»To je trdo delo in garanje!«
Lepa, inteligentna in dobrosrčna. To so le tri lastnosti, s katerimi bi lahko opisala trenutno najbolj iskano umetnico lepotnega ličenja pri nas, Dorotejo Premužič.
Z Dorotejo se poznava že petnajst let in o njej lahko povem, da je ženska, ki ji vedno uspe. Večkrat je že dokazala, da je s trdim delom, zaupanjem vase in vztrajnostjo mogoče doseči vsak cilj. Potem ko je v Sloveniji res veliko dosegla, pa se karizmatična lepotica že odpravlja novim podvigom naproti, saj se ima namen preseliti v London.
Kako si prišla na idejo, da bi postala vizažistka?
Na idejo nisem prišla sama, temveč moji prijatelji in moja mama. Že od mladih nog sem namreč rada ličila. Že pri trinajstih letih sem na sebi uprizarjala make upe Christine Aguliera in Britney Spears z MTV-ja. Takrat namreč ni bilo ne interneta ne YouTuba. Tako sem sama ugotavljala, kako doseči takšen videz, kot so ga imele one. Iskala sem tudi prijateljice, ki so jim bile nekoliko podobne, in ustvarjala, kar se je pač dalo s kozmetiko, ki je bila na voljo leta 1998. Takrat je to postal moj konjiček in strast, v kateri sem uživala. Pozneje, ko je prišel Facebook, sem objavila fotografijo svoje prijateljice Polone in takrat se je spontano začelo. Od prve objavljene fotografije sem imela v enem mesecu zasedene vse termine.
Torej ne more vsak postati umetnik ličenja? Verjetno je potreben neki talent?
Talent in tudi dosti živcev. (smeh) Poleg tega pa sta pomembni volja in neka intuicija, da znaš oceniti, kakšen make up se bo stranki najbolj podal. Kakšen je značaj osebe, ki jo naličiš. Nekomu pristaja rdeča šminka, spet drugemu naravni toni. Že prej si moraš vizualizirati, kako bo obraz na koncu izpadel. Poleg vsega pa je potrebno tudi veliko znanja in izkušenj. Sama sem jih nabirala od trinajstega do tridesetega leta.
Kje pa si nabrala največ izkušenj?
Sama, skozi prakso. Vedno pravim, da vaja dela mojstra. Tečaji, ki sem se jih udeležila, pa so bili zame samo nadgradnja znanja, ki sem ga že imela.
Pred ličenjem si ustvarila skupino Diamantke. Bi lahko rekla, da ti je bila to odskočna deska?
Seveda. Že prej sem bila medijsko prepoznavna in to je ogromno pripomoglo k mojemu uspehu.
Več kot očitno je, da ti posel uspeva. Česar koli se lotiš, ti uspe.
Vedno gledam, česa primanjkuje na trgu. Ko pomislim na Diamantke, se spomnim, da na dogodkih ni bilo dovolj profesionalizma in prave ravni glede hostes. In jaz sem trg izkoristila, tako pa so nastale Diamantke. Podjetjem sem želela ponuditi nekaj več in piko na i k vsakemu dogodku.
Zakaj si pa odnehala?
Glavni vzrok je bil nedvomno medij, ki mi je z lažmi naredil veliko škodo, zaradi tega pa se podjetja posledično niso več odločala za mojo agencijo.
Kaj bi ti bil danes, ko praktično že vse obvladaš, največji izziv pri make upu?
Vsekakor naličiti kakšno hollywoodsko zvezdnico.
Katero?
Vsekakor Kim Kardashian. Ima brezhibne poteze obraza in izrazit zlati rez, kar je izziv za vsakega make up artista.
Kim Kardashian si tudi osebno spoznala. Kakšno je bilo to srečanje?
Predvsem zelo nervozno. Mislila sem, da me bo kap. (smeh) No, moram povedati, da me je zelo presenetila s svojo energijo. Deluje namreč zelo dostopno in prijazno, milo in umirjeno. Dejansko me je umirila. Takoj ko sva si segli v roko, je sledilo olajšanje, saj je popolnoma normalna oseba. Za nas je odgovarjala osem ur hkrati, odgovorila na vse, kar smo jo vprašali, čeprav je bila utrujena. Predstavila nam je njihov način življenja, ki ga mi vidimo popolnoma drugače. Povedala je, kaj vse stoji za tem bliščem in slavo, povedala je, da tukaj praktično ni več svobode. Ne more iti normalno po cesti ali na kavo kot navadni smrtniki. Predstavila je svoj način življenja. Ona je praktično deloholik. Vstaja zjutraj ob šestih, ves dan dela, zraven pa so vključeni še pritiski iz medijev, paparacev, podjetja in tako dalje. Dejansko mi mislimo, da je njeno življenje lahko, v resnici pa je daleč od tega.
