julia roberts 1 Odkrito.si

Julie Roberts sorodniki njenega moža na začetku ...

droga, lasulja, kokain Svet24.si

FOTO: Pod lasuljo skrival pol kilograma kokaina v ...

lunin mrk Petisvet.si

16. 7. 2019 ob 23.31: prihaja vaš sovražnik ali...

Žiga Kršinar Svet24.si

Mladi kmet Žiga po obisku inšpekcije oziroma ...

Meadow Walker Svet24.si

FOTO: Hči Paula Walkerja je vedno bolj podobna ...

Sophie Turner, Joe Jonas Najstnica.si

Medene tedne preživljata na Maldivih

ana jaka 2 Njena.si

Jaka Hafner je postal očka!

Darja Zaviršek: Moški že nekaj desetletij niso več univerzalni preskrbovalci družin

Aina Šmid, Ženska, 01.07.2019 12:01:42

Dr. Darja Zaviršek, sociologinja in »pionirka« na mnogih področjih socialnega dela o enakosti med spoloma, feminizmu, današnji generaciji mladih in mavričnih družinah.

Delite na:
Darja Zaviršek: Moški že nekaj desetletij niso več univerzalni preskrbovalci družin
Darja Zaviršek J. Suhadolnik

Že več kot trideset let se posveča raziskovalnemu in pedagoškemu delu ter aktivizmu na področjih, ki zaznamujejo najbolj nevralgične točke in pojave v sodobni družbi. Njena dela, kot so Ženske in duševno zdravje, Hendikep kot kulturna travma, Od krvi do skrbi, socialno starševstvo v globalnem svetu, Mavrične družine grejo v šolo, Nasilje nad ženskami v Sloveniji in najnovejše, Skrb kot nasilje, odpirajo boleče rane, sive cone, ki govorijo zgodbe o zlorabah, rasizmu in nasilju različnih vrst, individualnem ali institucionalnem, s katerimi se soočajo ranljive manjšine v naši družbi.

Profesorica na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, ustanoviteljica Katedre za socialno pravičnost in vključevanje, predsedujoča Vzhodnoevropski mreži šol za socialno delo, predavateljica na številnih tujih univerzah in častna profesorica na berlinski University of Applied Science Alice Salomon je tudi angažirana avtorica, teoretičarka, feministka, pionirka na mnogih področjih socialnega dela, ena od pobudnic projekta#jaztudi v Sloveniji in mama. Skratka, človek, ki ob vseh svojih akademskih vlogah ohranja kot temelj svojega delovanja kritično in etično občutljivost ter odgovornost za vse tiste manj vidne, šibkejše in velikokrat prezrte skupine in posameznike v družbi.

Feministično gibanje je bilo najbolj dejavno in radikalno konec šestdesetih in v sedemdesetih letih, toda zdi se, da v sodobni družbi nima več tako pomembne vloge in podpore. Smo enakost med spoloma že bolj ali manj dosegli?
Enakosti med spoloma seveda še zdaleč nismo dosegli. V Sloveniji o kakšnem velikem, kaj šele radikalnem feminističnem gibanju ni mogoče govoriti. Košček tega, kar je naredil feminizem v svojih najbolj udarnih letih, ki jih omenjate, je pri nas prispeval socializem, predvsem na področju zaposlovanja žensk. Težko bi govorili, da je obstajala močna zavest o pravicah žensk, še manj pa feministično gibanje in to se nam danes še kako pozna, vsem nekdanjim socialističnim državam, kjer se pravice žensk radikalno kršijo in kjer ni nobenega pravega upora na tem področju. Poglejmo samo primere izjav, ki so letos nominirane za bodečo nežo, najbolj seksistične izjave v medijih; v njih znani Slovenci in Slovenke objokujejo predvsem, da so ženske premočne in moški prešibki. Takšnih neumnosti je precej manj v državah, kjer je bilo žensko gibanje močnejše; te škrbine, ta zgodovinska zamuda, nas danes spremlja kot senca vsepovsod, skoraj na vseh področjih.

