Generalni direktor RTV SLO Igor Kadunc pred težkimi odločitvami
RTV SLO je pred prelomnico. Ne samo zato, ker bo imela odločitev, ali bodo lahko povišali prispevek ali ne, velike posledice, ampak ker se pripravlja nova medijska zakonodaja, pa tudi sicer je treba razmisliti, kaj bo z našo javno hišo, saj so se mediji v zadnjih desetletjih močno spremenili.
Po odgovore smo se odpravili h generalnemu direktorju Igorju Kaduncu.
Že nekaj let govorite, da je RTV Slovenija razprodal premoženje in bo treba dvigniti prispevek. Zakaj se torej zdi, da je novica, da je čas za dvig, marsikoga presenetila?
Politiki se vedejo, kot bi bili presenečeni, saj se prej s tem niso ukvarjali, zdaj pa je prišel trenutek, da se opredelijo, kolikšna bo uskladitev. Ta izraz raje uporabljamo kot podražitev, saj gre dejansko za uskladitev s povišanimi stroški. Politiki vedno razmišljajo o volivcih in tako pridemo do odločilnega vprašanja – ali bodo politiki ali državniki? Državniki bi poskrbeli, da bosta javna radio in televizija nemoteno delovala, pri tem pa tudi mi na RTV ne bežimo pred dejstvom, da je treba še marsikaj narediti. Mi se zavezujemo, da bomo to postorili, a brez dodatnega denarja ne bomo mogli sploh delati!
RTV SLO je predvsem zaradi prispevka v javnosti ves čas na tapeti, pri tem pa je edina javna institucija, ki se financira tako. Le kaj bi ljudje rekli, če bi morali posebej plačevati za NUK ali SAZU, recimo. Verjetno bi večina na referendumu povedala, da ne potrebuje večine javnih ustanov ...
Poleg nas se s prispevki plačujeta še SPIZ in dodatno zdravstveno zavarovanje, kjer je določen kot odstotek od plače … Nam je pravzaprav vseeno, če se financiramo skozi prispevek ali pa država prevzame na sebe breme financiranja prek proračuna. Ne potrebujemo več denarja zato, ker bi imeli več zaposlenih ali pa bi slabo delali, ampak so se ekonomske razmere spremenile. V zakonu je to predvideno, zato lahko vlada brez zapletov spremeni prispevek do 10 odstotkov. Vsekakor potrebujemo sredstva ne samo za program, ampak tudi za urejanje arhiva, kjer skrbimo za nacionalno bogastvo, pa dva orkestra, programe za manjšine …
Vaši arhivi so sicer urejeni, bogati, vendar nimate več ljudi, ki so se dobro spoznali na to, saj so šli pred kratkim v pokoj. Druga težava so avtorske pravice, zaradi katerih je vse bolj zapleteno delati dokumentarne filme. Še vedno imate režiserje, ki so zaposleni na televiziji, a ne dovolijo uporabe svojega preteklega dela za druge namene na televiziji. Kako gledate na to?
Naš arhiv filmskega materiala je kar dobro urejen, vendar bi ob sedanjem tempu digitalizacije celoten filmski arhiv digitalizirali šele v 20 letih. Neki star posnetek za Obzornik bi lahko bil v nekem trenutku zelo pomemben, in zato je arhiv nacionalno bogastvo. Nekaj res dobrih sodelavcev se je upokojilo, zato je v našem interesu, da so vrata upokojenim sodelavcem vedno oprta. Avtorji so lahko zunanji ali pa notranji avtorji. Pri avtorjih je odvisno od starih pogodb, ki jih moramo spoštovati, kakšne pravice imajo, zato včasih ne dovolijo objave v določenem kontekstu. Televizijska hiša glede tega ne more veliko spremeniti. Menim, da bi avtorjem, ki imajo svoja dela pri nas, morali dovoliti dostop do njihovih del. Za arhive smo dolžni čim prej narediti kataloge in upam, da nam bo to z novimi sredstvi tudi uspelo. Pomembno je, da se ve, kdo so soavtorji in kakšne pravice imajo. Zato smo ustanovili avtorsko pisarno, ki se ukvarja s tem in išče rešitve in se bo tudi v prihodnosti.
Verjetno bi bilo treba tudi pri zakonodaji opredeliti, da se vsaj nekaj sekund materiala lahko uporabi že zaradi zgodovinskega pomena, saj res ni smiselno na primer imeti dokumentarec o 80. letih, če potem avtorji ne dovolijo slike iz tistega časa …
Poteka kar nekaj pogovorov in naš cilj je, da bi najprej spremenili medijsko zakonodajo, potem pa še zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. Posvetiti se bomo morali tudi temu, da je uporaba naših arhivov draga. Včasih se zgodi, da bi producenti za minuto našega arhiva plačali toliko, kot jim ponudimo za predvajanje filma pri nas. Naši inserti so dragi za uporabo, posledično je dokumentaren film slabši. Verjetno bi za filme nacionalnega programa morali razmisliti o nižjih cenah.
Kako sodelujete z ministrstvom?
Mi smo obveščeni o tem, kaj se pripravlja. Mislim, da nismo taki strokovnjaki, da bi morali biti vključeni v pripravo novega zakona o medijih, smo pa dali svoje predloge in bili seznanjeni z vsebinskimi pripombami. Takšno sodelovanje se mi zdi v redu in me ni strah novega zakona, saj ga pripravljajo pravi strokovnjaki.