Kako pa je sploh prišlo do vajinega srečanja?
Mario Dedivanović, njen make up artist, je imel izobraževanje, na katerega sem se prijavila.
Pa se lahko vsakdo prijavi na takšno izobraževanje?
Vsakdo se lahko prijavi, a moraš imeti veliko predznanja, drugače je to stran vržen denar. Razumeti moraš seveda angleško in dobro poznati terminologijo make upa, kajti to niso osnove. To izobraževanje se začne na najvišji ravni. Delajo se make upi za rdeče preproge, ki pa pri nas žal ne pridejo v poštev.
Kako daleč smo še pri nas od make upa, ki ga uporabljajo hollywoodske zvezdnice?
Sto let. (smeh) Pri nas je težava, da bi vse ženske želele biti naličene in lepe, skrbi pa jih, kaj bodo rekli drugi. Problem je v miselnosti in kulturi, ženske se preprosto bojijo odziva okolice. V tujini pa tega ni. Tam se borijo, katera bo bolj izstopala in katera bo bolj urejena. Pri nas pa želijo biti ženske v ozadju in ne izstopati. Zato je pri nas tudi največ povpraševanja po naravnem make upu, da bo čim manj vidno.
Tudi ti pripravljaš tečaje in izobraževanja. Je povpraševanje še vedno veliko?
Vedno več, saj je to trenutno trend. Ne glede na to, koliko certifikatov sem izdala, je pri meni povpraševanje iz leta v leto naraščalo. Veliko ljudi mi je govorilo, naj se ustavim, ker je to moja konkurenca. A jaz pri svojem poslu nisem občutila nobenega upada. Več tečajev kot razpišem, večje je povpraševanje.
Se na tečajih pogosto spoprijemaš z izzivi? Pride kdaj kakšna tečajnica, ki se ji ne sanja, kaj sploh počne? Kdaj porabiš največ energije?
Zgodi se, da kaj razložim in se trudim zadevo čim bolj poenostaviti, pa se stvari vseeno ne usedejo. Problem je, ker je vse odvisno od roke. Jaz lahko pokažem nekaj, kar je meni zelo enostavno in samoumevno, njim pa ne. Same mi povedo, da ne deluje težko, ko jaz nekaj prikažem, same pa ne zmorejo. Tudi zame je včasih težko dojemljivo, da je tem dekletom včasih takšno potezo s čopičem težje narediti kot meni. Tukaj se pokaže, da je roka nezamenljiva. Zato se tudi make up artisti razlikujejo med seboj.
Si že imela kak brezupen primer?
Seveda se je zgodilo, a mi je do zdaj še vsako uspelo usposobiti, da je na izpitu dejansko obvladala. Včasih me punce tudi same presenetijo.
Torej moraš imeti tudi žilico za risanje?
Ja, vedno pravim, da je to pogojeno. Kot otrok sem veliko risala. Če znaš risati, tetovirati ali si slikar, boš znal tudi na obraz risati kot na platno. Spet je roka pomembna.
Kateri izdelek je zate pri make upu najpomembnejši?
Gobica. Z njo lahko narediš vse. Naneseš lahko od primerja, pudra, korektorja, osvetljevalca do senčila, skratka vse. Če mi vzamejo vse čopiče in preostale pripomočke, lahko z gobico naredim vse. Zame je gobica izum stoletja. (smeh)
Pred letom dni si izdala svojo linijo umetnih trepalnic. Od kod ideja za to?
Ideja je nastala že pred štirimi leti. Razlog pa je bil spet ta, da me je motila kakovost trepalnic, ki so bile na tržišču. Trepalnice so nedvomno pika na i, odprejo oko in poskrbijo za poseben učinek. Težava pa je v tem, da so za marsikatero oko pretežke. Ženske, ki jih ne uporabljajo vsak dan, se na njih nikakor niso mogle privaditi. Če sem jim dodala trepalnice, se niso dobro počutile in so komaj čakale, da jih odstranijo. Zato sem želela, da tržišče pridobi kakovostne, luksuzne 3D-trepalnice, ki bodo primerne za vsako uporabnico in lahke za nanos. Iskala sem torej kakovost, lahkotnost in izdelek, ki ni bil testiran na živalih, saj mi to ogromno pomeni.
