Kdo se boji prodornih sodnic?
Dobra sodnica, ampak nekoliko poskočna. In lepa. Le kaj je počela, da je prišla ob enih zjutraj sama domov? Zakaj pa nima kamere?
Tole sem po tistem, ko so divjaško skoraj do smrti pretepli mariborsko okrožno sodnico, prebrala na spletu. Zveni nekam znano. Kadar si kakšna ženska drzne prijaviti posilstvo, se najbolj boji vprašanj o tem, s kakšno dolžino krila in globino dekolteja je hodila naokoli, koliko je spila, kako (izzivalno) se je obnašala, v kakšnih (gotovo erotičnih) stikih je bila z nasilnežem, skratka, že vnaprej bi morala prevzeti svoj del krivde. Nasilje je nasilje, pa če je povzročeno iz zasebnih ali službenih razlogov. Pika.
Statistika nasilja na Slovenskem ni ne vem kako bogata – mafijskih obračunov je glede na število prebivalcev malo, množičnih pokolov hvala bogu še nismo doživeli, odmevnih ropov z veliko žrtvami ni, ugrabitev skoraj ne poznamo, večina zlorab, umorov in ubojev se zgodi znotraj družin in med sosedi. Pa če se nacionalisti še tako trudijo, da bi dokazali, kako se moramo bati priseljencev in beguncev, statistika kaže, da so zločinci večinoma kar žlahtne domače krvi. In čeprav številke kažejo, da smo (za zdaj še) mirna država, kjer se lahko brez bojazni sprehajaš naokoli tudi ponoči – tako nas namreč vidijo tujci, je vseeno veliko razlogov za skrb. Tako kot ne more goba zrasti, če v tleh ni očem nevidnega micelija, se tudi nasilje ne more bohotiti, če v družbi ni ustreznega vzdušja. To pa, žal, tudi pri nas uspešno nastaja.
Najbolj pogumni in domoljubni. Po tistem, ko smo izvedeli, kaj se je zgodilo mariborski sodnici, so seveda povedali svoje vsi pomembni politiki, stanovske organizacije, pomembni in običajni ljudje. Vsi po vrsti so bili seveda odločno proti nasilju in za večjo varnost tako izpostavljenih ljudi, kot so sodniki in tožilci, je pa bilo zaznati pomembne odtenke. Medtem ko eni opozarjajo, da je Slovenija še zmeraj varna država, da pa je pojave nasilja, pritiskov in groženj treba zelo resno raziskati in kaznovati, drugi bijejo plat zvona, češ da smo varnostno popolnoma zavoženi in da je treba ostro ukrepati. Karkoli že to pomeni. Murskosoboški nadškof Peter Štrumpf je na Facebooku zapisal, da Slovenija že dolgo ni več varna dežela in da si zvečer ne upa iti na sprehod. Eden od prvih, ki se je odzval na brutalni obračun s sodnico, je bil prvak SDS in izumitelj »krivosodja«, sodstvo namreč dobi to oznako vsakič, ko ne zmaga on. Če pa zmaga ali vsaj ni obsojen, ker njegovi odvetniki spretno zavlačujejo proces do zastaranja, je to po njegovem žarek upanja za naše sodstvo. Politik, ki ni dvigoval sodne pošte in je z zadovoljstvom pozdravljal ljudi, ki so se zbirali pred sodno palačo, da bi ga podprli in s tem pritiskali na sodišče, ima veliko zaslug za formulo »mi, pogumni osamosvojitelji in domoljubi, smo nedotakljivi«. Kdorkoli se loti njih, napada državo in demokracijo. Najbolj banalna inačica takšnega razmišljanja je štajerska varda, njen (sicer obsojeni) voditelj in ustanovitelj je prepričan, da s tovrstnim domoljubjem ni nič narobe. In seveda ne bomo ugibali, ali je med njegovimi zakrinkanimi kavboji z bojda plastičnim orožjem (na fotografijah z orožnih vaj v gozdu ne moreš razbrati, ali je pravo) tudi kaj junakov, ki bi za primerno nagrado ali vsaj pohvalo premlatili okrožno sodnico, ki se ukvarja z gospodarskim kriminalom, vrednim veliko milijonov. Tako, kot so glasovi na spletu ugibali, kaj pa če je vse skupaj organiziral kar njen mož, ker se je domov vračala ob tako pozni uri, nemara celo od ljubimca? Kajti v tem primeru bi bilo nasilje očitno opravičljivo ali kaj. Za zdaj sploh še ne vemo, ali je bilo za brutalen napad krivo njeno profesionalno delo ali pa kaj tretjega.