Kako pomembni so mediji, dokazuje podatek, da je nekoč Washington Post z afero Watergate zrušil ameriškega predsednika, a danes gre Julian Assange žal na sodišče zaradi podobne nepravilnosti ameriške vlade. To samo dokazuje, da mediji nimajo več moči kot nekoč, saj so družbeni mediji prinesli to, da vsak piše karkoli in ni več pravega zaupanja v medije. A zato je gotovo še bolj pomembno, da imamo močno nacionalno televizijo, kajne? Navsezadnje ste v oddajah, kot je Tarča, razkrili že kup nepravilnosti, čeprav žal niti zaradi žilnih opornic še nihče ni kazensko odgovarjal …
S tem se strinjam, vendar ne bi bil pesimističen. Zaradi naših oddaj smo dva ministra spravili pod vprašaj! Torej opravljamo nadzorno funkcijo in jo bomo tudi v prihodnje. Prav v teh dneh sem se v hiši pogovarjal o tem, kako uporabimo material, ki je pomemben s stališča »interesa javnosti«. Tu bomo morali narediti preskok naprej. Ko je prišel material v Washington Post, se s tem ni ukvarjal le en človek kot pri nas, ampak cela ekipa. Zato razmišljam o pripravi usmeritev, kako ravnati v takšnih primerih, saj o najučinkovitejši odločitvi ne more presojati samo en človek! Izkušnje so pokazale, da takšno delo ne daje pravih rezultatov. Novinarji se morajo zavedati, da imajo dolžnost pripraviti najboljšo mogočo oddajo, torej tu ne sme biti prostora za ego! Odgovorni uredniki so tisti, ki lahko pomagajo graditi oddaje, zato je treba uredniško politiko še okrepiti.
V tem času je zagotovo edina prava pot, da se na javnem RTV prizadeva za kakovost, saj mladi ne bodo več množično gledali televizije in je zato nesmiselno hlepeti po visoki gledanosti. Pa vendar se bojim, da je za marsikaterega urednika pri vas to še vedno najbolj pomembno …
V hiši sem prepovedal, da bi katerokoli uredništvo služilo denar na račun kakovosti. Tudi Program Plus je sestavni del te hiše in ima svojo vlogo, da daje na zaslon lahkotnejše vsebine, ki jih ljudje lažje sprejemajo. Vedno dam za primer oddajo o arhitekturi, ki je eminentno kulturna zadeva. Zakaj bi morali imeti na sporedu oddajo, ki bi se pokrivala samo s prikritimi in manj prikritimi oglasi? Oddaja mora imeti poslanstvo podajanja kulture. Lahko govorimo o avtomobilih, naše poslanstvo pa je, da poudarjamo ravnanje na cesti. Če zato porabimo nekaj denarja iz prispevka, ni s tem nič narobe, saj je to naše delo. Ob zadnji nesreči z reševalcem se je pokazalo, da ljudje ne znajo ravnati in se obnašati v takih primerih, zato je to tema nacionalnega pomena. Za večji igrani program nimamo denarja, zato sprejemamo kompromise in imamo več pogovornih oddaj, ki pa tudi morajo dosegati neko kakovost.
Ali ste razmišljali o prenehanju katerega izmed treh programov ali pa morda orkestra, če ne boste dobili več denarja?
Tretji program je specifičen in ni tipično televizijski, dva programa pa lahko zapolnimo. Vsebin je toliko, da se mi zdita dva programa nujna, težava pa nastane, ker imamo še program v Mariboru. Ker ne morejo imeti samo ponovitev, imajo tudi lastni program, za ta program pa zdaj ugotavljajo raven kakovosti in kako naprej. Orkestra sta stvar kulturne politike. Naš simfonični orkester je trenutno najboljši v državi, zato ga ne bi bilo smiselno razpustiti. Če ne bomo imeli v državi vsaj treh orkestrov, tudi ne potrebujemo glasbenih šol, saj se glasbeniki ne bodo mogli zaposliti. Vrhunski violinist bo sicer odšel v tujino, a kaj bo z drugimi, ki pridejo vsako leto iz konservatorija ali akademije?
Kako je s prihodki kabelskih operaterjev, ki so za Pro Plus in Planet TV pomemben vir prihodka?
Mi ne dobivamo denarja od »kablašev«, borimo se za minimalni denar na podlagi producentskih in avtorskih pravic. Drugega denarja ne želimo uveljavljati, saj smo po zakonu dolžni zagotavljati programe brez plačila. Seveda pa bi si želeli, da bi operaterji z internetom ponujali v paketu tudi naše programe – torej da bi ljudem zagotovili, da bi lahko gledali naše programe brez nakupa paketa dodatnih programov. Temu nasprotujejo komercialne televizije, saj gre za velik prihodek. Številni bi se gotovo odločili, da jim zadostuje RTVS. Samo operater A1 je prevzel poslovni model, kjer si lahko vsak s sorazmerno skromnim doplačilom izbere, katere programe bo imel poleg naših, ki so že avtomatično prisotni. Nekateri trdijo, da so kabli komercialna dejavnost, vendar ne razumem, zakaj potem dovoljujejo monopol komercialnih televizij …
V medijskem svetu ni skrivnost, da je ena izmed komercialk rada uporabljala umazane prijeme, tudi izsiljevanje, ko je šlo za oglaševalce, na primer … Je še vedno tako?
Prav na področju kablov so bile take umazane igre, saj so zahtevali določeno vsoto denarja za producentske pravice, kar bi bilo legalno, če bi se ljudje lahko odločali. Ker so to pogodbeno vsilili, je to izkoriščanje oligopolnega položaja. Pri reklamah so stvari potekale tako počasi, da je vse razvodenelo. Posledično odteka denar nas, državljanov. Ljudje morajo plačevati, da gledajo televizije, ki so v lasti ameriškega sklada ali Telekoma, saj sploh nimajo druge možnosti!
