Veronika Podgoršek: "Ljudi ne moremo spreminjati, spreminjamo lahko le sebe"
Dr. Veronika Podgoršek je doktorica znanosti s področja družinske in zakonske terapije (Univerze v Ljubljani) in specializantka objekta relacijske teorije in prakse na Mednarodnem psihoterapevtskem inštitutu. Je radovedna, disciplinirana, zahtevna do sebe in strašno rada se uči. Že kot deklica je prebirala knjige o odnosih, pravzaprav je to počela za zabavo in sprostitev. Odkar ve zase, so jo zanimali medsebojni odnosi, in to verjetno veliko bolj intenzivno kot njene vrstnike.
Že zelo zgodaj, pravzaprav že v najstniških letih ste si začrtali svojo pot in jo z leti tudi uresničili. So na vašo odločitev vplivale slabe izkušnje s primarno družino? Ste imeli v otroštvu mogoče slabe odnose s starši?
Vsakdo nosi prtljago iz otroštva, iz primarne družine ali drugih pomembnih odnosov. Mene so odnosi oziroma njihovo razumevanje izjemno zanimali, odkar se zavedam. Seveda sem želela dobiti odgovore na vprašanja, za katera pojasnil nisem dobila v družini. Odnosi so zelo pomemben del življenja vsakega izmed nas, saj je celo naše življenje preplet najrazličnejših odnosov. Če se znaš poslušati, lahko ugotoviš, kaj je tvoje poslanstvo.
Prihajate iz razbite družine?
Ne. Moja starša sta se ločila, ko sem bila že odrasla, poročena in mama. Bi se pa to moralo zgoditi veliko prej. Da se ni, danes z vsem vedenjem in znanjem povsem razumem. Vsak človek (naši dedki in babice, naši starši in mi) nosi s seboj zgodbo, ki mogoče ni najlepša in na podlagi katere ponavlja stare, lahko že kar medgeneracijske vzorce. Zakaj ljudje delujemo, kot delujemo, pa je tisto, kar mene izjemno zanima. Zgolj posplošeno soditi brez kakršnih koli dejstev in znanja je povsem nedopustno! Naj pa povem, da sem si že med študijem začrtala svojo pot, ki sem jo tudi uresničila. Čeprav sem vse nazive pridobila v Sloveniji, pa sem že na dodiplomskem študiju in pozneje na podiplomskem odšla študirat oziroma se dodatno izpopolnjevat tudi v tujino in vedela sem, da se bom ukvarjala s psihoterapijo, ker me je to zanimalo.
Ste zahtevni v medsebojnih odnosih?
Sem analitičen tip človeka. Vedno in povsod analiziram, zelo rada razumem in iščem pomen za stvari, ki se mi dogajajo. To je moj način življenja. V 18 letih dela v psihoterapiji sem pomagala mnogo ljudem in vse te zgodbe nosim s seboj. Razmišljam o njih tudi po končani psihoterapiji, kar je po eni strani naporno, po drugi strani pa mi prav ti ljudje dajo energijo, ki jo potrebujem. Je pa res, da sem se z leti spremenila in s tisočerimi urami psihoterapevtskega dela pridobila ogromno izkušenj in znanja, ki ga danes tudi delim naprej. Veliko bolj sem utrujena, kot sem bila na začetku svoje kariere. Vse skupaj in še družina in štirje otroci pač terjajo svoj davek. Več kot se nekje razdajaš, manj lahko daješ drugje. Zdaj ne delam več toliko, kot sem delala prej. Želim biti uspešna pri svojem delu in se stoodstotno posvetiti tistemu, ki je pri meni na terapiji. Zato seveda ne morem sprejeti vsakega in biti ves dan ali vse dni na razpolago. Poslušam sebe in svoje telo, vem, kaj želim in česa ne. Nisem super ženska, ne zmorem vsega in ne morem biti popolna na vsakem življenjskem področju. Postavila sem si prioritete. Tudi moje knjige ne nastanejo takrat, ko bi si želela in bi rekla, zdaj bom pa napisala knjigo. Ne gre tako, nastajajo iz mojih izkušenj, takrat, ko čutim, da imam kaj povedati in da moram to deliti z ljudmi, ki to potrebujejo ali bi lahko imeli kaj od tega tudi sami.