Darja Zaviršek 3.jpg
»Gre za popolnoma zgrešeno razumevanje družbenih procesov, da se bo življenje spet uredilo, če bodo ženske ostale doma, skrbele za družino in več rojevale.«
Iztok Dimc

Celo ženske same rade zanikajo feminizem v smislu, da ne čutijo potrebe po tovrstnem izražanju pripadnosti in poudarjanju razlikovanja med spoloma …
To je predvsem značilno v postsocialističnih državah, vključujoč Slovenijo. Nemška kanclerka Angela Merkel sama sebe označuje za feministko, da ne govorim o Francozinjah ali ameriških ženskah v parlamentu. Pri nas še nisem srečala ženske v politiki, ki bi javno rekla, da je feministka. Tradicije ženskega ozaveščanja ni bilo. Ko je oblast leta 1953 ukinila organizacijo AFŽ (Antifašistična fronta žensk Jugoslavije, ustanovljena med NOB, op. p.) kot nepotrebno, je bila ta kasneje enačena s feminizmom, feministke so slabšalno klicali kar afežejevke. In feminizem je bila zahodna indoktrinacija, ki v družbi univerzalne enakosti sploh ni potrebna. Pri ukinitvi AFŽ-ja je šlo za ukrep discipliniranja žensk s strani oblasti, ker so bile premočne, preveč samostojne in dobro organizirane. Tendenca je bila, da jih je treba enako kot moške držati pod nadzorom, izraz afežejevka pa je dobil neki slabšalen prizvok in pomen. Tudi to je eden od razlogov, da se ženske danes ne izrekajo kot feministke, saj bi jim to lahko v družbi škodovalo, bodisi bi bile tarče posmeha, ker ljudje v resnici ne vedo, kaj pomeni feminizem, bodisi bi se lahko zaradi tega nad njimi izvaja mobing, pritisk, da se zlomi njihova pokončna drža ženske, ki se ne podreja moškim, samo zato, ker so anatomsko moški. Nikoli nam niso povedali, da sta bili obe največji pionirki socialnega dela, Jane Addams in Alice Salomon feministki, slednja je bila v 20. letih prejšnjega stoletja tudi predsednica Svetovnega ženskega kongresa.

Podatki govorijo, da je precej več visokošolsko izobraženih žensk kot moških, vendar je med njimi veliko manj zaposlenih žensk in te prejemajo za približno četrtino slabše dohodke?
Kar se tiče števila diplomantk in doktorandk, so ženske procentualno že presegle moške, a še vedno obstaja močna segmentacija po področjih. Družboslovje pripada ženskam, naravoslovje moškim, tu se jasno vidijo učinki tradicionalne socializacije v družinah in šoli. Ženske običajno najdemo med asistentkami in docentkami, veliko manj pa je med njimi rednih profesoric. Ženske so tudi absolutno prikrajšane, ko gre za pridobivanje nagrad. Nedavno smo spremljali podelitev Prešernovih nagrad, med dosedanjimi 354 podeljenimi nagradami jih je bilo komaj 9 odstotkov podeljenih ženskam, vsega 32 nagrad. Elitna ustanova kot je Slovenska akademija znanosti in umetnosti ima 165 članov in članic, od tega je samo 12 žensk, torej zgolj 7 odstotkov. Med nagradami za vrhunske dosežke v znanosti kot je Zoisova nagrada, je bilo doslej med 64 nagrajenimi le 6 žensk, torej le 9 odstotkov. Ti podatki nam govorijo, da so ženske sicer dobilo možnost in dostop do izobraževanja, toda znotraj tega sistema še zdaleč ne štejejo za enake moškim kolegom in morajo pokazati veliko več, da bi dobile enak položaj. Tam, kjer sta denar in prestiž, so na vodilnih položajih vselej moški.

