favorskaya Svet24.si

Ruske oblasti aretirale novinarko, ki je pokrivala...

Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

ronaldo 11 Ekipa24.si

Avtor selfija v velikih težavah: zaradi vdora na ...

Kanyne West, Harry in P Odkrito.si

Harry v pedofilski mreži P. Diddyja??!!

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Živa zakladnica glasbenega znanja

Aleš Rod, 02.10.2019 11:00:00

Dragan Bulič je z nami ob svojem 70. rojstnem dnevu obujal spomine na svojo mladost, začetke dela na Radiu Študent, od koder ga je pozneje pot vodila na Val 202 in 1. program Radia Slovenija, ter nam ob tem razkril, da se trenutno počuti »razprodano«!

Delite na:
Živa zakladnica glasbenega znanja
Dolgoletni radijski voditelj in urednik Dragan Bulič Aleš Rod

Ste rojen Ljubljančan, trenutno prebivate v Šiški, ste vseskozi živeli v Ljubljani?

Ja, sem »ljubljanska srajca«, kot se temu reče in kar tudi sam večkrat v šali poudarim. Starša sta bila iz Bele krajine, oče je bil rojen v kraju Maline na Gorjancih, mama pa v kraju Podreber. Očetovi daljni predniki so bili uskoki (skupina ljudi, ki so se med 15. in 17. stoletjem umaknili iz svojih domov zaradi prodorov Osmanov, op. a.). Ko je bila mama noseča, smo »živeli« v Gornji Radgoni, ker so očeta, ki je bil oficir, stalno premeščali. Po mojem rojstvu v Ljubljani smo najprej živeli na Cigaletovi ulici v Ljubljani poleg sodišča, pozneje smo se preselili v Spodnjo Šiško na Aljaževo ulico, leta 1967 pa na Vič, kjer je oče dobil novo stanovanje na Gorkičevi ulici. No, zdaj sem pa znova v Šiški.

Iz življenja v stolpnici na Viču imate zanimive spomine in tudi prebivalci stolpnice so nekako izstopali, mar ne?

Stolpnica na Gorkičevi je bila kar močna po imenih. V njej so živeli Manca Košir, zdaj že pokojni športni komentator Mirko Strehovec, Hinko Bratuž – Oki, direktor kliničnega centra G. Zdravič ter pisatelj in politik Vladimir Dedijer, ki je bil zelo blizu Titu in je bil zato v tistih časih zelo pomemben. V sosednji stolpnici sta živela glasbeni urednik Tomo Pirc in nogometaš Radoslav Bečejac.

Spomnim se, ko smo nekoč sedeli na stopnicah in mimo pride Manca Košir, ki je takrat živela z režiserjem Karpom Godino. Njuna hči je takrat pokazala name in rekla: »Poglej. Oči.« Karpo je namreč takrat tako kot jaz imel brado in malo daljše lase. Manca ji je odvrnila: »Ne, ne, to ni tvoj oči, tvoj oči se potepa!« Tega ne bom nikoli pozabil.

V devetem nadstropju stolpnice ste doživeli tudi potres, ko so se stresla tla na Bovškem, kar se je čutilo tudi v Ljubljani. Se še spominjate tega?

Ta spomin je še kako živ. V svoji sobi sem zvečer sedel na gugalniku, poslušal glasbo, kar naenkrat je zmanjkalo elektrike, igla se je »zapeljala« po plošči in vse se je začelo gibati ter ropotati. Blok, v katerem sem živel, je bil namreč eden izmed prvih v Ljubljani, ki so bili zgrajeni na valjih. V temi so stanovalci panično in kriče začeli zapuščati stanovanja ter odhiteli na prosto. Spomnim se, da smo tisto noč z mamo in bratom prespali v avtomobilu pred blokom, oče pa se je vrnil v stanovanje, rekoč: »Če mi je usojeno …« Oče je bil namreč kot partizan v Gubčevi brigadi ranjen in skoraj že odpisan, a je na srečo preživel.

Ste bili vzoren učenec?

Obiskoval sem Osnovno šolo Zvonka Runka, ki je lani praznovala 110 let obstoja (leta 1991 so šolo preimenovali v Osnovna šola Spodnja Šiška, op. a.). Po osnovni šoli sem šolanje nadaljeval na Šubičevi gimnaziji. Vedno sem bil med boljšimi učenci in kot pohvalo sem večkrat dobil od ravnatelja kakšno knjigo. Najraje sem imel zgodovino, medtem ko mi matematika in fizika nista bili najbolj pri srcu. Po Šubičevi gimnaziji sem se vpisal na pravno fakulteto, saj sem želel postati inšpektor, kot oče. Morda bi bil danes, če bi končal pravno fakulteto, celo minister ali predsednik države in bi bilo za vse bolje.