K vam verjetno pridejo ljudje, ko sami ne zmorejo več naprej, ko se znajdejo na razpotju in v življenju ne najdejo več poti, niti smisla?
Seveda, ljudje nikoli ne želijo sprememb, ko se imajo dobro, temveč začnejo delati na sebi šele takrat, ko so frustracije dovolj velike. Takrat, ko čutijo, da stvari ne delujejo več, šele takrat se začnejo zavedati, da se je treba ustaviti in spremeniti. Moramo se zavedati, da ljudi ne moremo spreminjati, spreminjamo lahko le sebe. Ko odnos s partnerjem začne stagnirati, ko romantična glasba izzveni, šele takrat se začnemo spraševati, kaj je moj prispevek v odnosu, kdo sem jaz, kako delujem in zakaj tako delujem. Zakaj čutim tako, kot čutim, zakaj razumem stvari na način, kot jih razumem? Kakšne so moje vrednote in kakšni so moji vzorci? Na terapiji ljudem pomagam razjasniti pomembne intimne odnose, v katere je posameznik ujet. Res pa je, da terapija ne more ničesar razrešiti, če posameznik ni pripravljen delati na sebi. Lahko mu le nakažem pot. Ljudje se težko spremenijo, po navadi se vrtijo v krogu, delujejo po vzorcih, ki so jih vajeni. Težava je, ker težko spremenimo vzorce: ne le, da nam vzorci preprečujejo doseganje ciljev, postanejo celo neke vrste ohranitveni mehanizem, čeprav se zavedaš, da ti škodujejo. Najprej moramo torej prepoznati vzorec, ki nas omejuje. Da lahko to storimo, se moramo začeti zavedati, kako delujemo in kako se odločamo. Je pa res, da ko se začneš spreminjati, se začne spreminjati ves svet okoli tebe. In bolj ko poslušaš samega sebe, bolj se odmikaš od ljudi, ki ti škodujejo. Začnejo se trgati vezi od prijateljev, sorodnikov, lahko tudi od staršev, in ravno to najbolj vzbuja strah, pa čeprav so bili ti odnosi zlorabljajoči. Moramo se zavedati, da se je treba za spremembo zelo truditi in da bo pot do cilja trnova. Dobro si moramo razjasniti, kaj si želimo spremeniti in zakaj si to želimo.
Ali so sodobni partnerski odnosi instant odnosi, so res tako zelo drugačni, kot so bili včasih?
Mislim, da smo se ljudje začeli spreminjati, da smo danes veliko bolj svobodni, kot so bili naši starši in stari starši. Svoboda pa je po eni strani zelo težka, je dvorezni meč. Zdaj se vsakdo sam odloča, kako bo živel in s kom. Odnosi so se spremenili samo v tem, da čustva igrajo pomembno vlogo, včasih pa številni partnerski odnosi niso temeljili na čustvih. Danes smo ljudje pod velikim vtisom romantičnih knjig, filmov, a treba se je zavedati, da je v ljubezni celotna mavrica čustev.
Kateri so najpogostejši miti, ki delajo partnerskim odnosom največjo škodo?
Dejstvo je, da smo se začeli spreminjati ženske in moški, na kar pa velikokrat pozabimo. Oboji torej. Zdaj govorimo o odnosih enakovrednih partnerjev. Pogoj za zdrav in intimen odnos je spoštovanje partnerja. Žal pa še vedno vidim velik problem v tem, da veliko ljudi svojega partnerja ne jemlje za enakovrednega. Ženska, ki danes dela kariero, v družbi še vedno pogosto velja za slabo mamo. Ženske, ki ostanejo doma in so samo gospodinje, pa jih družba šteje, da so neproduktivne in vzdrževane od soprogov. Po drugi strani pa tudi moški ni več le lovec, ki mora priskrbeti hrano in varovati družino. Danes moški postajajo partnerji in očetje s čustvi. Družba pa se sprašuje, kam so šli vsi pravi moški? Tu je ta dvojnost, ki je težka tako za moške kot za ženske, zato ker oboji iščemo nove poti.
