Rosvita Pesek in njen partner: Zaznala sta čas za spremembo
Za nas običajne ljudi, ki smo vajeni hoditi v službo dopoldne ali popoldne, je delovni ritem priljubljene televizijske voditeljice Rosvite Pesek in njenega partnerja, predavatelja Mitje Ferenca, dokaj neobičajen.
Oba sta doktorja zgodovinskih znanosti, ki pišeta vsak svoje strokovne knjige, Mitja ob tem tudi predava na fakulteti, Rosvita pa pripravlja televizijske oddaje in filme. Do sem gre še nekako po pravilih, kako naj bi ustaljeno življenje šlo … A ob večerih oziroma ponoči se pri njiju vse zamakne.
Rosvita Pesek ob 22. uri zvečer začne voditi informativno oddajo Odmevi, Mitja ob tej uri pogosto stoji na odru s svojimi Prifarskimi muzikanti.
Usklajevati prosti čas za skupno preživljanje trenutkov v dvoje je zato prava umetnost. In tudi njima je uspelo najti ritem, v katerem zdaj uživata, šele pred nekaj leti. Pravi prosti dnevi so za oba tisti, ko je ona lahko brez ličil in brez frizerke. »Ko si odpočijejo telo, lasje, predvsem pa sive celice,« razloži Rosvita. Za Mitjo pa so počitnice takrat, ko je lahko brez s kostelskimi motivi okrašene poštirkane bele srajce in kitare. In prav v njuni najboljši počitniški izvedbi smo ju ujeli med njunim dopustom v Novigradu, kjer sta si v zadnjih nekaj letih spletla prijetno gnezdece.
Kolonam sta se smejala
»Najina zaljubljenost v obmorske kraje je toliko večja, ker prvo desetletje najine zveze praktično sploh nisva šla na morje. Mitjevi pokojni starši so imeli vikend v bližini Grosupljega, ob njem bazen, velik vrt, sadovnjak, travnik, skalnjak, potoček … Mali raj na zemlji,« pripoveduje Rosvita, Mitja pa doda, kako radi so tja prihajali njuni prijatelji, saj je bila lokacija ravno prav blizu Ljubljane in še na samem. Nešteto poletnih večerov so preživeli ob kitari, prepevanju, dobri hrani in vinu ob bazenu v senci dreves. A zeleni raj je imel tudi šibko točko: vzdrževati ga je bilo treba. »Poleg del na hiši je šlo tudi za obrezovanje dreves, košnjo, boje z voluharji in po moji operaciji hrbtenice sva se oba zavedala, da je nujen čas za spremembo. Treba je bilo poiskati nekaj manjšega, manj zavezujočega,« se spominja Mitja. Rosvita pa pristavi: »Odhod z vikenda in načrtovanje obmorskega domovanja je bila za naju velika neznanka. Vsa leta sva se na tihem čudila in smejala tistim, ki se jim je ljubilo v sezoni v kolonah se valiti proti morju. Srečna sva bila, da midva do Grosupljega po prazni cesti kar 'padeva'. Pa sva vzela v zakup tudi cijazenje, za katerega se je pokazalo, da naju ne zadeva. Na morje odrineva po mojih Odmevih ali Mitjevem koncertu, po polnoči pa so tudi ceste prosti morju prazne.«
Pretehtala je računica
Odločitve, da se delno preselita na morje, nista nikoli obžalovala, zadovoljna sta tudi, da nista vztrajala v razmerah, ki jim nista bila kos. »Čas za spremembe je treba zaznati in ukrepati – v lastno dobro,« pravi Mitja in Rosvita še razkrije, kako zelo so nad njunim novim domovanjem in preživljanjem prostega časa navdušeni njuni otroci. »Ko pridejo na obisk, ne delamo razporeditev, kaj bo kdo okoli hiše in na vrtu naredil, temveč izbiramo plažo, na katero se bomo šli kopat, in slaščičarno, kjer bomo lizali sladoled. Tudi za nenapovedane prijatelje je v Novigradu lažje poskrbeti kot na samotnem vikendu, saj je eno minuto oddaljeno nakupovalno središče odprto do desetih zvečer.«
Čudi nas, da sta kot zavedna Slovenca, predana domovini, pristan našla v tujini, in priznata nam, da je bila njuna prva izbira v resnici slovenska obala, kjer sta kar dobri dve leti iskala primeren dom. »Ko sva ugotovila, da nama je nekaj deset kilometrov 'nižje' stanovanje dostopnejše in še bližje morju, je ta računica pač pretehtala nad hrvaško. Pogled na morje, jambore, čudovito zelenje, neštete sprehajalne poti, bližina tržnice, hoteli z morsko vodo in spaji za hladnejše dni … Ničesar ni, kar bi si želela in ne imela v neposredni bližini. Pa še tuje jezike obnavljava, saj imava za sosede Hrvate, Italijane in Avstrijce,« navdušenja nad novim domom ne skriva Rosvita.
Seveda ne moremo mimo tega, da ju ne povprašamo, kako da ju nismo ujeli v kolesarski opremi, saj smo na družbenih omrežjih zasledili objave z vsakodnevnih kolesarskih tur po obali in notranjosti Istre. In razjasnita tudi to uganko: »Res se skoraj vsak dan, ko sva na morju, odpeljeva v sedem kilometrov oddaljeno Brtoniglo, kjer na vrtu starinskega hotela San Rocco spijeva kavico, pot domov pa si izbereva precej naokoli, tako da se zavleče tudi v več ur. Da sva bila z vami v običajnih oblačilih, so bile krive tehnične težave: Rosvitino kolo je bilo namreč na prvem servisu.« Smo pa dobili povabilo, da se jima na njunih lepih istrskih poteh s kolesom pridružimo v prihodnje.