Zakaj niste končali šolanja na pravni fakulteti?

Takrat je bilo tako, da čez celotno šolsko leto nismo imeli nobenega izpita. Vse se je opravljalo na koncu. Dotolklo me je predvsem to, da nismo imeli posamičnih izpitov, temveč so bili tako imenovani dvojčki ali trojčki. Če pri dvojčku ali trojčku enega izpita nisi naredil, si moral ponavljati oba oziroma vse tri izpite. To, da sem takrat uspešno naredil izpit iz rimskega prava, ki ga sicer v prvo nisem, saj me profesor ni pustil naprej zato, ker nisem imel kravate, si štejem v čast. Ustavilo se mi je pri politični ekonomiji in statistiki, kar me ni nikoli veselilo. Mislil sem si, le kaj bom potreboval te stvari kot inšpektor. Ravno v tistem obdobju sem začel delati tudi na Radiu Študent in mislil sem si, da bom študij nadaljeval pozneje, po kratki pavzi, a ga nisem.

Voščilo za 70.let.jpg
Leta 1949 je na svet prišel Dragan Bulič.
Aleš-Rod

Omenili ste, da ste takrat začeli delati na Radiu Študent. Kako to, da vas je pot zanesla ravno na radio?

Revija Mladina je imela nagradno glasbeno tekmovanje, ki je bilo povezano z Radiem Študent. Prijavil se je lahko vsak, ki je imel občutek, da ima nekaj znanja z glasbenega področja. Prijavljenih nas je bilo približno petnajst in drug drugemu smo zastavljali vprašanja. Ob koncu sem zbral največ točk, zmagal in za nagrado dobil gramofon, intervju v reviji Mladina. Posledično so me povabili k sodelovanju na Radiu Študent. Takrat jim je primanjkovalo glasbe, zato sem tudi sam prispeval svoje plošče, da smo lahko predvajali raznovrstno glasbo. Začelo se je tako, da sem predvajal glasbo, povedal kaj več o izvajalcu, pesmi … Radio Študent v tistem času še ni oddajal vseh dni v tednu in še takrat, ko je, je oddajal samo v dopoldanskem času.

Pravite, da ste tudi sami prispevali plošče iz svojega glasbenega arhiva. Se spominjate, kdaj ste kupili svojo prvo ploščo v tujini, glede na to, da so se takrat plošče kupovale predvsem zunaj naših meja?

Prvo malo ploščo v tujini sem kupil v času, ko je oče služboval v Celovcu. To je bilo približno leta 1965 ali 1966. To je bila plošča Tony Sheridan and The Beatles, My Bonnie. Spomnim se, da je stala takratnih 33 avstrijskih šilingov.

Ste torej v mladosti sprva poslušali predvsem skupino The Beatles?

To se je začelo še v času, ko smo živeli v Šiški. V naši družbi je bil sin arhitekta, ki je veliko hodil po tujini in sinu prinesel iz tujine različne plošče. Pri njem smo nato vsi skupaj poslušali skupino The Beatles ter tudi ostale, recimo Kingse. Še vedno se živo spominjam krasnih ovitkov vseh tistih plošč. Ko smo se preselili na Vič, smo živeli v devetem nadstropju, kar je bilo dovolj visoko, da sem lovil tudi Radio Luksemburg in sem lahko z velikim veseljem poslušal vso to glasbo tudi na radiu.

Kdaj ste na Radiu Študent s prijatelji dobili svojo prvo glasbeno oddajo?

Andreju Zdraviču sem omenil, da imam kar nekaj prijateljev, ki imajo doma precej plošč in bi lahko s skupnimi močmi obogatili glasbeni arhiv Radia Študent. Iz tega se je razvila nedeljska oddaja Gorkičeva zabava, imenovana po ulici, od koder smo s prijatelji prihajali. V oddajo smo poleg glasbe vključili tudi humor in lahko rečemo, da je bila nekako v stilu kot pozneje Radio Ga-Ga. Znotraj oddaje je bila rubrika Gavari radio Maskva, kjer smo predvajali za nas manj vredne pesmi. Spomnim se, ko smo zavrteli pesem »Ta glažek je prazen« Ansambla Richia Vadnala, ki je ravno v tistem času prišel iz Amerike v Slovenijo na gostovanje. Takrat smo se delali norca, da je to uspešnica v Moskvi. Spomnim se, da smo za potrebe efekta zvoka dežja nekoč, ko so obnavljali studio in so bile v studiu opeke ter pesek, opravili malo potrebo na ta material, tonski mojster je to posnel in mi smo prišli do zvoka, kot da pada dež. (smeh)

Plošček 1949.JPG
Ob 70. rojstnem dnevu si je Dragan Bulič poleg drugih skladb zavrtel tudi skladbe, ki so bile hiti tistega leta.
Aleš-Rod

Pestro dogajanje na Radiu Študent je prekinilo služenje vojaškega roka, čeprav ste sprva mislili, da se mu boste lahko izognili. Zakaj vam to ni uspelo?