Kdo pa je pravi moški danes?
Pravi moški je v bistvu to, kar ženske želimo. Je oče in partner. Nedopustno je, da mora ženska, ki ima službo in pride domov utrujena, partnerja še prositi, da ji bo pomagal. Njej? Če mama poleg službe opravi še vsa gospodinjska opravila, skrbi za otroke in vzgojo, je preobremenjena. Preobremenjenost pa nas pripelje do tega, da nismo prijetni za ljudi, da smo razdražljivi. Partnerja bi se morala zavedati, da sta dva posameznika, ki želita biti skupaj in skupaj ustvarjati. Oba sta tudi starša. Ni samo en starš. Še pred leti je bilo skoraj nemogoče videti moškega, ki bi porival otroški voziček pred seboj, po drugi strani pa je bilo za ženske najbolj normalno, da smo ostajale same v tako zahtevni in težki vlogi. Moški pa so bili postranskega pomena, niso smeli izražati svojih čustev in o njih govoriti. Torej, vprašajmo se, kdo je pravi moški. Je pravi moški tisti, ki prihaja iz preteklosti, je egoističen in nečustven, trd kot skala, ki nosi domov denar? Je prava ženska le rodilja in gospodinja? Bi se o tem radi pogovarjali? Kako napačno in brezglavo govoričenje.
Kaj pa vi pričakujete od partnerskega odnosa?
Zame je pomembno, da partnerja delujeta v dobro drug drugega. Ljudje smo si različni, ne moremo obsojati drugih, vsak je drugačen in drugače deluje, zato imamo ljudje tudi drugačne odnose. Vendar, če je njim dobro, potem je vse super in je to za njiju dober odnos. Da je odnos dober, da se oba partnerja počutita dobro in lahko zadovoljita svoje potrebe in želje, je potrebno veliko usklajevanja, prilagajanja, sklepanja kompromisov, skratka veliko učinkovitega komuniciranja.
Kako partnerji lahko uravnotežijo pričakovanja, da zadostijo vsem željam in potrebam?
Dober partnerski odnos potrebuje dobro komunikacijo. Da se dva skupaj razvijata in rasteta, se morata najprej dobro spoznati, zato se morata znati sporazumeti in le tako bo odnos rastel in napredoval oziroma se ohranjal. Zato pravim, da gre pri zaljubljenosti in ljubezni za dva povsem različna miselna procesa, ki razen tega, da nas povezujeta z drugo osebo, nimata veliko skupnega. Zaljubljenost mine, ljubezen pa je tisto, kar povezuje dva človeka, ki skupaj hodita skozi življenje v dobrem in slabem. Pravo brezpogojno ljubezen doživijo samo tisti pari, ki skupaj premagajo vse ovire. Poudarek je na skupaj! Ko zaljubljenost mine, se šele lahko začne graditi odnos. Odnos je trdo delo. Vsak odnos pa nam daje novo priložnost za rast in razvoj.
Kakšnega moškega pa vi potrebujete ob sebi?
Komunikacija, spoštovanje, čutnost, telesnost, odkritost in zaupanje so zame temelj dobrega odnosa. Sem introvertirana oseba, zato poleg sebe potrebujem moškega, ki mu mirni večeri v dvoje pomenijo več kot bučne zabave. Pomembno je, da partnerja družijo enake vrednote, prioritete in enak življenjski slog. Če se v tem ne ujameta, potem lahko nastane velik problem. Hitro postaneta ujetnika drug drugega in nesrečna ter nezadovoljna. Težko sta dva srečna, če eden želi biti doma, drugi pa bi se vsak večer zabaval s prijatelji. Do partnerja moramo biti odkriti in pošteni, kompromisi so neskončno pomembni. Včasih se je treba tudi prilagajati. Vendar v stvareh, ki niso povsem v nasprotju s tabo.