Kdo bo napravil red. Če se torej skrbno neguje vzdušje, da tile, ki so zdaj na oblasti, ne obvladujejo varnostnih razmer, širokogrudno spuščajo (čez čedalje več ograj) v našo deželo migrante s tujo vero in nikakršnimi delovnimi navadami, ki bodo nedvomno posiljevali naše ženske (ker za zdaj takšnih zgodb še nimamo, so uvožene od drugod – in nepreverljive), in dopuščajo, da krivosodje sodi predvsem politično, je pač logično, da je treba narediti red. Ampak najprej se morajo vsi bati večernih sprehodov, potem je lažje.
Grožnje in napadi na sodnike in tožilce vsekakor so. Ni treba, da ravno vržeš bombo na dvorišče, kot se je zgodilo ljubljanski upokojeni tožilki, storilec je bil maščevalni obsojenec, ki je prišel iz zapora. Dovolj je, da se voziš z motorjem mimo žrtvine hiše, kot pripoveduje eden od sosedov pretepene sodnice, si pomenljivo ogleduješ okolico, pa že naženeš strah v kosti. Nekateri so vešči takšnih junaštev. Pred leti je obtoženec zabrusil (prav tako mariborski) sodnici, naj se pazi, ker ve, v katero šolo hodi njen otrok, in je za grožnjo fasal leto dni zapora. Oprostite, ampak beseda JE konj. Ni treba, da te brutalno premlatijo, dovolj je, da te cepijo s strahom, da se bo nekaj zgodilo, če ne boš priden. Pri tem boš vedel, kdo ti je napravil nekaj hudega, čeprav bodo izvrševalci drugi. Praviloma je tako – ko zlikovce dobijo, je jasno, da sami niso imeli nobenega motiva za nasilje. Razen plačila, ki so ga dobili.
Tudi novinarjem grozijo in nas napadajo, eni bolj, drugi manj odkrito, češ da smo, recimo, prostitutke. Najbolj brutalno so se lotili novinarja Mira Petka, imel je podobne poškodbe kot mariborska sodnica, napadalcev niso našli. Večkrat je povedal, da je takoj, ko je začelo padati po njem, zgodilo se je pred njegovo hišo, vedel, kdo je naročil napad, ki bi ga skoraj stal življenje, saj je pisal o finančnih malverzacijah koroških podjetnikov. No, tudi takrat se je šušljalo, da ga je morda prebutal kakšen prevarani mož …
Kdo bo napravil red? Samo zelo resen odziv na takšne in podobne dogodke lahko kaj pomaga. Vzemimo za primer Belgijce – enemu od poslancev so najprej vzeli imuniteto, da so ga lahko postavili pred sodišče, zdaj so sprožili postopek za odvzem mandata. In kaj je napravil? Zanikal je, da je holokavst obstajal.
Pri nas pa lahko hodi poslanec iz zapora na parlamentarne seje in rektor mirno preživi dva mandata na čelu univerze, čeprav je več časa na sodišču kot v svoji pisarni in je njegov odvetnik zaslužil več kot 700.000 evrov honorarja, da ne govorimo o sodnih stroških in ogromnih odškodninah, vse to pa je plačala Univerza na Primorskem. Dokler ne bomo znali priti takšnim rečem do konca, bo vzdušje za strašenje in nasilje vsekakor čedalje bolj »primerno«. Razjarjene množice, ki ne morejo preživeti s svojimi dohodki, nastopijo s svojimi protesti in grožnjami z revolucijo šele potem.
