Ana Tavčar: Tako v zgodovini televizije še nismo delali
★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★
Ana Tavčar, priljubljena voditeljica oddaje Dobro jutro, je ena izmed tistih znanih obrazov, ki obožuje svoje delo in življenje. Tokrat nam je v prijetnem pogovoru zaupala, kaj vse je zaradi pojava koronavirusa drugače na televiziji in kako je zadnje dni pri njej doma, kjer je med drugim nadomestna učiteljica.
Kako zelo se je ustvarjalcem oddaje Dobro jutro zadnje tedne spremenilo delo?
Uf, popolnoma. Tako v zgodovini televizije še nismo delali. V pisarno ne smemo, maskerka ne sme uporabljati skupnih ličil, prinašamo svoja, vsi kolegi imajo maske in rokavice, nihče se ne sme približati na manj kot meter, tonski mojster mi sploh ne more pritrditi mikrofona, nosimo svoja oblačila, stilistke ni, ker so vse trgovine z oblekami zaprte, delati je treba od doma, dneve in večere preživljamo na elektronskih sporočilih, videoklicih, telefonih, scenarije si pošiljamo prek urednice … Težko je delati, komaj verjamem, da nam sploh uspeva!
Kaj pa gosti? Oddaja je bila vedno polna zanimivih sogovornikov, imeli ste različna oglašanja s terena ...
Prav to! Oddaja, ki temelji na gostih v živo, še nikoli ni bila brez gostov! Vse goste kličemo po telefonu ali Skypu in prek takšnih povezav se pogovarjamo v studiu. Na teren zaradi varnosti vseh nas zdaj ne smemo oziroma naredijo to terenske ekipe, ki so že na terenu za informativni program, ali pa delamo v močno zmanjšanem obsegu (tudi regionalna središča) ...
Verjetno je tudi način priprave oddaje zdaj povsem drugačen, kot še pred dobrim mesecem ...
Na RTV Slovenija smo sprejeli stroge varnostne ukrepe na ravni celotne ustanove, in ko prihajamo v službo, se tam ne smemo zadrževati, ampak opraviti najnujnejše in oditi. Tudi ustrezna zaščitna oprema nam je na voljo. Vse drugo poteka od doma! Je pa k sreči tehnologija tako napredovala, da je zdaj že skoraj vse mogoče z domačega računalnika, vsaj to, kar zadeva naš program. Pri kolegih v informativnem programu je drugače.
Kako pa se je Ani in njeni družini zaradi pojava koronavirusa spremenilo življenje?
Skupaj smo 24 ur na dan, kar je velik izziv. Nekdo je na Facebooku napisal »štos«, da bomo v treh dneh ugotovili, ali smo izbrali dober kavč in dobrega partnerja – in se mi zdi kar resničen. Biti z družino ves čas doma je po eni strani romantično, po drugi pa lahko na dan prinese marsikaj. Dinamika se iz dneva v dan spreminja: na dan prihajajo različna čustva, od jeze in strahu do ljubezni in žalosti, na dan prihajajo različna razpoloženja, od dolgčasa do stresa in prepolnega urnika. Ker sem mama, zdaj po navodilih učiteljice še učim in šolam sina, hkrati moram delati polni čas (zato delam tudi pozno v večer, kot na primer zdaj: odpiram scenarij za ponedeljek, in ko bosta otroka zaspala, nadaljujem), glasbena šola je prav tako na daljavo (tudi tukaj usmerjam in vadim s sinom), potem še veliko igre, pa kolikor je mogoče gibanja zunaj (previdno). Tudi sama sem v teh dneh kot kameleon: včasih vesela, da lahko na kavču gledam serije na Netflixu ali pa občudujem sinova, kako pred mojimi očmi rasteta in se razvijata, včasih sem neznansko utrujena in obnemogla, drugič spet polna upanja ali pa prepojena z žalostjo.
Kako sicer sami skrbite za zdravje oziroma za kakšne preventivne ukrepe se odločate?
Poskušam ostati zelo mirna tako v mislih kot v telesu. Sem previdna, nisem pa anksiozna. Grem v trgovino in čim prej nazaj, roke večkrat in temeljito umivam in razkužujem, ne gibljem se zunaj, če je veliko ljudi, ampak sama ali z družino, z nikomer se ne dobivam. Ko grem v službo, opravim vse in se odpravim nazaj domov.