Junija 1972 sem odšel v vojsko, čeprav sem sprva upal, da mi zaradi težav, ki sem jih imel v gimnaziji s srcem, ne bo treba služiti vojaškega roka. Mama je celo zahtevala temeljit zdravniški pregled, a se je moje zdravstveno stanje zaradi precejšnje športne aktivnosti popravilo do te mere, da sem bil zmožen služiti vojaški rok. Tako sem odšel v Brčko, kjer sem delal kot vratar na recepciji.

Se je med služenjem vojaškega roka zgodilo kaj, kar vam je še posebej ostalo v spominu?

Res se je! Že prej sem bil naročen na revijo Disc, ki mi jo je med služenjem mama pošiljala v vojašnico. Nekega dne je prišla nenapovedana kontrola, major je opazil revijo na mizi in me vprašal, ali razumem angleško in ali verjamem v napisano. Pritrdil sem, da razumem angleško in da tudi verjamem v napisano. Vprašal me je, ali se spomnim srečanja Tita in Kardelja pred mesecem dni v Beogradu in tega, kaj sta tam rekla Tito in Kardelj. Rekel sem, da nimam pojma. Takrat mi je odvrnil, da je to, kar prebiram, kapitalistični nateg, da bi moral vedeti, kaj sta rekla Tito in Kardelj. Takrat sem dobil prepoved, da bi še naprej dobival to revijo.

Po odsluženem vojaškem roku ste znova sedli za mikrofon na Radiu Študent in pozneje nadaljevali na 1. programu Radia Slovenija. Kdaj ste začeli delati na RTV Slovenija?

Avgusta 1973 sem se vrnil iz vojske in znova sedel za mikrofon na Radiu Študent, kjer sem delal do konca leta 1973. Januarja 1974 sem prejel klic z RTV Slovenija, če bi prišel delat k njim. Prva dva meseca sem bil na pripravah in v tistem času so me zaradi mojih las gledali kar malo postrani. Maja 1974 sem uradno postal njihov sodelavec in tam ostal do maja 2014, celih 40 let.

Najprej sem pripravljal glasbo za reklamna sporočila. Po dveh ali treh letih so me sprejeli na Val 202, kjer sem pozneje dobil idejo o lastni oddaji in 21. 4. 1979 je bila moja prva oddaja v soboto zvečer, V soboto obujamo spomine (S.O.S), ki je takrat trajala le 30 minut. Po dveh letih se je oddaja premaknila na sredo in se podaljšala na uro. Še vedno se je imenovala S.O.S., v sredo obujamo spomine. Leta 1991 se je ponudila možnost, da oddajo prestavimo na torek in jo podaljšamo na uro in pol. Takrat je Tof na turneji Zlate selekcije, ki je ravno potekala v tistem času, prišel na dan z idejo, da bi se oddaja imenovala Še v torek obujamo spomine. Torkova oddaja Še v torek obujamo spomine je trajala do konca, do leta 2014.

Leta 2002 sem postal glasbeni urednik na 1. programu radia in to funkcijo opravljal do leta 2014, sočasno pa sem imel oddajo Še v torek obujamo spomine na Valu 202.

Dragan Bulič na kolesu.JPG
Kolo je glavno prevozno sredstvo vitalnega 70-letnika Dragana Buliča.
Aleš-Rod

 So oddaje potekale v živo ali so bile predhodno posnete?

Na začetku smo oddaje predhodno posneli, po letu 1991 so potekale v živo. Spomnim se, ko sem nekoč dobil revmatični napad. Nekdo mi je svetoval, naj grem na masažo do nekega Kitajca na Nazorjevi ulici. V dobri veri sem odšel do njega, in ko me je pregledal, je rekel, da bo masaža pomagala. Dokler so me masirale ženske, je bilo v redu. Ko je prišel on, me je zagrabil, želel raztegniti in takrat me je tako zabolelo, da sem skoraj izgubil zavest. Nemudoma sem odšel do osebne zdravnice, ki me je takoj napotila v bolnišnico Petra Držaja, kjer sem bil nato 10 dni. Zdravnik mi je takrat povedal, da so že imeli tovrstne primere, ko je masaža škodovala. Tisto leto sem moral prvič zaradi tega odpovedati tudi vodenje prireditve za 1. maj na Rožniku. A sem imel srečo, da je bila soba obrnjena proti Rožniku in sem lahko prireditev poslušal kar iz bolniške postelje. Takrat sem prek telefonske linije oddajo delal v živo iz bolniške postelje.

