Zadovoljen sem s svojim življenjem, rad imam glasbo in obožujem ženske. Zelo so mi všeč Kolumbijke, ker so predane svojim moškim. A lepe ženske najdete kjerkoli na svetu. Če veste, kje iskati, boste našli lepe ženske tako v Evropi in Avstraliji kot v Angliji ali Kanadi. Jaz se raziskovanja na tem področju res ne naveličam.

Na newyorško sceno ste se prebili, ko vas je Little Louieju Vegi predstavil takrat neznani pevec Marc Anthony. Kdaj sta se nazadnje videla ali sodelovala?
Nazadnje sva se videla predlani v njegovem newyorškem stanovanju. Sva prijatelja, nisva pa sodelavca. Delava precej različno glasbo; on je velikan salse in reggaetona, res mu gre dobro. Sva dobra prijatelja, a ne čutim, da bi želela ali celo morala posneti kaj skupaj. Če kdaj bova, se bo to zgodilo naravno, ko bova skupaj v studiu ali kaj podobnega. A ne vem, če bo prišlo do tega. Zdaj sem delal nekaj projektov z Busto Rhymesom, Craigom Davidom in še nekaj dobrimi ustvarjalci, ki jih za zdaj ne bom izdal. Te dni me bolj privlačijo podzemlje in zvoki, ki niso tako zelo radijski.

Kaj še pripravljate za letos?
Pripravljenih imam več svojih skladb, pri mojih treh založbah iz družine Subliminal pa bo letos izšlo okoli 50 skladb, vsak teden kakšna. Z Jamiejem Jonesom sva posnela duet Medication, februarja prihaja kompilacija Subliminal Voices s kar nekaj seksi vokalne house glasbe, v drugi polovici leta moj latino house album, končujem pisanje biografije, ustvarjamo TV-serijo o glasbi in didžejih ... Dela je res veliko, a sem poln energije, zdaj ko so se naše založbe spet dvignile in ustvarjajo veliko hrupa na sceni. Mislim, da me čaka res odlično leto.

Katera pevka je dala največ duše vaši glasbi (kot producentu ali didžeju)? Z Jocelyn Brown ste izpeljali zelo uspešen skupni projekt Da Mob.
Vseeno bi poudaril dve drugi: Indio, ki je zaznamovala zgodnji opus dvojca Masters at Work (To Be In Love, When You Touch Me, Love & Happiness, I Can't Get No Sleep ...), s Shawnee Taylor pa sva posnela skladbi Live Your Life in Stronger, a poje še na kar nekaj drugih ploščah, ki so izšle pri Subliminalu.

Vi, David Morales in Roger Sanchez ste pri nas klubska polbožanstva. David je bil vaš mentor, vidva z Rogerjem pa podpirata naše umetnike: on Mika Valeta, vam pa je všeč zvok Angela Anxa.
Všeč mi je, kako Angel pripravi »teren« za moj nastop z malo bolj temačno, energično, seksi, podtalno glasbo. Z Rogerjem sva prejšnji teden vrtela v Kolumbiji, marca pa greva skupaj na avstralsko turnejo. Dobro se razumeva, vedno mi je bila všeč njegova glasba. David mi je zelo pomagal, ko sem se v New Yorku prebijal kot didžej in producent; res sem vesel in počaščen, da sva postala in ostala dobra prijatelja. On, Little Louie Vega iz Masters At Work in Todd Terry so bili moji glasbeni junaki. 

Preberite tudi: Marija Bergam, balkanska fatalka. Klikni TUKAJ!