kris Svet24.si

FOTO: »Danes so mi spet pregledali kri in pravijo...

Baba Vanga Dobra karma

Baba Vanga: srhljiva napoved za 2020 in poslednja ...

soraja Svet24.si

FOTO: Soraja zapustila zaročenca in že buri ...

moški in ženska Svet24.si

Alarm: nam grozi kolaps sistema skrbi za ...

ženska Dobra karma

Energije od 6. do 12. decembra: norost v mislih in...

alma merklin Njena.si

Slovenska pevka delila prelepo nosečniško ...

ana-dolar Njena.si

Ana in Roman sta se ločila

Ponosna kmetica

Marjana Vovk, 19.11.2019 18:00:00

15. oktobra obeležujemo svetovni dan kmetic. O tem in še čem smo pobarali Nado Zorec iz Zagorice, trenutno najbolj znano kmetico v Sloveniji, saj nastopa kot stroga gospodarica v resničnostnem šovu Kmetija. Nada pravi, da jo kmečki duh preveva že vse življenje, še vedno živi in dela na veliki kmetiji, na kateri goji kokoši, pšenico in se ukvarja z vinogradništvom, je pa tudi predsednica Društva podeželskih žena Tavžentroža. »Kmečko življenje je težko, a tudi lepo,« trdi zgovorna in dobrovoljna 61-letna upokojenka.

Delite na:
Ponosna kmetica
nada zorec POP TV

15. oktober je svetovni dan kmetic. Zakaj ga sploh potrebujemo?

Prav je, da ga praznujemo, da se vsaj enkrat na leto izpostavi ženska kmetica. Čeprav je v zadnjih letih glede ugleda kmetijstva velik napredek, je še vedno bistveno premajhen. Sploh pa se premalo ceni žensko, ki se trudi in podpira tri vogale hiše oziroma kmetije - to je star pregovor, a še vedno drži. Brez trdne moške roke je kmetija težko uspešna, a brez ženske na dolgi rok absolutno ne gre. Če na kmetiji ni ženske, ni podmladka, torej ni bodočnosti.

433A6343.jpg
Nada Zorec
Pop TV

Rekli ste, da se vsaj enkrat na leto izpostavi kmetica - ker se sicer kmetice sploh ne omenjajo?

Omenjajo se predvsem kmetje, na ženskah na kmetiji pa je bistveno premalo poudarka. Še vedno je ženska tista, ki vse pelje naprej, a je še vedno v podrejenem položaju - tako v družbi kot sploh ob možu. Mislim, da je še pred nekaj leti - pa včasih tudi še danes - veljalo, da s podpisom ob poroki postaneš podrejena moškemu - to lahko povem tudi iz lastnih izkušenj. Kmetica je nasploh v širši družbi premalokrat omenjena in je premalo cenjena. Saj nekatere izstopajo iz povprečja, so si priborile neki položaj, a večina ne.

Svetovni dan kmetic je bil razglašen leta 1995, OZN se je takrat zavzela tudi za izboljšanje položaja kmečkih žena, povišanje njihove izobrazbene ravni, za zmanjšanje revščine in nasilja nad njimi … Se je v teh 24 letih položaj kmečke ženske spremenil na boljše?

Lahko rečem, da se je, predvsem zaradi organizacije, združevanja - razna društva, aktivi in Zveza kmetic Slovenije, ki jo že več let uspešno vodi Irena Ule, ki se res zavzema za kmetice. S tem je bil narejen velik napredek. Začele smo se povezovati, družiti, si med seboj pomagati, svetovati, postale smo prijateljice in mnoge so si upale spregovoriti o podrejenosti, nepravicah, krivicah … Tega je še vedno veliko, saj si ženske, ki se jim to dogaja, največkrat tega ne upajo povedati. A napredek je in počasi postajamo glasne.

Tudi sami ste predsednica Društva podeželskih žena Tavžentroža. Kaj vse počnete v vašem društvu?

Obstaja že 45 let, njegov namen pa je predvsem, da se družimo, izobražujemo, pogovarjamo … Čeprav tistih, ki trpijo, v društvu ni, ker doma poslušajo: »Zakaj bi pa šla tja, kaj nimaš doma dovolj dela?« A če ona sama nima toliko moči, da bi prestopila prag, me niti nimamo pravice, da bi se vmešavale.