Danes se veliko govori o vračanju k tradicionalnemu pogledu na vlogo ženske, o neopatriarhatu. Zakaj gre?
Novodobna retradicionalizacija žensk, ki smo ji priča v zadnjem času, je povezana z vse težjimi prekarnimi pogoji, v katerih delajo danes ženske in moški. Moški, ki še vedno držijo v rokah glavne vzvode moči, se zato vse bolj zatekajo v tradicionalne vzorce razmišljanja in reševanja navideznih problemov, zato da se ne bi dotaknili resničnih. V Sloveniji se zadnja leta rado govori, če bi ženske več rojevale, bi bilo to za državo boljše. V resnici ne bi bilo nič boljše, saj s tem ne pridemo do srži problema, do razlogov, zakaj ljudje živijo v tako težkih pogojih. Ti razlogi so zlasti ekonomska prekarnost, socialna neenakost, slaba dostopnost do zdravstvenih storitev itd. V neoliberalizmu so na eni strani ženske vstopile na področje plačanih zaposlitev, istočasno pa so moški izgubili svoje tradicionalno sidrišče moškosti, to je ekonomsko preskrbovanje žene in otrok oz. družine. Ženske nič več ne čakajo, da jim moški prinesejo drobtinice, in tako postale skrbstvene delavke, ki jih srečujemo po vsem svetu. Veliko jih prihaja iz Hrvaške, Bosne, Ukrajine, Moldavije, baltskih držav in delajo brez omejitev običajnega osemurnega delavnika, ampak ves dan, zato da lahko preživijo svoje otroke in družine doma. Ženske so v neoliberalizmu prevzele klasične plačane zaposlitve, poleg tega pa morajo še naprej opravljati skrbstveno delo. Nekoč smo verjeli, ko bomo dosegli vsesplošno zaposlenost žensk, bodo tudi moški prevzeli skrbstveno delo v družini, a se to ni nikoli zgodilo. Namesto moških so prišle delavke iz revnih vzhodnoevropskih postsocialističnih držav, da opravljajo skrbstveno delo v družinah srednjega ali višjega srednjega sloja. Moški torej že nekaj desetletij niso več univerzalni preskrbovalci družin. Kaj jim torej še ostane? Veliko jih je brezposelnih ali delajo v bednih prekarnih zaposlitvah. V fantaziji mnogih moških, ki se počutijo deprivilegirani v takšni družbi, je, da bomo s ponovnim discipliniranjem žensk rešili ekonomsko ali družbeno situacijo in spet vzpostavili nekaj, kar je že bilo. Gre torej za neko romantično vračanje nazaj v preteklost in popolnoma zgrešeno razumevanje družbenih procesov, da se bo življenje spet uredilo, če bodo ženske ostale doma, skrbele za družino in več rojevale. V tem je seveda tudi neka računica, da bi moški lažje dobili svojo priložnost, če bi se ženske umaknile s trga zaposlovanja. Sama ne razumem, zakaj ti moški namesto tarnanja, da so ženske postale preveč dominante, sami ne pripomorejo k blagostanju družbe tako, da poprimejo za dela v gospodinjstvu in skrbijo za otroke?

V svoji zadnji knjigi pišete o skrbi kot nasilju. Ali skrbi ne povezujemo vedno z nečim pozitivnim? O kakšni skrbi govorite?
Skrb v resnici vidimo kot nekaj pozitivnega in ta, če ne temelji na neki odvisnosti ali pogojevanju, je pomembna vez med ljudmi. Govorim pa o drugačni vrsti skrbi, o subtilnem nasilju v odnosih, ki le na površju deluje kot skrb. Na primer, moški pogosto, kadar skrbijo za ženske, nad njimi izvajajo tudi ekonomsko, fizično in spolno nasilje. Ženske so lahko o takem nasilju spregovorile šele, ko so se zaposlile, dobile svoj denar in stanovanje. Socialno varstvene institucije za hendikepirane, za starejše ali dolgotrajno bolne se pogosto predstavlja zgolj kot prostore skrbi in negovanja, v resnici pa je že v naravi teh institucij, da izvajajo subtilne oblike discipliniranja nad uporabniki, kar je bilo velikokrat pokazano na primerih velikih zavodov za dolgotrajno bivanje. Bodisi da gre za hierarhijo med samimi uporabniki, kaznovanje nepridnih, za prisilno medikalizacijo ali osamitve in omejevanje osnovnih človekovih pravic, recimo potrebo po zasebnosti, intimnosti, druženju itd. Ker nimamo prave sistemske podpore za ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno nego in oskrbo, so ti velikokrat prepuščeni in izpostavljeni nasilju svojcev, ki po eni strani zanje skrbijo, po drugi strani pa nad njimi zaradi frustracij izvajajo vidno ali manj vidno nasilje. O tem je bilo veliko pričevanj; partner, ki ženski umakne voziček, da ga ne more doseči in mora zato ves dan preležati v postelji; preslabo zakurjeni prostori za umivanje; umivanje s hladno vodo in še in še. Aktualna anti-migrantska klima v Sloveniji je dobro pokazala, kako se nasilne paravojaške združbe javnosti kažejo kot zaskrbljeni meščani, ki želijo braniti domovino pred tujci; v resnici pa izvajajo nasilje nad begunci itd. Običajen diskurz, za katerim se skrivajo je, da jih skrbi za narod, za otroke in ženske. To je tipičen primer, kjer je skrb izgovor za nasilje, ki v sebi v resnici skriva ksenofobijo. Veliko je različnih primerov, ko se v imenu skrbi pravzaprav izvaja nasilje.

