Federico Pignatelli: "Umetna inteligenca je nevarna."
Federico Pignatelli je mož z bogato družinsko zgodovino, ki sega celo v čas papeža Inocenca XII., številnih kardinalov in škofov.
Njegova mama, Doris Mayer, se je rodila v Sloveniji, tako da je poslovnež povezan tudi z našo državo. Kljub plemiškemu izvoru si je gospod Pignatelli svojo poslovno pot utrl sam. Že pri 18 letih je začel delati, najprej kot zbiratelj in trgovec sodobne umetnosti, nato pa se je podal v nepremičninski sektor, kjer je že v mladih letih naredil svoj prvi veliki posel. Pignatelli se je nato preselil v Švico, kjer je delal za znano finančno banko, preden se je odpravil v Avstralijo, da bi užival v življenju. A klic dela ga ni pustil na miru. V ZDA je spoznal predsednika družbe Ladenburg Thalmann, ki ga je povabil nazaj v svet financ, tokrat v New York, kjer je vodil mednarodni oddelek banke. Kljub uspehu in visokemu položaju se je Pignatelli odločil, da bo sledil svoji strasti do fotografije in digitalizacije ter ustanovil podjetje Pier59 Studios.
V tem intervjuju deli svojo zgodbo o uspehu, svoje izkušnje v svetu financ in nepremičnin, svojo strast do fotografije in digitalizacije in kako je vse to združil v svoji impresivni karieri. Razkriva tudi svoje poglede na delo, življenje in na umetno inteligenco, ki je po njegovem mnenju lahko precej nevarna … Pogovarjala sva se v prelepih Benetkah in to prav v času filmskega festivala.
V vaši družini so bili škofje, kardinali in celo en papež ... Papež Inocenc XII., kajne?
Da, natančneje kar 77 kardinalov, štirje škofje in en papež.
Ta papež je imel res pomembno vlogo. Sprejel je ključen zakon o nepotizmu. Tudi vi ste si sami utrli lastno pot, samostojno ste odšli v New York. Bi bili pripravljeni deliti več o svojih zgodnjih letih in začetkih?
Vedno sem bil prepričan, da je treba biti proaktiven. Tako sem že pri 18 letih začel delati, ne da bi čakal na pomoč staršev. Začel sem kot zbiratelj sodobne umetnosti, s pomočjo znane Italijanke Marte Marzotto, ki mi je naročila prodajo nekaterih umetnin. Hitro sem si pridobil ugled kot prodajalec umetnin, kar mi je omogočilo sodelovanje z drugimi umetniki. Hkrati sem se lotil tudi nepremičninskega posla v Rimu, kjer sem uresničil svoj prvi veliki posel. Izkoristil sem vrt ob našem stanovanju v bližini ameriškega veleposlaništva za gradnjo terase, prostor pod njo pa sem prodal pri 21 letih.
Kako to? Tako mladi ste bili. Drugi so takrat hodili naokoli, poslušali glasbo in uživali po diskotekah. Vi ne?
Nikoli nisem maral diskotek. V njih sem videl le izgubo časa. Ženskam sem dvoril drugače in tako jim dvorim še danes. Namesto da bi jih vodil v diskoteke, kjer komunikacija utone v glasni glasbi, sem se raje posvetil pripovedovanju zanimivih zgodb. Nisem bil dober plesalec, ampak sem se osredotočil na to, da sem jih nasmejal in jih vodil na potovanja. To je bil moj način izražanja elegance, medtem ko je za nekatere eleganca v tem, da peljejo ženske v diskoteke.
Delali ste tudi kot novinar, kajne?
V Rimu sem delal kot finančni novinar, s posebnim poudarkom na ameriški monetarni politiki v času visoke inflacije v sedemdesetih in osemdesetih letih. Uspešno sem razlagal kompleksne koncepte ponudbe denarja, kar so uredniki časopisov zelo cenili. Redno sem pisal komentatorske članke o vplivu denarne politike ZDA na globalno inflacijo.
