Urednica na TV Slovenija o osebni bolečini
Manica Janežič Ambrožič o birokratskem delu, volitvah v Evropski parlament, informativnem programu in Slavku Bobovniku.
Že dobro leto je, odkar je Manica Janežič Ambrožič prevzela položaj odgovorne urednice informativnega programa TV Slovenija. So se njena pričakovanja izpolnila? »Pri vsaki službi in položaju so dnevi, ko bi najraje vse skupaj nekam poslal. Zame je to delo velik izziv, vodim informativni program na javnem mediju, ki ima izjemen pomen v družbi. Če se odločiš za ta položaj, moraš to početi z odgovornostjo, energijo in vztrajnostjo,«pojasnjuje Manica.
Pogrešate kamero?
Ne pogrešam vodenja, sem pa pred dnevi po dobrem letu dni spet stala v studiu, ko smo snemali oddajo 28 let, in sicer so naši novinarji, rojeni leta 1991, naredili oddajo o največjih izzivih slovenske družbe. Moram povedati po pravici, da mi je bilo zelo prijetno, v studiu sem bila spet s sovoditeljem Dejanom Ladiko, s katerim izjemno dobro sodelujeva, v studiu se počutim zelo domače, dobim neko energijo, všeč mi je. Od leta 1995 sem bila voditeljica, zato ne morem kar pozabiti.
Zdaj imate verjetno več birokratskega dela?
Presenetilo me je, da je tega dela na tem položaju veliko več, kot sem pričakovala. Smo pač javni sektor.
Kje je v času spleta, »instant« novic, anonimnih komentarjev, družbenih omrežij in tako naprej mesto televizijskega informativnega programa?
Naša vloga je v poplavi hitrih, nepreverjenih informacij še toliko pomembnejša. Vse pomembneje je, da obstaja nekdo, ki pregleda te informacije in izbere, kaj je ključno in pomembno za družbo, ter novice postavlja v ustrezen kontekst. Po ugotovitvah raziskav ljudje na spletu v poplavi informacij in »napadov« mnenj berejo predvsem tisto,kar potrjuje njihovo mnenje. Skratka, vse manj so ljudje pripravljeni prisluhniti mnenjem drugače mislečih. Naša naloga je, da delamo odgovoren izbor v službi javnosti, odpiramo vse ključne teme te družbe, predstavimo različna mnenja, si prizadevamo za več tehtnih mnenj. Prepoznavamo in predstavljamo pomembne teme, čeprav niso najbolj gledane, niso najbolj »seksi«, ampak mi nastopamo v dobrobit javnosti.
Kako torej tekmovati z drugimi televizijami, ki delajo »seksi«, spektakularne teme?
Ne tekmujemo. V Sloveniji imamo dobre televizije, klobuk dol kolegom. Ampak javna televizija ima svoj prostor v družbi, komercialna televizija pa svojega. Spoštljivo nagovarjamo drug drugega, lepo sodelujemo med sabo, ampak naša vloga je drugačna. Kdo bo delal kakovostni otroški program, če ne mi? Kdo bo delal za manjšine? Kdo poglobljene, analitične prispevke o evropskih temah? Kdo bo vlagal v raziskovalno novinarstvo? V domače dokumentarce? Kdo bo ohranil dopisniško mrežo na tujem in v Sloveniji? Se strinjam, vse to stane, tudi ne spremljajo vsi gledalci vsega, a moramo se zavedati, da vse te vsebine v družbi potrebujemo.
Veliko prostora namenjate Evropski uniji. Pred kratkim so bile volitve v Evropski parlament, udeležba je bila spet slaba. Se ne zavedamo, kako pomembna je ta tema za nas?
To je moja osebna bolečina, ker sem od blizu kot novinarka spremljala pogajanja Slovenije za vstop v Evropsko unijo, njen vstop v Evropsko unijo in sodelovala pri vseh volitvah v Evropski parlament do zdaj. Razočarana sem, da ljudje tega ne prepoznajo kot pomembno, da so pri nas evropske teme še vedno v zadnji klopi. Potem pa se sprašujemo, zakaj je Slovenija v Evropski uniji tako šibka.
To je moja osebna bolečina, ker sem od blizu kot novinarka spremljala pogajanja Slovenije za vstop v Evropsko unijo, njen vstop v Evropsko unijo in sodelovala pri vseh volitvah v Evropski parlament do zdaj. Razočarana sem, da ljudje tega ne prepoznajo kot pomembno, da so pri nas evropske teme še vedno v zadnji klopi.