Vendar je prišlo v zadnjih letih do nekih premikov v zakonodaji in mentaliteti, recimo otroke s posebnimi potrebami in Rome se bolj vključuje v splošno izobraževanje?
Rekla bi, da več glasov funkcionira naenkrat. Vedno več je ozaveščenih ljudi, ki spreminjajo škodljive socialne norme. Na področju otrok s posebnimi potrebami se je veliko premaknilo, postali smo nekoliko pogumnejši in tvegamo svobodo na račun stalnega nadzora in skrbi. Marsikateri otrok bi še pred petnajstimi leti pristal v posebnem zaprtem zavodu, danes pa obiskuje reden pouk v osnovni ali srednji šoli. Zame, ki se s tem področjem ukvarjam že trideset let, se ti premiki dogajajo prepočasi. Škoda je za vse generacije, ki se izgubljajo v tem togem počasnem procesu in nimajo koristi od znanja, ki ga že imamo.

Kako pa sami vidite rešitev, kako bi se lahko kot družba boljše odzvali?
Dejstvo je, da imamo zelo veliko predsodkov do kakršnih koli ovir. To se recimo kaže, ko pedagoginje še danes pravijo, da niso usposobljene za ravnanje z otroki s posebnimi potrebami, da za to nimajo znanja. Rekla bi jim: usposobite se. Ogromno je knjig in informacij o tej tematiki, na spletu najdete cele učbenike, kako se lahko človek usposobi za delo z otroki s posebnimi potrebami. Tudi medicinsko osebje je zelo skromno izobraženo na tem področju, staršem posredujejo predvsem zgodbe o patologiji, ne pa toliko zgodbe o možnostih, kako lahko živijo običajno življenje. Še vedno je preveč velikih institucij in premalo majhnih skupnostnih oblik podpore, kjer bi lahko starš prišel brez skrbi kaj poizvedeti, vprašati, morda otroka za uro ali dve prepustil v varstvo. Pri nas gre še vedno za ali – ali, ali je človek v zavodski oskrbi, recimo v varstveno-delovnem centru, ki so marsikdaj podobni prisilnim delavnicam iz 19. stoletja, kjer so morali ovirani delati zato, da so z delom preusmerili svoje nemoralne misli. Različne strukture se pri nas na vse pretege upirajo spremembam, tudi zakonodaja je napisana tako,da se nikoli nič zares ne spremeni. K premikom ne pomaga niti to, da imajo otroke z ovirami politiki in ljudje z veliko družbenega vpliva; ti zgolj poskrbijo za svojega otroka, ki ima seveda več možnosti kot drugi, ostali pa so izpostavljeni enakim strahovom odraslih, enakem načinu ravnanja, enakim predsodkom.

Darja Zaviršek.jpg
»Moja vizija je bila vedno, da na naši fakulteti razvijemo intelektualno klimo ter vzgajamo izobraženke z veliko širino in kompleksnim znanjem, ki ga zahteva delo z ljudmi.«
Iztok Dimc

Bi potrebovali boljši nadzor države, ki se danes vedno bolj umika iz svoje vloge nekoga, ki bi moral skrbeti za obče dobro in pravičnost v družbi?
Če hočemo biti družba, kjer obstaja kolikor toliko poštena redistribucija dobrin, potrebujemo državo. Včasih skušajo države delovati vsaj na deklarativni ravni v korist ljudem, pa jo še tam onemogočajo nekatere skrajne družbene skupine. V mislih imam dva primera, v Bolgariji in na Hrvaškem sta se pred meseci državi odločili podpisati Istanbulsko konvencijo, evropski pravni instrument, ki celovito določa obveznosti pogodbenic za preprečevanje nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini in spolnim nasiljem. Slovenija se je takoj pridružila podpisnicam konvencije. Predstavniki pravoslavne in rimskokatoliške cerkve v omenjenih državah pa so mobilizirali na tisoče podpornikov, ki so na shodih poskušali preprečiti vladni podpis Istanbulske konvencije. Hrvaška je vseeno odreagirala kot zrela država in konvencijo kljub pritiskom radikalnežev podpisala, Bolgarija pa ne. Ti primeri kažejo na poskuse sistematičnega rušenja še tistih vitalnih delov socialne države, ki še delujejo. Desno orientiranim skrajnežem je v interesu šibka država. Že Margaret Thatcher je izjavila, da skupnosti ni, obstaja le posameznik, ki se mora sam boriti na trgu dela in v življenju in bo uspel, če je zato sposoben. Ljudje se v taki situaciji počutijo krive, nesposobne in deloma ponotranjijo ideologijo individualizma po načelu »vsak je svoje sreče kovač«. Na dolgi rok je to zelo škodljivo.