Ko se mlad Italijan odloči osvojiti Ameriko in se odpravi v New York, kako poteka njegova pot? Kaj ga spodbudi k odločitvi, da zapusti svojo državo?
No, najprej sem osvajal Švico. (smeh) Dobil sem povabilo italijansko-švicarskega finančnika, ki je delal v veliki ameriški finančni banki EF Hutton, ekvivalentu današnje skupine Goldman Sachs. Po branju mojega članka o ameriški monetarni politiki je želel, da ga intervjuvam. A namesto da bi jaz opravljal intervju z njim, je on intervjuval mene. Bilo mu je všeč moje razmišljanje. Ponudil mi je delo v svojem novem podjetju v Ženevi, kjer je upravljal portfelj v vrednosti približno milijarde švicarskih frankov. Po kratkem premisleku sem sprejel njegovo ponudbo in se pridružil njegovi ekipi takoj naslednji ponedeljek.
Torej hitre in pomembne odločitve, ki so pripeljale do zelo pomembne kariere …
V Ženevi sem postal desna roka finančnika in delal po 18 ur na dan, spremljajoč svetovne trge. Kljub pomanjkanju spanca sem v letu dni zaslužil svoj prvi milijon dolarjev. Pozneje sem prejel ponudbo od EF Hutton za direktorsko mesto v njihovi pisarni v Luganu, kjer sem delal tri leta. Po uspešni karieri sem se odločil za umik, odpravil sem se v Avstralijo, kjer sem se posvetil igranju tenisa in druženju z lepimi dekleti, ne da bi še vedno delal.
Vendar niste dolgo počivali, igrali tenisa in le dvorili lepim dekletom, kajne?
Po šestih mesecih sem se preselil v San Francisco za dekletom, nato v Los Angeles, kjer sem užival v življenju. Na zasebni zabavi sem spoznal predsednika družbe Ladenburg Thalmann, ki me je navdušil za delo v New Yorku kot izvršni direktor. Kljub uspehu in velikemu padcu trga leta 1987 sem se odločil za selitev v London, kjer sem prestrukturiral družbo za finančno upravljanje. Po odkupu te družbe sem se vrnil v New York in delal za Gruntal & Co., a sem po šestih mesecih odšel. Želel sem biti svoboden. Začel sem vlagati v tvegani kapital, specializiran sem bil za financiranje podjetij vrednosti od milijona do 10 milijonov dolarjev, brez konkurence. Ponudil sem brezplačne skrbne preglede in uspešno financiral podjetja z zanimivimi tehnologijami in dobrim potencialom rasti.
In prav to vas je privedlo do sektorja digitalizacije, mar ne?
Od nekdaj sem strasten glede fotografije in videografije. V Los Angelesu sem financiral podjetje Colour System, ki je restavriralo in barvalo črno-bele posnetke TV-oddaj in filmov ter ustvarjalo posebne učinke, kot je izbris vrvi, na kateri je bil privezan igralec. Ted Turner, ki je kupil knjižnico filmov družbe MGM, je bil naša prva stranka. Razumel sem pomembnost digitalizacije in ustanovil podjetje Pier59 Studios v New Yorku, ki je največji fotografski studio na svetu. Po dveh letih gradnje, odprl sem ga leta 1995, sem fotografe prepričal za digitalno tehniko fotografiranja. Nadaljevali smo z digitalnim videom in prešli na virtualno produkcijo, ki omogoča ustvarjanje katerekoli resničnosti v studiu. V studiu v New Yorku sem zgradil največji zaslon za oglase na svetu, ki je osnovan na virtualni tridimenzionalni tehniki. To znižuje stroške in omogoča popoln nadzor nad okoljem, vključno z vremenom in časom.
Torej tukaj se morava dotakniti umetne inteligence … Kakšno je vaše mnenje?