Ampak to se verjetno ne bo spremenilo kmalu ...
Jaz trdno verjamem, da mlada generacija to vidi drugače. Imam dva najstnika, oba z zanimanjem spremljata volitve, ekološke teme. Mislim, da mlada generacija zelo prepoznava teme, ki jih odpiramo ravno na javnih medijih. Trdno sem prepričana, da nagovarjamo tudi mlado generacijo, a ne le z linearno televizijo, zato se moramo bolj odpirati digitalnim priložnostim. Moja želja je, da bi imeli znotraj informativnega programa tudi uredništvo, ki bi se ukvarjalo zgolj z digitalnimi vsebinami.
Kako daleč ste s tem?
Recimo, da sem mislila, da smo bližje, kot smo v resnici. Pripravljamo reorganizacijo RTV in ta bi morala prinesti tudi rešitev za organizirano sodelovanje uredništev pri digitalnih vsebinah. Kot rečeno, znotraj informativnega programa bi rada imela uredništvo za splet in družbena omrežja, a del našega zavoda je tudi MMC, kjer delno te vsebine že delajo. Zagotovo pa je jasno – ali bi vsaj moralo biti –, da je treba ta digitalni nagovor javnosti poenotiti na ravni RTV. Mi smo stara ustanova, nekateri načini delovanja, organizacija dela in podobno so staromodni, zdaj jih skušamo obrniti na novo. Ja, v nekaj mesecih bomo morali potegniti konkretne spremembe. Informativni program bo vedno bolj digitalen in vedno bolj povezan z radiem in multimedijo. V to smer delamo.
Kaj novega pripravljate v informativnem programu?
Ne ukvarjam se toliko s formami, pač pa z vsebinami. Imamo izjemno obsežen dnevno-informativni program s prvimi poročili ob osmih zjutraj, končamo z Odmevi. V našem »desku« gori luč od petih zjutraj do skoraj polnoči. Raziskovalno novinarstvo, Dosjeji, Mednarodna obzorja, Dnevnikovi izbori, ponedeljkovi in četrtkovi informativni bloki, pred nami so olimpijske igre v Tokiu, jeseni ameriške volitve, še naprej bomo opozarjali na okoljske probleme, osvetljevali migracije. Prihodnje leto bo minilo 30 let od prvih demokratičnih volitev v Sloveniji in od plebiscita za samostojnost Slovenije … Želela bi presegati delitev na zunanjo in notranjo politiko oziroma imeti več projektov, pri katerih sodelujeta obe uredništvi, saj večina problemov, ki jih odpiramo, zadeva tako Slovenijo kot Evropo ali svet. Rada bi vrnila poglobljene, daljše, umirjene razprave na ključne teme v poznejših terminih, kot je bila oddaja Omizje.
Kaj pa TV-komentar?
Komentar, ta žlahtna zvrst novinarstva, bo na našem programu zagotovo spet dobila svoj prostor. Na neki način ga že vračam z oddajo Politično s Tanjo Gobec. Pred leti smo jih zanemarili, a mislim, da ljudje pogrešajo komentatorje, kot sta bila Jurij Gustinčič in Jože Hudeček. Čeprav mislim, da ta stari način ne nagovarja sodobnega gledalca, tudi komentar je treba posodobiti. Bi pa rada še nekaj dodala: že vsak uredniški izbor je na neki način svojevrsten komentar.
Komercialke že dolgo prisegajo na osebnejši, bolj sproščen, čustven nastop.
Na javni televiziji gledalci tega ne pričakujejo, rekla bi, da si tega niti ne želijo. Mi ohranjamo neko razdaljo, resnost, verodostojnost, to ni zasebno dogajanje pred kamero, ampak posredovanje ključnih tem in novic. Televizijski voditelj pride na ekran z vso svojo osebnostjo, svojim osebnim podpisom, ljudje ga »kupijo« ali ne. Človek, ki dalj časa dela pred kamero, se ne more pretvarjati – je, kar je. Siljenje v katerekoli oblike nekega nastopanja bi bile nepotrebne, napačne, škodljive. Zdi se mi prav, da mi ohranimo takšno obliko podajanja novic, kot se mi zdi prav, da imajo komercialke svoj način.
Se morate kot ženska na položaju bolj dokazovati kot moški kolegi?
