Vikend oaza miru in vrtnarskega užitka
Le nekaj streljajev od Turjaka leži vas Železnica, v kateri sta še pred nekaj desetletji stali le dve kmetiji in majhna cerkvica. Potencial tega idiličnega konca Slovenije, ki je obdan z gozdom in je ravno prav daleč od prestolnice, so hitro prepoznale mestne družine, ki so si želele odmika od mestnega vrveža, in kmalu so matično naselje začeli obkrožati majhni vikendi ter seveda pripadajoči vrtovi. Eden izmed njih pripada Fani Babnik, ki jo s to okolico vežejo tudi sorodstvene vezi. K njej nas je pravzaprav povabila njena hčerka Nataša. Razložila nam je, da z mamo predano skrbita za vrt, ki kljub temu, da je pravzaprav vikendaški zeleni raj, skriva cel kup zanimivosti in kopico različnih sort rastlin.
Gospa Fani me je sprejela sredi sajenja novih zelenjavnih sadik in videti je bilo, da skuša čim prej končati delo, ki ga je začela. Ker ne zmore avtomobila več voziti sama, na svoj vrt prihaja na nekaj dni, ko ima hči dovolj časa, da se skupaj odpravita v njuno oazo miru. Tako je dela vedno dovolj in treba je izkoristiti vsak trenutek. Tako sta se tudi med našim pogovorom dami ves čas vrteli okoli svojih rastlin. Fani je malce pogrebla po zemlji, Nataša nabrala nekaj stebel rabarbare … Vse to tako zelo spontano in naravno, da bi skoraj spregledala, kaj delata. In ja, zelo očitno je bilo, da v brskanju po zemlji in delu z rastlinami nadvse uživata.
Mnogi vrtnarjenje prepoznavamo kot precej zamudno in včasih tudi težko delo, a že to, da pričujoči vrt stoji ob »vikendici«, ki je namenjena uživanju v prostem času, govori, da je za Fani in Natašo vrtnarjenje predvsem veliko veselje. Tako z vnemo in strastjo brez zadržkov poprimeta tudi za najbolj zahtevna dela.
Med njimi je tudi postavitev dvignjenih gred. Na parceli se bohoti skoraj 100 m2 visokih gred, ki sta jih dami s pomočjo sina in brata Igorja ter Natašinega moža in sina Ažbeta zgradili lastnoročno. Nad prednostmi visokih gred so se navdušili, ko je Fani prvo dobila za rojstni dan. Ni se bilo treba več sklanjati in pleti na kolenih, predvsem pa je bil pridelek v taki gredi varen pred požrešnim voluharjem. Ta jim je naredil veliko škode in boj z njim se je zdel skoraj nemogoč. Na vrtu mu je bilo tako prijetno, da si je pod drevesom blizu gred celo uredil svoj brlog, v katerem so odraščali mali voluharji. Pomagati ni mogla niti domača mačka in visoka greda je ponudila upanje, da bo družina končno zmagala.
Po prvih nekaj uspešnih sezonah se je Fani tako navdušila nad svojo visoko gredo, da sta sin in hči sklenila, da dvigneta prav vse klasične gredice z zelenjavo. Ker gre za veliko površino, je bilo jasno, da bodo morali ogrodje izdelati sami, saj na trgu praktično ni podobne ponudbe, pa še veliko predrago bi bilo. Zavedali so se, da bo to zahtevalo veliko dela, a jim je bil izziv v užitek in tako so jeseni pred dobrimi tremi leti zastavili svoj nadobudni projekt. Da bi pridobili dovolj zemlje, so se odločili, da na mestih, kjer so bile prej gredice, izkopljejo jame, ki so predstavljale osnovo za vsako dvignjeno gredo. Kopali so, kolikor globoko je šlo … Ponekod je bilo to tudi več kot meter v globino, na nekaterih delih pa jim struktura zemlje ni dopuščala več kot nekaj deset centimetrov. Vrt se je spremenil v veliko gradbišče z nasipi zemlje, hlodov in drugega lesnega materiala, ki so ga prinesli iz bližnjega gozda. Praktično ves les so pridobili iz odmrlega drevja, tako jim je bil lastnik gozda celo hvaležen za njihovo čistilno akcijo.