To so nove dimenzije, temeljijo na umetni inteligenci (UI), ki ima glavno vlogo v teh tehnologijah. UI je osupljiva, vendar tudi potencialno nevarna. V nekaj letih bo morda postala bolj inteligentna od nas, zmožna obdelave in razmišljanja, kar bi lahko povzročilo težave. V New Yorku sem ustanovil Enigma Social Club za proučevanje teh pojavov in razumevanje naše prihodnosti z UI. Danes, kot poroča časopis, celo Apple in Microsoft nimata pravega nadzora nad svojimi stvaritvami. To je strašljivo. Optimisti vidijo UI kot priložnost za izjemen razvoj, medtem ko pesimisti, med katere se štejem, opozarjajo na možnost, da bo UI zamenjala človeka v številnih funkcijah. Lahko si predstavljamo svet, kjer bodo v 15 letih roboti z UI nadomestili 60 do 70 % dejavnosti, kar vključuje tudi poklice, kot so prevajalci, igralci in pisatelji. V podjetju namreč lahko na virtualnem zaslonu ustvarim karkoli, kar zmanjšuje potrebo po potovanjih in ljudeh, kar prinaša racionalizacijo v kreativnem delu za oglaševalske kampanje in filme. To so učinki konkurence UI in metaversa na splošno, ki so fascinantni kot koncept, vendar zelo zahtevni in nevarni. To je stvar, o kateri bi morali zelo globoko razmisliti.
Ste tudi filmski producent, mar ne? Med zadnjimi filmi je film o Afganistanu … Ste ga predstavili na letošnjem filmskem festivalu v Benetkah?
Film, ki sem ga koproduciral skupaj z režiserko Sonio Cole, ni v tekmovalnem programu. I Am You prikazuje trpljenje Afganistancev, ki poskušajo pobegniti iz svoje domovine. Gre za resnično in ganljivo zgodbo, ki je bila delno posneta v Afganistanu, kljub nevarnostim, predvsem za režiserko kot žensko. Večino filma so posneli v Turčiji. Kljub izidu v času covid-19 je film prejel nagrade in priznanja, bil je tudi predstavljen v Benetkah. Tukaj sem tudi zato, da se sestanem z distributerji, ki jih zanima ta umetniško zelo uspešen film.
V Benetkah je trenutno polemika glede filma o Ferrariju, kjer Američani igrajo vloge Italijanov. Italijanskemu igralcu in producentu Pierfrancescu Favino se to ne zdi prav. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Italijani smo znani po deljenju znanja s preostalim svetom. V 60. in 70. letih smo v Rimu Američane učili filmske produkcije. Podobno smo Kitajcem prodali najboljše tekstilne stroje na svetu in jih naučili industrije. Danes sta italijanska tekstilna in filmska industrija v upadu, saj nismo znali ohraniti svojih virov. Ferrari in Benetke sta zdaj mednarodni znamki, a v hotelu v Benetkah na primer z menoj govorijo v angleščini, ker je večina gostov tujcev. Čeprav so Benetke čudovito italijansko mesto, ga redko obiščejo Italijani, medtem ko jaz tja pridem trikrat ali štirikrat na leto.
Večkrat omenjate te tri besede: etika, estetika in poštenost … ali nam lahko poveste kaj več v kontekstu podjetništva?
Biti nepošten podjetnik je lahko, a etičnost je težja. Zame je najpomembneje spoštovati in pravično nagraditi sodelavce, saj projekte ustvarjamo skupaj. Želim se vključevati le v zakonite posle, čeprav nezakoniti obljubljajo več denarja. Želim živeti moralno in biti vzor svoji ljubljeni hčerki, ne pa predmet kritik.
Za konec se dotakniva tudi vaše mame, gospe Doris Mayer, ki se je rodila v Sloveniji … Igrala je celo v mojstrovini Federica Fellinija, La dolce vita (Sladko življenje).
Ja, res je, spomnim se, da moja babica po očetovi strani več kot deset let ni govorila z mojo mamo, ker je bila igralka. To kaže na tedanje družbene norme, ki so igralke obravnavale s prezirom. Danes je povsem drugače. Igralci so občudovani in veljajo za heroje, medtem ko je bilo v mojem otroštvu za žensko iz plemstva škandalozno, če se je odločila za igralski poklic.