433A6369.jpg
Nada Zorec
Pop TV

A verjetno pomaga že, da druge spregovorite na glas in jih s tem spodbudite?

Tako je! Cilj društva je pridobiti mlade, kar velik problem je, da je povprečna starost žensk v društvu okoli 50 let. Ne vem, zakaj mlade nimajo interesa. Čeprav je tudi res, da mnogo kmetij sploh nima mladih. Tudi to je ogromen problem: fantje težko najdejo ženo, punce pa moža, ki bi prišel na kmetijo.

Je kmet/kmetica še danes zmerljivka?

Mislim, da ni več zmerljivka. V času moje mladosti je bilo to grozno poniževalno, danes pa smo ženske ponosne, da smo kmetice, čeprav je to zelo naporno delo.

Kako pritegniti mlade in jih navdušiti za kmečko življenje?

Morala bo pristopiti politika, ker povprečna kmetija danes težko preživi eno družino, vsaj eden mora v službo. In zanimivo, da je danes veliko takšnih kmetij, kjer je v službi ženska, kar je zanjo še večje trpljenje, saj je, ko pride iz službe, še vedno kmetica in jo delo (po)čaka. Tu bo morala nekaj narediti politika. Zdaj imamo mlado ministrico in morda bo imela malo več posluha. Potem pa so tu še medgeneracijski odnosi, včasih je težava spoštovanje med mladimi in starejšimi. V preteklosti je gospodar tudi vedel, kdaj mora prepustiti kmetijo mladim, zdaj pa ni več tako: starejši ostajamo še dolgo vitalni in mladostni, in če bodo mladi čakali, kdaj se bomo spomnili predati kmetijo, bodo že sami postali stari. Če pride na kmetijo 'ta mlada' ali 'ta mladi', menda ne bo čakal do abrahama, da bo lahko prevzel kmetijo in soodločal. To so 'kapljice', ki ogromno pomenijo. A jih je težko spremeniti čez noč in pri vsem tem je prva država, ki bi morala kaj spremeniti glede bremen, ki jih nalaga z zakoni.

Zgovorna je tudi statistika: leta 2000 je bilo v Sloveniji več kot 23.000 gospodaric, leta 2013 okoli 16.000, leta 2016, kar so zadnji podatki, pa le še nekaj več kot 14.000.

To je ogromen upad! Malo manj kot pol manj. Grozno!

433A6313.jpg
Nada Zorec
Pop TV

V zadnjem času je sicer veliko govora o malih, inovativnih, ozko usmerjenih kmetijah.

V tej smeri bi bilo treba še ogromno narediti, nujno je pomagati manjšim kmetom. Če samo pogledam po svojem okolišu: koliko je bilo včasih malih kmetov, ki so oddajali mleko, danes ni nikjer nobenega več. Še pred petimi leti je bilo zjutraj na zbirnem mestu deset, petnajst kmetov, danes pride samo še ena 78-letna tetica, ki je prava 'orehova korenina'. Pa tudi velike kmetije ne bodo preživele, če ne bo dobro podkovanega podmladka, ogromna kmetija, pa naj bo še tako modernizirana, potrebuje zraven roko in glavo.

Po drugi strani pa ljudje čedalje bolj cenimo domačo hrano, kmete in zemljo.

Zavedamo se, a še vedno se nam zdi domača hrana predraga, raje kupimo cenejšo v veleblagovnici. Nihče pa ne pomisli, kaj cenejša hrana dolgoročno pomeni za zdravje. Bolezni ogromno stanejo!

Tudi na televiziji se povečuje zanimanje za kmečko življenje, imamo resničnostne šove Ljubezen po domače in Kmetija, kjer ste vi gospodarica in ste zato trenutno najbolj znana kmetica v Sloveniji, kajne?

Joj, kamorkoli grem, me ljudje prepoznajo in ustavljajo. Naj vam povem eno zanimivost: tudi na tržnici v Samoboru so me ljudje prepoznali, komaj sem prišla čez tržnico! Zanimivo, očitno nas gledajo tudi Hrvati.

Je Kmetija tudi promocija kmečkega življenja in kmetic?