Ljudje vas poznajo predvsem kot glasbenega novinarja in glasbenega urednika. Ste v mladosti ali pozneje obiskovali glasbeno šolo ali se kot samouk naučili igranja katerega inštrumenta?

Želel sem se naučiti igranja kitare, zato sem začel obiskovati glasbeno šolo, ki je bila za osnovno šolo. Sprva smo se učili samo teorijo, ko je prišel čas, da bi končno vzel v roko kitaro in se začel učiti nanjo, so kot zakleto v glasbeni šoli rekli, da jim primanjkuje moških, ki bi igrali violončelo. Rekel sem si, tole pa ne bo zame, in sem začel špricati ter na koncu vse skupaj opustil.

Poleg glasbe vas navdušuje tudi nogomet. Kdaj vas je prevzelo nogometno navdušenje?

Ko smo stanovali še na Aljaževi ulici, smo mulci radi igrali hokej. Na naši ulici je stanoval tudi Milan Boškovič, ki je bil takratni kapetan Olimpije in nam je priskrbel stare hokejske palice. To je bilo nekje pri mojih 12 letih. Takrat je bila v časopisu Delo objavljena celo naša fotografija, kako se mladi zabavamo, kako preživljamo svoj prosti čas. Ko smo pozneje začeli zahajati v dom Ljuba Šercerja, smo začeli igrati tudi nogomet. Ljubezen do nogometa se je ohranila do danes.

Dragan Bulič 1.JPG
Še vedno nadvse aktiven se počuti preprosto 'razprodano'.
Aleš-Rod

Znani ste tudi po tem, da se naokrog prevažate s kolesom. Se spomnite svojega prvega kolesa?

Moje prvo kolo je bilo pionir, ki so ga izdelovali na Slovaškem. V času, ko je oče služboval v Gradcu, kjer je bil zadolžen za varovanje konzulata, jim je uspelo čez mejo pripeljati za tiste čase zelo moderno kolo s petimi prestavami. V strahu, da mi ga ne bi ukradli, smo ga kmalu zatem prodali.

Po upokojitvi leta 2014 ste nekaj časa še vedno ostali aktivni, vas še »vleče« na radio?

Res je! Po upokojitvi sem leto dni še vodil oddajo na Valu 202, nato sem od leta 2015 do leta 2016 nadaljeval delo, prav tako ob torkih, na 1. programu, kjer se je oddaja skrajšala z ure in pol na 45 minut. Nazadnje se je oddaja imenovala Še tukaj obujamo spomine. Zatem so se odločili za »pomladitev« in je glasbo vrtel Brane Rončel. Še vedno bi si želel delati na radiu. Igram tudi loto, in če zadenem glavni dobitek, si postavim svoj radio. (smeh)

Bulič-Vklop naslovna.JPG
V prihodnost zre z upanjem po dobitku na lotu, saj bi s tem uresničil željo po lastnem radiu.
Aleš-Rod

Bili ste poročeni, imate dve hčeri … Imate tudi že kakšnega vnuka ali vnukinjo?

Imam dve hčerki. Katarina je imela ravno letos 40 let, rodila se je marca 1979, aprila 1979 pa sem začel s svojo oddajo S.O.S na Valu 202. Katarina ima blažjo obliko Downovega sindroma, živi z mamo in je zaposlena v Sončku. Je tudi velika športna navdušenka; smuča, vozi kolo, igra pink ponk in balina. Navija za Federerja, zato jo velikokrat rad malo podražim z Đokovićem. Na specialni olimpijadi na Nizozemskem pred tremi leti je celo osvojila zlato medaljo. Mlajša hči Alja je prišla na svet dve leti za Katarino. Alja je 11 let delala na radiu kot novinarka in so me zaradi tega velikokrat ustavili na ulici in povprašali, ali je moja hči. Trenutno vnukov nimam in mislim, da jih tudi ne bom imel. S tem sem se zdaj že sprijaznil.

Trenutno Dragan Bulič končno uživa vse radosti svoje upokojitve in na vprašanje kolegov, kako si kaj, odgovori, da razprodano. Pravi, da se mu neprestano nekaj dogaja. Dragan Bulič preprosto ni človek, ki bi na balkonu gojil rožice, sprehajal psa ali božal mačko ob gledanju televizije. Še vedno rad obišče kakšno prireditev ali koncert. Vsak dan se s kolesom odpravi do njemu še kako znane stavbe v središču Ljubljane, do radia, kjer se še vedno v bližnjem lokalu dobi s prijatelji, s prijatelji še iz časov, ko se je predvajala dobra »muzika«.

Objavljeno v reviji Obrazi št. 8. 8.8.2019