Ste mamica štirih otrok. Je težko vzgajati štiri otroke?
Govoriti o vzgoji je nemogoče, vsaka družina in vsak otrok je poseben in edinstven. Meni je ob vzgoji neskončno pomembno vodenje. Vzgoja je pravzaprav nezavedna, starši smo v prvi vrsti zgled otroku. Otrok čuti, kaj se doma dogaja, ne da bi mu kdorkoli kaj rekel. Vidi, kako starši živimo, razmišljamo in čutimo. Če starši niso zgled, potem tudi beseda nima moči. Starejši imamo izkušnje, zato moramo otroka voditi in mu pokazati pot. Moramo pa jim pustiti, da razmišljajo in izrazijo svoje mnenje, pa četudi nam ni všeč. Otroci se morajo osamosvojiti. Svet ni samo lep, treba jih je pripraviti na življenje. Si je pa za otroke treba vzeti čas, ki ga potrebujejo, jim prisluhniti in jim namenjati nežne dotike. Jih spodbujati, podpirati in celo zahtevati samostojnost, namesto da se trudite pomagati in jim ustreči ali narediti vse namesto njih. S tem, ko je otroku kdaj dolgčas, ni nič narobe, dolgčas je prekleto ustvarjalen. Morajo biti sami s seboj. Morajo sami razmišljati, sami ustvarjati in naj po večini dobijo samo tisto, kar potrebujejo, in ne tistega, kar želijo. Saj veste, ali mi vedno potrebujemo vse, kar si želimo? Seveda ne. Nikakor pa ne smemo pozabiti – kaj bo otrok odnesel v svet, kakšen bo in kako bo deloval, je močno odvisno od njegovega značaja.
Kako usklajujete zasebno in poklicno življenje? Danes so ženske bolj kot kadarkoli prej podvržene mitu o popolnosti. Tudi vi stremite k popolnosti?
Če popolnost pomeni biti brez napak, potem je moj odgovor seveda ne. Si pa prizadevam, da vse, kar delam, delam z zavestjo, da delam dobro in da imam po večini to tudi rada, da me izpopolnjuje. Nisem popolna mamica, nisem popolna delavka, niti se ne ubadam s tem vprašanjem, ali sem popolna. Ne moreš biti v vsem popoln. Prej ko se tega zaveš, lažje boš živel. S možem živiva natanko tako, kot govorim, midva sva dve odrasli osebi, dva partnerja in dva starša. Oba imava vse vloge in si pri tem stojiva ob strani. Stremiva k istim ciljem, zato je vse veliko lažje. Imava pa še eno veliko srečo, da nama starši veliko pomagajo, in to z velikim veseljem. Tako smo zadovoljni prav vsi. Naši bližnji, otroci in midva. To pa pomeni, da si midva lahko vzameva čas za naju, kar je neskončnega pomena. Izkoristiva ga za stvari, ki nama veliko pomenijo, greva denimo na večerjo in sva samo midva, brez telefonov in brez zunanjega sveta.
Si vzamete čas tudi samo zase?
Seveda. Čas samo zame je pomemben, da se umirim, da sem sama s seboj, da razmišljam. Bistveno je, da se imamo radi, da poskrbimo zase in se vprašamo, kakšni si želimo biti in zakaj. Kaj imamo radi in česa ne. Rada imam mir, tišino, zato se večkrat odpravim v naravo na sprehod. Poleg tega s telovadbo skrbim za telo in dušo. Redno treniram pilates. Hkrati pa skupaj z možem skrbiva za zdravo prehrano. Vse to me napolni z energijo in zadovoljstvom.
