TRPEŽNOSTI

Včasih se skušam zamisliti, da bi odmislil in izčistil švigajoče misli paranoje, utesnjenosti in strahu. Poiskati zamisel ni tako enostavno, še težje je na njej graditi in jo udejaniti v perspektivo, ki bi vodila v nadaljnjo izpopolnitev življenjskih pričakovanj. A bolj kot izpraznjenost ob že uresničenih dejanjih je umetnost zdržati v potrpežljivih tonih, ko ljudje od tebe ne pričakujejo da si prva violina. Biti na stranskem tiru pomeni ostati brez vidne vloge, a hkrati ti to omogoči, da se razbremeniš spon družbenih pričakovanj, in se zazreš vase. Ni lahko v ogledalu zreti onkraj lastne podobe in se pomiriti s sleherno silo, ki bi želela vzeti še zadnje delce dostojanstva. Nastopil je čas mirnosti, iskanja spokojnosti in dela na sebi.

Prebrati kakšno knjigo več, družiti se s prijatelji več, nameniti dragocene trenutke ženi več, zadeti kakšno trojko več, dati kakšen gol več, odteči kakšen kilometer več, pogledati kakšen film več, potovati še več, pridobiti kakšen naziv več ... skratka vsega več, saj bo prišel trenutek, ko bodo znova prišle v ospredje druge prioritete, in časa ne bo nič več. Naj bo ta kolumna droben kamenček v spominu nežnih pričakovanj, predvsem pa strpnosti in mirne plovbe. Več, zdaj ni preveč.