Kako si prišla do prave recepture?
Dve leti sem zbirala samo vzorce. Pisala sem vsem podjetjem, tovarnam in proizvajalcem trepalnic ter preizkušala na sebi. Ni bilo lahko, a na koncu mi je uspelo najti tisto, kar sem želela.
Marsikdo verjetno še ne ve, da imaš že zastavljene nove cilje. Odhajaš namreč v London …
Res je, do konca leta se želim tja preseliti. Sem oseba, ki ne more ostati mirna. Tukaj v Sloveniji zame ni več izziva, dosegla sem vse, kar sem lahko na svojem področju. Izkušnje imam, zato je naslednji izziv tujina. Kar bom počela tam, ni povezano z ličenjem, zanima me namreč medicinska smer. Z dr. Ivono Igerc pripravljava projekt, ki sva ga poimenovali Face Design Lab. Združili bova make up in estetiko, predvsem pomlajevanje. Je pa vse še bolj ali manj skrivnost, več o tem morda v naslednjem intervjuju.
Koliko truda je treba vložiti, da človek uspe?
Vsak dojema ličenje kot nekaj samoumevnega. Pa ni tako. To je trdo delo in garanje. Če hočeš biti eden boljših na svojem področju in imeti delo, se moraš marsičemu odpovedati. To pomeni, da vikendi, nočno življenje in zabave odpadejo, ker imaš takrat z ličenjem drugih največ dela. Vsaj prvih nekaj let, dokler se toliko ne odpre, da najameš asistenta. Potem so tukaj razna snemanja, ko si na setih po dvanajst do osemnajst ur na dan, kar je psihično in fizično naporno. Odteka ti energija, tudi če imaš pet strank na dan, si po končanem delu izčrpan. Zgodnje vstajanje. Zbujala sem se že sredi noči, ob nečloveških urah, da je bilo vse uspešno izpeljano. V povprečju delam od deset do dvanajst ur na dan in to šest dni v tednu, neredko tudi nedelje. Zasebno življenje pa velikokrat trpi. Ni vse tako bleščeče, kot deluje navzven. Posledično me boli hrbtenica, težave imam tudi z nogami. Po šestih letih se pozna na zdravju. Od izčrpanosti včasih ne morem spati, slabšata se tako fizično kot psihično zdravstveno stanje. Poleg vsega pa ta storitev v Sloveniji niti pod razno ni dovolj cenjena. Zato pa sem zdaj rekla, da je dovolj, ker ne zmorem več tega tempa in grem naprej – v tujino.
S kom od znanih osebnosti si najraje sodelovala?
Najbolj mi je pri srcu Natalija Verboten, ker je res lahko marsikateri ženski za zgled, uspešna poslovna ženska, zelo organizirana, profesionalna, odlična mamica, uglajena dama, poleg tega pa še dobrega srca. Zelo posebna izkušnja je zame bila s Tanjo Ribič, saj je ravno tako borka za živali in ima čudovito energijo. Med mlajšimi mi je pri srcu Ines Erbus, kreativna pozitivka z nalezljivim smehom. Opozorila bi tudi na naravno lepotico Alenko Košir, všeč so mi njena skromnost, prijaznost, filozofija in način življenja, ki ga predaja tudi drugim.
Kaj je zate uspeh?
Ko se stranka pogleda v ogledalo, skoraj zajoka od sreče in odide zadovoljna. Noben denar mi ne pomeni toliko kot občutek, da si nekomu polepšal dan. Uspeh vidim v malih stvareh. Imam v sebi to nagnjenje, da moram pomagati ljudem, takrat sem srečna in takrat je zame to največji uspeh. Vsega, česar se človek loti, se mora, če želi uspeti, lotiti s srcem. Nobene stvari se ne sme početi proti sebi in na silo. Če v nečem uživaš, ti ni težko, stresno in naporno tega početi, tudi če na začetku za to nisi plačan. In tudi to je zame ključ do uspeha. Nobena šola, noben družbeni sistem ni tako pomemben kot tvoje srce, ki mora stati za tem, kar počneš.