Na neki način seveda je, a gre bolj za šov, zabavo. Če bi jaz pisala scenarij v pravem kmečkem stilu, bi bil popolnoma drugačen. A pustimo to, za to so drugi.

Na šov se prijavijo ljudje, ki mislijo, da o kmečkem življenju vedo vse, a v resnici očitno nimajo pojma?

Ja, ja, niti ne vedo, kako se pravilno vtakne sadika v zemljo, popolnoma nepoučeni so. Oni še vedno verjamejo v vijolično kravo in da meso zraste v vitrini, solata v hladilniku, kruh pa na polici. Zadnjič sem stran od kamer fante vprašala, ali vedo, kateri cvet na svetu najbolj diši. Vsi so naštevali vse mogoče. A odgovor je pšenica, ki najbolj diši, ko vzameš kruh iz peči. Pot od sejanja do vonja iz peči pa je dolga in težka - pa tako ničvredno se obnašamo do kruha!

Ampak morda taka oddaja tudi koga kaj nauči?

Seveda! Lani, ko smo zaključili snemanje, so tekmovalci rekli, da bodo zdaj resnično znali ceniti, kaj pomeni delo na kmetiji. Saj jim ne zamerim, če zrastejo v bloku v petem nadstropju, ne morejo vedeti, kako smrdi kravji drek.

Menda ste se za mentorico javili sami. Zakaj?

Iz 'firbca'! Šla sem na pogovor, da vidim, kako to izbirajo, potem na poskusno snemanje, da vidim še to, potem pa so me poklicali, da so me izbrali. »Joj, ne bi, jaz sem se samo šalila! Jaz sploh nisem za to.« Pa sem morala na pogovor in so me tam prepričali. In sem šla pred kamero. (smeh) Ko smo začeli snemati, sem imela tremo, potem pa sem se kamer navadila, pa še obljubili so mi, da bodo izrezali, če se kaj zmotim, pa ni bilo več problema.

Drugače pa ste bili poštarica?

Ja, 30 let sem delala na Pošti, 23 let na terenu med kmeti. V tem sem zelo uživala. Ves čas sem povezana s kmetijo, tudi rodila sem se na kmetiji, kot majhna punčka sem pasla živino, na roke smo orali in sadili, ni bilo traktorja …

Danes je življenje na kmetiji vseeno lažje, kajne?

Seveda. Tako bom rekla: kmečko življenje je lahko naporno, a je tudi zelo lepo. Na kmetiji si nagrajen, če trdo delaš. Res pa je treba vztrajati. Mlade predvsem skrbi, ali bi imeli, če pridejo na kmetijo, svoj prosti čas. Kmetija ni od 6.00 do 14.00, ampak od polnoči do polnoči. Na velikih kmetijah je to sploh problem, ker je ogromno živali. Potem pa je danes ob vsem tem še ogromno birokracije.

Ampak vam vseeno uspeva najti nekaj prostega časa: ste v društvu, hodite k pevskemu zboru, folklori, potujete …

Res sem vsepovsod, a to zame ni prosti čas, ampak čas, ki si ga poskušam izboriti. Zvečer, ko drugi gledajo limonade in prodajajo dolgčas, grem jaz na folkloro ali pevske vaje. Jaz ne bom nikoli sedela pred televizorjem! Zakaj bi buljila v tisti ekran? Brez zveze, lahko delam marsikaj drugega.

Torej se da, če se hoče?

Se da, čeprav se morata strinjati oba partnerja. Jaz neštetokrat poslušam očitke moža, da spet nekam grem, on pa mora biti doma. (smeh) A se zmeniva.

Kaj pa si privoščite, da napolnite svojo dušo?

Zelo uživam, kadar imam mir, da lahko kaj spečem. Ali pa če lahko potujem. To seveda ni velikokrat, ker za to potrebuješ čas in denar. Drugače pa sem skromen človek in me razveseljujejo majhne stvari: rada pojem, plešem, sem dobrovoljček in se vedno smejim, šalim, kakšno ušpičim.

Ampak na Kmetiji ste pa strogi?

Ker smo tam zato, da naredimo, kar moramo narediti. Tako kot moram tudi jaz doma narediti vse, kar moram. Potem pa pridem tudi jaz na vrsto, da si privoščim kaj za dušo. (smeh)

Objavljeno v reviji Liza/Maja št. 42, 11.10.2019