Nikoli nisem tako razmišljala ali želela tako razmišljati, ker se ne počutim kot žrtev. A dejstvo je, da je moškim odprtih več vrat. Neki kolega, ki je na visokem položaju, me je ob kandidaturi za urednico vprašal, kako mislim usklajevati družino in položaj. Vprašala sem ga, ali je to vprašanje postavil tudi sebi. Zakaj se tega ne vpraša moških? Naj odgovorim. Težko je usklajevati družino in kariero – a to velja za moške in za ženske.
Zakaj ste se sploh odločili potegovati za ta položaj?
V življenju se moraš dokazovati in preizkušati. Iti naprej. Začutila sem, da je pravi trenutek, da želim vnesti svojo vizijo, saj globoko čutim javno RTV in njeno poslanstvo. Verjamem v to, da je treba ta naš medij posodobiti, ga peljati naprej, nagovarjati mlade. Zavedam se RTV-jeve vloge pri razvoju družbe. Kot urednica informativnega programa imam veliko željo po kultivirani, strpni razpravi. Spoštljive razprave v naši družbi ni, kar je velika težava.
Je to posledica resničnostne televizije, ki spodbuja nestrpnost in nespoštljivost?
Ne, resničnostna televizija je nastala kot posledica tega, da se je na različnih ravneh družbe, ne le naše, seveda, okrepilo spodbujanje vsebinsko praznega obračunavanja. Prej bi rekla, da so družbena omrežja odigrala zelo slabo vlogo v sodobni družbi, ljudje, ki so prej negodovali, žalili, zmerjali v zasebnosti ali ozki družbi, zdaj lahko to delajo javno pod lažnim imenom.
Kako je na TVS vplival odhod Slavka Bobovnika?
Vsak ustvarjalec pusti svojo sled in odhod vsakega se pozna. Slavko je v slovenskem medijskem prostoru naredil zelo prepoznavno kariero, tudi zato ker ni bil le voditelj, ampak je vsestranski televizijski ustvarjalec. Bil je in je še vedno eden mojih najboljših sogovornikov v temah, povezanih s televizijo. Bodo pa tako za njim kot za mano prišli novi ustvarjalci.
Vas je presenetilo, da je Bobovnik šel na komercialko in v zabavne vode?
Ne, on je človek, ki ima rad televizijo, jo spoštuje in v njej uživa.
Torej mu ne zamerite?
Nikakor! V Sloveniji je televizijski prostor zelo majhen, on pa je konec koncev odgaral svoje poslanstvo na javni televiziji in se ima v pokoju pravico odločiti, kakor želi.
Se tudi sami morda kdaj vidite v kakšnih drugih vodah, v zabavni zvrsti?
V kakšnih drugih morda, v razvedrilnih pa ne.
Kakšnih pa?
To je vprašanje, ki si ga pogosto postavljam. Kaj je tisto, kar me čaka za naslednjim vogalom? Odgovora nimam. Zdaj razmišljam predvsem o stvareh, ki jih delam zdaj: pripravljam programski načrt za prihodnje leto, skušam ves čas spremljati naše oddaje, sprotnega dela je ogromno, nikoli se ne konča, ne moreš si vzeti prosto, ves čas si na preži.
Ampak tudi kot novinarka ste bili ves čas na preži?
Ja, tudi novinar nikoli zares ne »odklopi«. Ne morem se odločiti, ali mi to ustreza ali ne. Vsake toliko možu rečem, da mi ne in da bi nehala, pa mi odvrne, da tako ali tako ne znam drugače živeti. (smeh)
Vseeno morate kdaj »odklopiti« ...
Povsem »odklopila« bom lahko ob koncu mandata, ko bo moral nekdo drug vsak dan gledati oddaje in odločati o njih. Jaz res čutim globoko odgovornost do tega položaja. Če sem se odločila, da ga bom nosila, ga bom! Verjetno zato ves ta čas ne bom veliko »odklopila«.
Kaj pa joga in tek?
Še vedno počnem oboje, a premalo. Če sprašujete o sprostitvi: najprej in predvsem je na prvem mestu moja družina, a sprostim se s polno knjižno polico, potovanji in s kavami s svojimi prijateljicami, s katerimi delim sladkosti in tegobe življenja. Človek mora znati ljubiti, ceniti, prepoznati in spoštovati ljudi, ki mu lepšajo in bogatijo življenje. To je zelo pomembno.
