Želve na vrtu
Želve so ene najbolj dolgoživih hišnih ljubljenčkov. Ob primerni oskrbi namreč lahko nekatere vrste dočakajo tudi več kot sto let.
Ob odločitvi za nakup bi moral vsak upoštevati to dejstvo. V naravi obstaja čez 330 vrst želv, mnoge so na robu izumrtja, več kot 10 vrst pa je že izumrlo v zadnjih stoletjih zaradi človeka. Najdemo jih na vseh celinah, razen na Antarktiki.
Preberite tudi: Strupene dvojnice užitnih gob. Kliknite TUKAJ!
Želve, ki jim lahko ponudimo dom na vrtu, delimo v dve večji skupini: kopenske želve in sladkovodne želve. Med skupinama so bistvene razlike v načinu življenja, videzu in primernih življenjskih okoljih.
Med kopenskimi želvami so kot hišni ljubljenčki najbolj razširjene grške kornjače (Testudo hermani), sledijo pa jim druge vrste iz rodu kornjač: mavrska kornjača (Testudo greca), ruska želva (Testudo horsfieldii) in širokoroba kornjača (Testudo marginata). Večina vrst iz rodu kornjač ne preseže 25 cm v dolžino oklepa, le širokoroba kornjača je nekoliko večja. Grška, mavrska in širokoroba kornjača izvirajo iz Sredozemlja, kjer pa njihova številčnost hitro upada zaradi urbanizacije in izgube habitata ter tudi zaradi ilegalnega odvzema iz narave za namene teraristike. Ruska želva izvira iz centralne Azije, kjer so nekatere populacije močno ogrožene zaradi nabiranja in izvoza želv na azijski trg za prehrano kot tudi v zahodne države za prodajo kot hišne ljubljenčke.
Želva, ki jo kupimo za hišnega ljubljenčka, mora nujno imeti potrdilo, da je vzrejena pri registriranem rejcu, saj je jemanje iz narave strogo prepovedano.
Najbolj razširjene sladkovodne želve so rdečevratke in rumenovratke (Trachemys scripta). Naravni območji vrste sta vzhodna obala ZDA in porečje Misisipija. Danes jo lahko najdemo v mnogih državah po svetu in je uvrščena med sto najbolj invazivnih vrst. V Evropi v naravi povzročajo veliko škode domorodnim vrstam želv in drugim zavarovanim vrstam. Poleg tega, da so večje in močnejše od slovenske avtohtone močvirske sklednice (Emys orbicularis) in jih zato preženejo iz ribnika, jim tudi odžirajo hrano, zasedajo mesta za sončenje in prenašajo bolezni.
Zaradi vseh težav, ki jih osebki te vrste povzročajo v naravi, je od leta 2016 z Evropsko uredbo o invazivnih tujerodnih vrstah popolnoma prepovedana prodaja rdečevratk oz. rumenovratk.
Tudi drugih vrst želv nikakor ne izpuščajmo v naravo!
Na trg tako prihajajo druge vrste sladkovodnih želv iz ZDA, na primer zemljevidarka (Graptemys pseudogeographica), želve iz rodu okrasnic (Pseudemys), predvsem navadna okrasnica (Pseudemys concinna) in nelsonijeva okrasnica (Pseudemys nelsoni), ter nekatere azijske vrste (Ocadia sinensis). Te vrste prihajajo iz podobnih klimatskih razmer, kot so pri nas, in so lahko prav tako škodljive domorodnim vrstam, zato je odgovornost vsakega lastnika želve preprečiti, da bi njegova domača želva pobegnila v naravo, ali da bi jo celo namerno izpustili.
V trgovinah z domačimi živalmi v Sloveniji je možno kupiti tudi želvo močvirsko sklednico (Emys orbicularis). Z naravovarstvenega stališča je prodaja in posest takšnih želv zelo tvegana, saj lahko pobegle želve genetsko onesnažijo domorodne želve, kar privede do nepopravljive škode. Močvirske sklednice v trgovinah namreč pripadajo drugi podvrsti, ki je prilagojena na drugačne razmere, kot so v Sloveniji.
Oskrba želv na vrtu
Izbira prostora za želvo je bistvenega pomena. Povsem senčne lege so neprimerne, saj lahko pomanjkanje sončne svetlobe povzroči napake v rasti in razvoju ter otežuje prebavo. Najprimernejši so kraji z jutranjim soncem.
Gladka ograja, hiška ali vodna kotanja
Nedopustno je, da domača želva pobegne v naravno okolje, zato moramo poskrbeti za dobro ograjo. Čeprav so želve na prvi pogled videti okorne, so presenetljivo dobre plezalke. Nekatere vrste želv lahko preplezajo tudi več kot meter visoko mrežasto ograjo. Za ograjo je torej najprimernejša gladka ograja (ne mreža!), vsaj pol metra visoka. To velja tudi za sladkovodne vrste, saj je zmotno mišljenje, da bo vodna želva ostala v domačem ribniku. Pomembna je tudi dobra učvrstitev ograje v tla, da želve ne morejo spodkopati ograje in pobegniti.
V bližini gozdov je potrebna tudi zaščita pred divjimi plenilci – lisica resda ne more streti oklepa odrasle želve, lahko pa jo odnese z našega vrta. Kopenske želve morajo imeti v ogradi na voljo tudi zatočišče – najbolje manjšo leseno hišico, kamor se lahko umaknejo, tako pred močnejšim nalivom, premočnim soncem ali vročino. Sladkovodne vrste želv potrebujejo predvsem primerno vodno okolje – dovolj velik bazen z vodo in lahko dostopna mesta za sončenje.
Prehrana glede na tip želve
Vse vrste želv iz rodu kornjač (Testudo) so predvsem rastlinojede. Želvam lahko ponudimo svežo travo in travniške rastline (regrat, trpotec, deteljo), solato, zelenjavo in sadje. Pravilna prehrana je pomembna za pravilno rast in razvoj, zato bodočim lastnikom pred nakupom želve priporočamo posvet z izkušenim gojiteljem.
Sladkovodne želve pa so večinoma vsaj v mladosti mesojede. V naravi so mrhovinarji in plenilci. V domačem ribniku bodo zato lahko hitro izginile zlate ribice in večina vodnih rastlin. Hranimo jih s kakovostno hrano za vodne želve, z manjšimi količinami mesa (piščančjega in govejega) in rib ter zelenimi rastlinami.
Jeseni nastopi čas za hibernacijo. Pred hibernacijo želvo prenehamo hraniti, da si lahko izprazni črevo. Med hibernacijo namreč prebava ne poteka, ostanki hrane v črevesju pa lahko pričnejo gniti, kar privede do obolenj in pogina. Kopenske želve prezimimo tako, da jih položimo v lesen ali plastičen zaboj, napolnjen s suhim listjem ali slamo, in prenesemo v temen prostor s temperaturo okoli 5 °C. Posoda mora preprečiti dostop glodavcem, saj je med hibernacijo želva popolnoma otrpla in nezmožna branjenja. Sladkovodne želve lahko prezimijo v ribniku, če je ta globok vsaj en meter in je v vodi dovolj kisika. Sicer jih prestavimo v manjšo posodo z vodo, ki jo postavimo v temen, hladen prostor, kjer se temperatura nikoli ne spusti pod ledišče.