Je izkušnja naše družbe, ki je izšla iz socializma drugačna? V socializmu nekako nismo priznavali razlik med spoloma, med različno etnično ali nacionalno pripadnostjo, spolno usmerjenostjo itd., vse je bilo potlačeno pod pokrov ideologije enakosti …
Prav zato, ker razlik ni smelo biti in je vladal neki univerzalizem, imamo danes v postsocialističnih družbah, vključno s Slovenijo, veliko težav. To se recimo odraža v oblikah nasilja, ki ga doživljajo istospolno usmerjeni ljudje v vzhodni Evropi. Tako rekoč čez noč smo padli iz enega dirigiranega sistema v neoliberalizem in pri tem nekatere socialnodemokratske procese, kjer so se ljudje učili strpnosti, priznavanja različnosti, soočanja mnenj ipd., kar preskočili. Znašli smo se v levjem žrelu neoliberalnega ekonomskega boja, obenem pa se še ni končal boj za priznavanje razlik. Nezrelost družbe se pogosto kaže v iskanju grešnega kozla, ljudje imajo hitro na mizi ideje, kdo je kriv za vse te težave. Enkrat so to geji, drugič migranti, tretjič ženske, ki so preveč izobražene in samostojne, četrtič preveč liberalni starši, učiteljice, ki ne znajo vzgajati itd. Vedno so tu pripravni krivci in poenostavljene ideje, kaj je vzrok za družbeno nezadovoljstvo, primanjkovanje dobrin in nezaupanje med ljudmi. Ljudje niso navajeni razmišljati kompleksno, ampak jim je blizu poenostavljena avtoritarnost, kot v Kekčevih zgodbah o dobrih in hudobnih ljudeh.

»Hendikepirani niso drugačni, enaki so, kot mi, samo njihove telesne, senzorne ali intelektualne ovire bi morali dojeti kot del človeškosti, kot nekaj običajnega in ne kot bav-bav.«

Strah in nenehna zaskrbljenost za preživetje, pred izgubo delovnega mesta, za prihodnost, možnost bivanja itd. nas delajo še bolj odvisne od te tako imenovane družbene skrbi različnih ustanov, bojimo se, da ne bi bili izločeni iz sistema?
Nedvomno, strah ljudi hromi in tisti, ki se morajo nenehno boriti za preživetje, se ne morejo upirati in protestirati. Zadnje številke na področju pokojninske neenakosti povedo, da imamo v Sloveniji samo 3,8 odstotka ljudi s pokojnino, višjo od 1400 evrov, vsega skupaj je samo 14 odstotkov takšnih, ki imajo pokojnino nad 1000 evrov. Več kot 50 odstotkov ima pokojnino okoli 800 evrov. Te številke Slovenijo uvrščajo med države z najrevnejšim slojem upokojencev. Gre za tihi sloj državljanov. In potem so tu še nezaposleni mladi, do nedavnega smo veljali za državo z najvišjo stopnjo nezaposlenih mladih v Evropsko unijo, selitve v tujino so postale običajne, tako kot smo to nekdaj videli pri drugih vzhodnoevropskih državah. Visok je tudi odstotek delovno neaktivnih ljudi. Takšni posamezniki imajo le malo možnosti, da bi spregovorili v prostoru javnega in imeli kakršenkoli vpliv. Vsakdanja revščina se danes morda navzven še ne kaže tako očitno, ker imajo ljudje svoja stanovanja, ko pa bo pošel ta fond, bo postala slika veliko bolj strašljiva.