Danes je trud v celoti poplačan. Pridelek je varen pred voluharjem, plevel je veliko bolj obvladljiv, zastirka iz slame pa prihrani tudi precej dela z zalivanjem. Zato, da imajo rastline na voljo najboljše razmere, Fani vsako leto skrbno pripravi zasaditveni načrt, v katerem je seveda upoštevan kolobar. Tam, kjer je to potrebno, zemljo le še malce obogatijo z uležanim gnojem, ki ga dobijo pri preverjenem lokalnem kmetu. Pridelek je tako vsako leto obilen in shrambica ob hiši se jeseni vselej napolni z domačo ozimnico.
Seveda pa visoke grede niso edina zanimivost tega lepega vrta. Na parceli raste pester izbor sadnega drevja, od jabolk do češenj, kivija in celo asimine. Igor jih vsako leto skrbno obreže, tako pa praktično vsa drevesa ohranjajo višino, ki omogoča, da sadje obirajo s tal. Posebnost v središču vrta je margolana. Gre za sorto sadnega drevja, ki cveti zgodaj spomladi in že konec maja ponudi ringlojem podobne sočne sadeže. Njegova rast je hitra in potrebna je res redna ter kar precej rigidna rez, če želimo drevo ohraniti v omejitvah majhnega vrta. Razvejene veje, ki otrokom ponujajo naravno igralnico v naravi, okusni sadeži in barviti listi pa odtehtajo vse vložene ure dela in drevo tudi postavljajo v vlogo žariščne točke vrta.
Fani in Nataša sta mi zaupali, da obožujeta cvetlice in tako le stežka zapeljeta mimo vrtnarije, kadar se jima kakšna postavi na pot. Najpogosteje izbirata trajnice, navdušujeta pa se tudi nad hortenzijami in vrtnicami, ki jih lahko srečamo praktično povsod po vrtu. Čeprav za okrasne zasaditve ne delata kakšnega posebnega zasaditvenega načrta, so barve po vsem vrtu lepo usklajene, domiselno pa je dopolnjen praktično vsak kotiček vrta. Verjetno tudi zato, ker Nataša po očetu nosi slikarske gene. Namesto na platnu ona ustvarja na vrtu …
Fani, Nataša in Igor ponujajo slikovit vzor, ki dokazuje, da lahko nadvse uspešno vrtnarimo tudi, če nam delo z rastlinami ni bilo položeno v zibelko. Fani ni imela z vrtnarjenjem praktično nobenih izkušenj. Vse se je učila pri samem začetku in takrat se ji ni niti sanjalo, kako zelo se bo čez leta spremenila s travnikom zaraščena in takrat prav nič kaj obetavna parcela. Ko se je gradila hiška in niso vedeli, kaj z izkopano zemljo, pa je prišla zamisel, da bi jo porabili za pripravo vrtnih gredic.
Novopečena lastnica je kupila nekaj sadik in jih preprosto posadila, brez, da bi prej veliko vedela o potrebah rastlin. Bogata zemlja, ki je dotlej ni še nihče obdeloval, je dala osupljive rezultate in tako se je vnela velika ljubezen, ki je bila povod za to, da je dane prava vrtnarska strokovnjakinja. Skozi zanimanje se je gradilo znanje, s preizkušanjem v praksi pa dragocene izkušnje in sproščenost, iz katere se je rodil pravi užitek. Po tridesetih letih je parcela končno dobila svojo sanjsko podobo in vikend hiška ima veliko večji pomen, kot le pobeg od mestnega vrveža. Postala je drugi dom in smisel življenja …
Ko so pred leti namesto ograje, ki je zaključevala teraso, postavili podaljšek z gredico na škarpi, jim je bila »na poti« bohotna vrtnica. Namesto, da bi jo presadili, so se odločili, da jo enostavn