Vas razjezi, ko nekateri ne upoštevajo priporočil?
Ne, ne jezim se nad ničimer in nikogar ne obsojam. V takih ekstremnih časih lahko pridejo na plano ekstremna razmišljanja in tudi zgolj precej različna. Nekateri so neverjetno prestrašeni in otopeli od panike, umikajo se na deset metrov in niti ne pomolijo glave iz hiše, spet drugi so še tik pred zaprtjem kavarn posedali zunaj z družbo. Seveda ni enako, če si zdrav in mlad ali pa starejši in imaš kakšno kronično bolezen. Ampak tam, kjer je človek, je tisočero načinov in razmišljanj. Jaz se ne primerjam z drugimi, ne ukvarjam se z drugimi, le mirno živim in sprejemam, kar mi življenje prinaša. Poskušam pa ohranjati zdrav razum in harmonijo povsod.
Imate glede preventive kakšen koristen ali zanimiv nasvet?
Moj brat je zdravnik in mi je večkrat rekel, da naj zgolj počnemo to, kar vsi govorimo: ostanemo doma in čim bolj doma. Naj spoštujemo zdaj že vsem znana priporočila in bo vse v redu. Jaz mu zaupam!
Kaj sicer počnete, ko ste zdaj z družino najbrž mnogo več časa? Ste pridobili kakšen konjiček, ste postorili kaj, za kar prej ni bilo časa?
Ja, res se dogaja! Meni je lepo že to, da sem nekakšna nadomestna učiteljica. Na svoj račun je prišla moja pedagoška plat – in je prelepo! Sin me prav sprašuje: »Mama, kdaj imava spet šolo? Jaz bi še!« (smeh) Veliko več igramo na inštrumente, ne le klavir, tudi trobento, ki jo igra sin, potem kdaj štiriročno na klavir, vključujem še mlajšega sina s kakšno ropotuljico, da dobi smisel za ritem. Ogromno beremo, še več kot prej, gledamo filme in lepe nadaljevanke, se igramo družabne igre, ki so prej ležale prašne v omari, se prepiramo in jezimo, ampak se imamo zelo radi in smo tesno povezani, veliko se objemamo in stiskamo (v družini lahko) ... Ravno zadnjič je v oddaji zdravnik psihiater poudaril, naj ne pozabimo na intimo in tudi zabavo, vse, kar nas veseli. Mene veseli na primer učenje tujih jezikov, kar sem ohranila, »online«. Res pa sem pridobila tudi nov konjiček – začela sem pisati. Na papir, vse mogoče … Pa rekla sem si, da bi morala kakšno pesem napisati. Da obudim te male glasbene eksperimente petja in igranja iz oddaje TV-klub, kar me je tako harmoniziralo in osrečilo …
Ste morda v stikih s prijatelji iz tujine ali z drugih koncev Slovenije? Kako doživljajo to dramatično krizo?
Sem! S prijateljico iz Zagreba trepetava skupaj po tem, kar se je tam zgodilo, s prijatelji iz Italije sem povezana vsak dan, nekaj prijateljev imam še drugod po Evropi, pogosteje se kličemo in pogovarjamo ... Je pa povsod zelo podobno. Zelo veliko sem na telefonu tudi z družino: starši, nonami, nonoti, tetami … To je vse novo, prej smo se vsak konec tedna videli na Primorskem. Tako jih pogrešam v živo ...
Vedno ste polni nasvetov ... Imate tudi za naše bralce kakšno sporočilo? V teh časih je namreč pozitivno razmišljanje še kako potrebno in pomembno.
Prav to – da kljub vsemu, kar se dogaja, vidijo izhod. Zadnjič je vrhunski zdravnik, psihiater dr. Ćurić (obožujem ga!), povedal bistvo: ustvarimo oziroma ohranimo rutino in rituale, dajmo dnem strukturo, ne pozabimo na zabavo oziroma vse, kar nam je všeč, ne pozabimo na intimo in predvsem se zavedajmo, da bo tudi to minilo in da imamo pred očmi izhod. Ker izhod pride. Ne glede, kako črne so razmere zdaj, v njih nismo sami. Še veliko drugih bije bitke, morda še težje kot mi sami. Vse bo dobro. Bo!
★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★