Obstajajo pa še drugačni strahovi in stigme, recimo strah in odpor do hendikepiranih. Ti so kot skupina precej neprisotni, nevidni v družbi. Potisnili smo jih nekam na obrobje naše zavesti in življenja?
Včasih je strah tudi izgovor za militarizacijo družbe, za žice in betonske zidove; tisti, ki ga je strah, ima pravico na svoji strani. Zapiranje hendikepiranih v gradove daleč stran od mest je bila pol stoletja nazaj oblika modernizacije skrbi za tako imenovane delovno nezmožne, in od tam smo se komajda kaj premaknili. Vedno me čudi, ko nekatere študentke rečejo, da še niso videle ali imela stik s hendikepiranim človekom. To govori o ravni vidnosti oseb z oviro, o veliki izoliranosti, v kateri živijo; kadar pa jih že vidimo, jih doživljamo predvsem kot pomilovanja vredne, češ »glej kakšni reveži«, »kakšni bolniki, kako trpijo« in podobno. Tudi to je del marginalizacije, ki jo doživljajo hendikepirani, saj jih s tem prav tako odrinemo stran, kot da imajo drugačno človeškost. Nekateri celo ponosno pravijo, da gre za »drugačne« in se ob tem zdijo sami sebi demokratični. V zahodnih državah srečujemo enako ovirane ljudi, ki so precej bolj samozavestni in komunikativni, imajo več socialnih spretnosti kot ljudje v Sloveniji. Hendikep pri nas še vedno spremljata sram in krivda, predstava, da gre za neko grozno življenje. Veliko bi se dalo narediti z drugačnim pogledom na hendikepirane in dezinstitucionalizacijo sistema, v katerega so ujeti. Če bi se globoko zavedali, da smo vsi samo začasno nehendikepirani, da je to del človeške raznoličnosti, se nam ne bi zdelo, da gre za drugačne ljudi. Niso drugačni, enaki so, kot mi, samo njihove telesne, senzorne ali intelektualne ovire bi morali dojeti kot del človeškosti, ne kot bav-bav, ampak kot nekaj običajnega.

Je gibanje #jaztudi uspelo narediti za nesprejemljive nekatere vrste obnašanja in zlorab v odnosih med spoloma? Kako vidite to stanje v našem trenutnem družbenem okolju?
Ko smo spremljali sodni primer v Kopru, kjer sodnica ni zaznala nasilnega dejanja kot posilstvo, zato ker je žrtev ob napadu spala, se je dvignil val ogorčenja. Mobilizacija ljudi je bila po mojem mnenju tudi posledica večje občutljivosti, ki ji je botrovalo gibanje #jaztudi. Nekaj ozaveščanja se je vendarle zgodilo. Še vedno imamo tudi ženske in moške, ki gibanje radi smešijo in minimalizirajo, vseeno menim, da je pripomoglo k zavedanju, da je treba kazenski zakonik na področju spolnega nasilja in posilstev v Sloveniji spremeniti. To še ne zagotavlja, da se bo spremenila tudi praksa sodišč, a na dolgi rok se bo razumevanje in posledično sojenje vendarle spremenilo. Zame je projekt #jaztudi pomemben tudi zato, ker je mnogim ženskam omogočil, da so spregovorile o običajnem, vsakdanjem nasilju, ki so mu bile izpostavljene in o katerem so prej molčale. Veliko jih je napisalo, da so tokrat prvič spregovorile o svoji lastni izkušnji nasilja, ki so ga doživele, in to samo pove, kako veliko imamo še opraviti na tem področju.

»Projekt #jaztudi je pomemben tudi zato, ker je mnogim ženskam omogočil, da so spregovorile o običajnem, vsakdanjem nasilju, ki so mu bile izpostavljene in o katerem so prej molčale.«

