ROVINJSKA UVERTURA

Počasi, brez naglosti trenutka in evforičnih pretiravanj, pričakujem dan ko bo soproga dopolnila trideset pomladi in tako obrnila nov list v poglavju življenjskih dogodivščin. Zdaj se lahko pohvalim, da jih po večini doživlja v moji družbi, Anine strasti do potovanj sicer ne rabim dušiti, saj se oba trudiva da bi videla svet. Včasih je ta na naši dlani, spet drugič je zanj vredno potovati več dni. Tokrat sva v istrskem Rovinju lovila sončne žarke, da bi si nabrala novih moči in predvsem volje za nadaljnjo premagovanje vsakodnevnih skrbi, ki prodirajo skozi tankoplastno zavest in skušajo zamajati trdne temelje vztrajnosti in poguma. Podaljšan vikend je hitro minil, skoraj tako hitro kot moje jutranje srebanje espressa. Po dolgem času sem se navadil zjutraj spiti tudi kakšen capuccino, a se strogo držim, da popoldne ne žalim italijanskih sosedov.

Espresso je pač espresso. Vsa preprostost in eleganca je v skrbno izbrani skodelici, ki ima dovolj velik ročaj, da se palec in kazalec oprimeta njenih oblik in poneseta kavni zvarek proti ustni votlini. Tudi Ana rada pretirava v kavi, in ne pristaja na ideje o matchi, ki je v zadnjem času med bolj priljubljenimi napitki. No, moram priznati, da je matcha, ki v japonščini pomeni »mleti čaj,« dosegla tudi mene, in mi po preveč popitih kavah čisto ustreza, saj je njen učinek drugačen. Namesto naglosti tako rekoč kavnega impulza v žilo, z vitamini obogateni čaj deluje postopoma in dolgoročno. Potrpežljivost se splača, čeprav nikoli ni veljala za mojo vrlino. Počasi jo razvijam ...