Nekoč je Jurij Souček po Drami tekal nag, zdaj pa ga po njej usmerjajo hostesniki
Veliki gledališki igralec Jurij Souček je 5. aprila dopolnil 90. let.
Ob tej priložnosti so se v Drami pretekli petek dolgoletnemu članu igralskega ansambla poklonili s pogovorom, ki ga je vodila pesnica in esejistka Meta Kušar, ter odprtjem razstave fotografij iz njegovih uprizoritev, ki bo v »foyeru« Male drame na ogled do konca sezone 2018/19, pol ure pred vsako predstavo v omenjeni dvorani.
Jurij Souček je bil namreč eden ključnih ustanoviteljev Male drame. »Ta prostor bi moral biti skladišče za kulise, a je bil strop prenizek, ni pa bil tako nizek, da ne bi Jurij po tem, ko so jih izgnali iz Šentjakobskega gledališča, sem pripeljal svoje gledališke skupine Stranski vhod. Nemiren duh drugače sploh ne more vzpostaviti novega igralnega okolja,« je po poklonu povedal Igor Samobor, igralec in ravnatelj ljubljanske Drame. Souček se spominja, da je bil v tem prostoru sprva zgolj cement, počasi pa je dobival gledališko podobo. Najprej so naredili oder.
»Takratnega direktorja gledališča sem prepričal, da smo imeli tu posebne predstave – in smo jih imeli, delali smo moderno gledališče, nekaj, česar prej ni bilo mogoče videti. Na tem odru sem postal prvi nagi igralec v Jugoslaviji. To je bilo v jugoslovanskih časnikih pospremljeno z 'mastnimi' črkami. Danes si vesel, če našega Marka Mandića vidiš oblečenega. (smeh) Jaz sem takrat za praznik 29. novembra malo treniral – nag sem hodil po gledališču. Prestrašil sem snažilke, tudi do vratarja sem šel, da sem se znebil sramu. Se je pa našel butelj, ki je preoblekel stole v plastiko, in ko sem vzkliknil 'Vivan las cadenas!', čemur je sledil gol prizor, se je Josip Vidmar, ki je sedel v prvi vrsti, premaknil in se je zaslišal zelo zanimiv zvok. Rekel sem si: 'Madona, je korajžen.' Veste, kaj je bilo? Hlače so se mu 'pripopale' na plastiko. Jaz pa sem mislil, da je to protest. Bil je zvit, lahko bi mu prisodil kaj takšnega,« nam je v smehu povedal Souček in dodal, da je bilo težje kot predstavo sestaviti protokol, kje bo kdo sedel, saj so bili vsi skregani med sabo.
Pri poklonu ob njegovi 90-letnici vsaj po opažanjih tovrstnih težav ni bilo. Slavljenec je bil zelo zadovoljen tudi z načinom, s katerim so ga počastili ob njegovem visokem jubileju. »Lepo je, da so počastili moje delo – ponavadi bolj častijo starost. Spomnijo se Pipija in Melkijada – da se počutiš kot dinozaver –, danes pa sem se počutil kar v redu. Meta Kušar je lepo naredila, bil sem v vseh različicah, razen v zasebni – ampak saj proslavljamo gledališče. 90 let pa je tako, za zdaj kar v redu. Še bi igral, ni nobenih težav. No, saj še igram – če je kaj brezplačno ... A ko rečeš: 'Gospa, oprostite, jaz sem profesionalec, veste, jaz se ne morem takole hodit kazat …' To Srbom in Hrvatom na misel ne pride. Tudi našemu lepemu fantu iz Škofje Loke, Janu Plestenjaku, nihče ne reče, ali bi prišel brezplačno zapet. To rečejo le igralcem. Jaz sem se navadil na to – in potem rečem, da pridem, če bo šampanjec. Malo se pošalim. Otroke in pravljice imam pač rad. Čeprav moram povedati: doma vidim, da si vnukinja Lejli, ki je stara štiri leta, rajši vklopi telefon in pogleda svoje pravljice, pri čemer oglase izpusti, tako da jaz potem kar utihnem. Zadnjič sem začel brati Piko Nogavičko, a najbrž je še premlada za to. Še čakam nekje za grmom, da bo razumela, kaj se pravi dvigniti konja,« nam je v smehu povedal Souček.
Za Jurija v Drami ni bilo ravno z rožicami postlano. »Jaz nisem bil v pravem 'fahu' – če si bil mlad, lep in postaven, si začel kot princ v Sneguljčici, končal kot kralj Lear, vmes pa je šla kariera. Ker to nisem bil, sem moral večinoma igrati očeta Mihi Balohu in Borisu Kralju. Vedno sem moral spuščati glas. S svojim avtentičnim glasom sem prvič nastopil šele v Antigoni na Odru 57. Tudi na Akademiji sem moral ves čas pačiti glas,« se spominja Souček. Kljub temu mu je s prizadevnostjo in včasih z rinjenjem glave skozi zid uspelo doseči zavidanja vredno igralsko kariero: ustvaril je več kot 150 vlog na gledaliških odrih in v filmih, oblikoval je več kot 600 radijskih vlog, uveljavil se je tudi kot režiser ter nastopal v TV-igrah in oddajah za otroke. Za svoje delo je leta 1994 prejel Borštnikov prstan, leta 2005 viktorja za življenjsko delo, leta 2018 pa nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo, z utemeljitvijo, da velja za enega najbolj prepoznavnih obrazov in glasov slovenske televizije. Očitno ne za hostestnike v Drami. »Zadnjič mi je neki študent hostestnik kazal, kje se gre levo noter. Mladi me ne poznajo, ne nastopam več, na odru me ni. Direktorju sem predlagal, da bi me še angažiral, ampak to je posebna ustanova, to ni tako preprosto,« se zaveda Jurij.
Še kako dobro pa se ga z odrov spomni kolega Igor Samobor. »Jurij Souček je bil eden mojih prvih partnerjev v gledališču. Nekajkrat sva skupaj stala na odru. Meni je poleg mladeniških muk pri Utvi – danes se temu reče Galeb – najbolj ostal v spominu v Arzeniku in starih čipkah. Od tam je nekaj mojih najljubših spominov. Zmeraj je bil za hece, sarkastičen, in če si to vzel kot dobro, je bil neskončno duhovit. Izšolal se je za trgovca, bil naj bi prokurist. Če bi s tem darom opravljal svoj trgovski poklic, bi bil zdaj milijarder ali pa v zaporu. Iznajdljivosti, spretnosti in razumnosti mu ni nikoli manjkalo, ob tem pa še kanček skrivnostnosti. Pred kratkim sem pregledoval fotografije za almanah našega gledališča, ki bo kmalu nared, in bilo je obdobje, ko ni brez Jurija niti ene fotografije. Ko jih natančno pogledaš, vidiš, da je bil izjemno 'moderen' igralec: izklesan obraz, ki je izražal ostro misel, zelo današnje. Bil je kot Lojze Rozman, Rudi Kosmač, Duša Počkaj … Mislim, da so bile to neke osnove bodočega gledališča, nove dobe igralstva. Mislim, da smo se nekako po neki duši vsi učili od njih,« je o Součku in njegovi igralski generaciji povedal Samobor, slavljencu pa zaželel še najmanj deset let. Souček pa si želi le to, da bi bil zdrav, tako psihično kot fizično.
