Radič – solata s karakterjem, ki ne sme manjkati na domačem vrtu
Le kdo ne pozna radiča? Njegov tipično grenki okus nas deli na dve skupini – na tiste, ki ga obožujejo, in tiste, ki ob njem ostanejo ravnodušni. Kakorkoli že, radič ni le navadna solata – je solata s karakterjem. A tudi ni le solata. Primeren je za širšo uporabo v kulinariki, iz njega pa se pripravljajo prave gurmanske delikatese. Na domačem vrtu nikakor ne sme manjkati in zato je zdaj pravi čas, da mu odmerite prostor na svojih gredicah.
Setev
Radiče sejemo v juniju in juliju, obstajajo pa tudi sorte, ki jih lahko sejemo že sredi pomladi. Lahko si vzgojimo sadike, ki jih potem sadimo na prosto, ali pa ga sejemo direktno na gredo in ga moramo kasneje razredčiti. Sadike so primerne za sajenje, ko imajo od štiri do šest pravih listov. Pomembno je, da jih sadimo na dovolj veliko vrst s primerno vrstno razdaljo, ki omogoča, da se bodo razvile lepe glavice. Najlepše uspeva, če ga sadimo v soseščino paradižnika, bazilike, šetraja in kopra. Neprezimne sorte pobiramo pozno jeseni in jih potem skladiščimo v kleteh, prezimne sorte pa pustimo na prostem in jih po možnosti pred snegom zaščitimo s kopreno.
Zdravilni učinki
Značilno radičevo grenčino daje intibin. Kot zanimivost povejmo, da ta sprošča delovanje hormona sreče. Kljub temu grenkega okusa nekateri še vedno ne morejo »prebaviti«. Dobra novica je, da ga lahko s posebnimi postopki omilimo, a pri tem je treba upoštevati, da bomo na ta način izgubili nekaj zdravilnih lastnosti. Še najboljše je liste namakati v mlačni vodi približno pol ure. Korenin ne mečemo stran, ampak jih lahko pripravimo kot okusno prilogo.
Prehranski strokovnjaki svetujejo diabetikom uživanje radiča, ker naj bi zniževal raven sladkorja v krvi. Poleg tega radič vsebuje še druge zdravilne učinkovine, kot so karoten, vitamin B1 in B2, vitamin C, kalcij, kalij, fosfor in železo.
Sorte radiča
Poznamo več sort radiča, tako po obliki glavic kot tudi po barvi listov. Najbolj znana tipa sta »Pan di zucchero« oz. štrucar ali sladkorni radič, kot ga tudi imenujejo, in »Palla rosa« oz. glavnati radič, ki je tudi eden izmed najbolj splošno poznanih. Oblikuje okrogle vinsko rdeče glavice.
Slovenci imamo tri avtohtone sorte. MONIVIP je prezimna sorta tipa »Palla bianca«, ki oblikuje zelene okrogle glavice, pobiramo ga jeseni in spomladi. Spada med radiče, ki so bolj grenkega okusa. ANIVIP je tudi prezimna sorta, ki tvori vinsko rdeče okrogle glavice in ni primerna za siljenje. Slovenci oz. Goričani pa imamo še eno prav posebno sorto. To je solkanski radič, ki mu domačini pravijo »sukenski regut«. Zanj je značilna posebna oblika glavice, ki spominja na cvet vrtnice, po okusu je v primerjavi z drugimi radiči sladek. Najboljši okus ima tisti radič, ki je pridelan v bližini reke Soče – to je zaradi posebne mikroklime. Sorta je primerna za siljenje. Velja za eno najbolj iskanih sort v Sloveniji, v svetu pa tudi za čedalje bolj priznano sorto. Ima bogato zgodovino pridelave.
Siljenje radiča
Siljenje je postopek, s katerim dobimo iz korenine glavice radiča. Ta postopek poteka v kleteh ali v temnih prostorih pri temperaturi med 10 in 18 stopinjami Celzija. Same priprave na siljenje se pričnejo že sredi poletja, ko je treba okrepiti korenine. To naredimo tako, da vsaj dvakrat v poletnem času radič pokosimo. Jeseni po prvi slani, ko listje že pordeči, radiče s čim več korenine izkopljemo, očistimo gnilih listov, jih povežemo v šope in jih položimo v zasipnico. Lahko silimo tudi tako, da šope zložimo v lesene zaboje in zasujemo z vlažno žagovino ali mivko. Čas siljenja je odvisen od temperature in traja od nekaj dni do šest tednov.
Objavljeno v reviji Rože in vrt/Zeleni raj št. 7, 17. 6. 2019
