»Dramedija«, ki nastavlja ogledalo družbi ter razkriva dvojno moralo in zlorabo moči
SNG Drama Ljubljana predstavlja večplastno komedijo Heinricha von Kleista Razbiti vrč.
Eno najznamenitejših Kleistovih iger in obenem osrednje delo nemške romantike, ki prefinjeno razčleni in podaja kritiko (ne le) takratnega stanja duha in družbe, je prevedel in jezikovno priredil Andrej Rozman - Roza, na oder pa postavil Vito Taufer. V predstavi igrajo Branko Šturbej, Jurij Zrnec, Marko Mandić, Polona Juh, Maruša Majer, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman in Zvezdana Mlakar.
Kleist je Razbiti vrč zvrstno poimenoval veseloigra, a je dramsko besedilo vsekakor več kot le preprosta komedija. Čeprav besedilo bogatijo komične besedne igre, liki, dogajanje in razplet zgodbe, dramsko delo nastavlja ogledalo družbi ter razkriva dvojno moralo in zlorabo moči.
Dogajanje je postavljeno v nizozemsko vas blizu Utrechta. V prvem prizoru spoznamo starejšega vaškega sodnika Adama (Jurij Zrnec), osebo na visokem položaju. Adam izve, da je k njemu namenjen sodni inšpektor Valter (Branko Šturbej), ki naj bi opravil nadzor njegovega dela. V sodni dvorani se začne sojenje o krivdi za razbiti vrč gospe Marjete (Polona Juh). »Skrivnostni« krivec se je prejšnjo noč vračal iz sobe njene hčere Eve (Maruša Majer), gledalcu pa hitro postane jasno, da je to prav sodnik Adam. K Evi je odšel pod pretvezo, da ji bo pomagal urediti potrdilo, ki bo njenega izbranca Ruperta (Timon Šturbej) opravičilo odhoda v vojsko. Eva v strahu in želji, da bi kljub nepredvidenemu zapletu zaščitila svojega zaročenca, o Adamovem dejanju molči, pred sodnim inšpektorjem in zbranimi pa skuša svoje dejanje zatajiti tudi Adam ter s tem ohraniti svoj družbeni položaj. Skozi dogajanje se nam razkrijeta njegova dvoličnost in pretkanost, ko beži pred prevzemanjem odgovornosti, pa tudi druga kazniva dejanja, kot so laganje, ponarejanje dokumentov, spolno nadlegovanje ... Na drugi strani je žrtev, mlada Eva, ki nima nadzora nad lastnimi odločitvami. Vsi jo krivijo za njeno napako, čeprav ni storila ničesar narobe. Ni le v nelagodnem položaju po Adamovi krivdi, v nemilosti je tudi pri ljudeh, ki bi jim morala zaupati.
Heinrich von Kleist nam ponudi dva konca: prvi je srečen, saj je krivec osramočen, preostali pa živijo naprej svoja življenja, ne glede na dejanja in dogodke; v drugem koncu, ki je redkeje uprizorjen, pa nam Kleist pokaže, da tudi Valterja, sodnega svetnika in nosilca pravičnosti, skrbi le za ohranitev ugodnosti in je na las podoben Adamu. V nobenem od koncev pa kljub razkrinkanju Adamove dvoličnosti in nečastnosti ne pride do spremembe sistema, odgovornega za njegovo ustoličenje. Sistem preživi, pokaže pa se še, da ta moški ni odstopanje v njem, temveč običajni element. Kot v gledališkem listu zapiše pomočnik režiserja, Mitja Lovše: »Kar naenkrat nam neka na prvi pogled starinska fabula postane današnja vest.«
