Čudovito popotovanje utripa srca
V Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) so novo sezono začeli s kar deset ur trajajočo predstavo še ni naslova v režiji Tomija Janežiča
Izhodišče ustvarjalnega procesa je bil mit Don Juana, enega tistih likov, ki so v zgodovini umetnosti doživeli največ obdelav.
USTVARJALCI
Scenografijo podpisuje Branko Hojnik, kostumografijo Marina Sremac, glasbo so izbrali ustvarjalci predstave, oblikovanje zvoka so zaupali Silvu Zupančiču, oblikovanje svetlobe režiserju in Davidu Cvelbarju. Asistenta režiserja sta Mirjana Medojević in Daniel Day Škufca, asistent scenografije pa Aleksander Vujović.
Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem pa je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu oziroma Janezu približala z vidika njegovih "zapeljank" in posledic njegovih dejanj - ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot pravijo ustvarjalci predstave, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah in Janežič ga je subtilno združil v bogato celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah.
Tomi Janežič, Blaž Šef, Neda R. Bric, Daša Doberšek, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin in Matija Vastl so s prikazanim navdušili občinstvo. “Poklon in čestitke! Za tako doživetje res še ni naslova.” in “Nepozabno in brezčasno potovanje v zgodbe, ki so jih govorili igralci. Čas je izginil, tekle so solze, slišal se je srčni smeh. Neprecenljiva izkušnja. Bravo celotni ekipi,” sta le dve od pohval, ki so jih bili deležni ustvarjalci.
V predstavi pa so zelo uživali tudi igralci: “Izpolnjujoče potovanje (v ustvarjalnem in privatnem smislu), ki je za nas trajalo leto in pol, za gledalce pa vsakič znova deset in pol ur, ampak se tam ne konča. Predstava, ki te ne zapusti ob izhodu iz dvorane. Ostane verjetno za celo življenje. Vračanje k bistvu gledališča, ki je vsako sekundo spreminjajoč se organizem in se lahko zgodi le ob kolektivni povezanosti. Najprej igralcev in potem še publike. In s premiero se je šele zares začelo! Srečanje z gledalci ali bolje rečeno "doživljalci" osmišlja naše delo. Nismo pomembni mi, pomembno je kaj si delimo. Ogromno smo dali in dajemo, še več dobivamo. Teater, ki je lahko čudež. V katerega smo skoraj že nehali verjeti,” nam je o svojem najnovejšem projektu povedala Anja Novak.