Zakonska zveza, družina in partnerstvo so dobili v sodobni družbi zaradi različnih sprememb drugačen pomen in funkcijo. Vedno pogosteje se poleg biološkega omenja tudi socialno starševstvo in govori o mavrični družini. Kako delujejo te oblike starševstva, kaj predstavljajo za otroka?
V Sloveniji je vedno več mavričnih družin, družin istospolnih staršev, ki imajo otroke, v zahodnih državah pa so že precej običajne. Naša raziskava na primerih Nemčije, Švedske in Slovenije je pokazala, da morajo pri nas istospolni starši še vedno veliko napora usmeriti v ozaveščanje osebja v šolah in vrtcih. Praviloma starši izobražujejo učiteljice, kaj pomeni mavrična družina, ni kar samoumevno, da bi jih pedagogi poznali in razumeli. Istospolne družine se še vedno rado denormalizira, bodisi otrokovi vrstniki ali odrasli, ki rečejo, da je nenormalno imeti dve mami ali dva očeta, tudi učiteljice pravijo, ah, nisem še učila otroka iz mavrične družine. Torej gre še vedno za izjemo, všeč pa mi je razvoj, ki ga spremljam v Berlinu. Veliko je otrok v socialnem skrbstvu, ki pridejo iz nasilnih družin in jih danes nič več ne nameščajo v zavode temveč v rejniške družine. Ker so se istospolni starši izkazali kot zelo skrbni, zaupanja vredni in strpni do otrok, ki so travmatizirani in imajo kompleksne potrebe, se jim vse pogosteje dodeljuje otroke v rejništvo. Te prakse pri nas še ni in tudi istospolni pari redko postanejo rejniki, saj že vnaprej menijo, da bodo diskriminirani s strani socialnih služb. V Berlinu so prepoznali, da je to dober potencial, saj so istospolni pari brez bioloških otrok zaradi lastne izkušnje diskriminiranosti pogosto posebej skrbni, občutljivi in empatični ter pogosto bolj demokratični in ustvarjajo okolje, kjer se otroci počutijo varne in sprejete.

In kako jih sprejema naša družba? Referendum na to vprašanje pred leti, ki je imel tudi neko simbolno težo, ni uspel.
Sama sem videla to situacijo kot nekaj, za kar bo potrebno več desetletij boja, tako kot je proces potekal tudi v zahodnih državah. Boj za enakost in priznavanje pravic istospolnih partnerjev v družbi na vseh ravneh se je zares začel pri nas šele konec osemdesetih let in negativen učinek militantnega dela katoliške cerkve, ki je pravice močno politiziral, je opravil svoje. Vse skupaj je obrnil proti ljudem in demoniziral težnje določenega dela družbe po enakosti. Del cerkvenih ideologov in skrajnih politikov je želel uporabiti diskurz o družini zato, da bi se vzpostavil kot edini nosilec moralnih norm in branik morale. S tem so prej škodovali ljudem, kot da bi postavljali stebre moralne družbe. Tudi to je še en primer nasilne skrbi.

Ker ste že več let v pedagoških vodah, imate dober vpogled v način razmišljanja mlajših generacij. Je res, da so današnji mladi bolj pasivni in konservativni v primerjavi s prejšnjimi generacijami?
Rekla bi, da se današnje generacije mladih zelo segmentirajo. Nimam dovolj dobrega vpogleda v celotno generacijo, lažje govorim o študentih socialnega dela, ki jih spremljam. Družbena diferenciacija, ki se je zgodila, se odraža tudi pri izbiri študija. Po raziskavi, ki je potekala pred časom, se je izkazalo, da študentke socialnega dela izhajajo iz nekoliko šibkejšega socialnega sloja in imajo tudi nekoliko nižji srednješolski uspeh. Razlogi, da se usmerjajo v socialno delo, so zato velikokrat predvsem težnja, da si čim lažje zagotovijo poklic. Pravijo, da pri nas ni težko priti do diplome. Vedno sem si želela, da bi lahko s poučevanjem spreminjala, pomikala nekatere socialne norme in predsodke,s katerimi pridejo študentke k nam. Če si predstavljam, da je toliko ljudi v Sloveniji rasistično usmerjenih, imajo distanco do ljudi z ovirami, istospolno usmerjenih, do Romov in celo verjamejo, da je prav, da so ženske v nekoliko bolj podrejenem položaju, ni nič nenavadnega, da so takšne socialne norme izoblikovale tudi študente in študentke, ki bodo postali socialni delavci oziroma delavke. Moje upanje je bilo, da bom tekom pedagoškega procesa vplivala na prenašanje vzorcev o nasilju, človeški naravi, etničnih razlikah in bom vzbudila zanimanje za prakticiranje globalnih načel socialnega dela, ki se vendarle bori za človekovo avtonomijo, dobro življenje in je proti neenakostim ter birokratizaciji ljudi. Moja vizija je bila vedno, da na naši fakulteti razvijemo intelektualno klimo in vzgajamo izobraženke z veliko širino in kompleksnim znanjem, ki ga zahteva delo z ljudmi. V vseh pogledih, intelektualno in v sprejemanju raznolikosti. Da ni tako, je zame precej dramatično spoznanje, saj pomeni, da sodelujem v industriji tiskanja diplom, ki z akademski standardi in praktičnim delom z ljudmi nima nobene zveze. Etični kodeks svetovnega socialnega dela je nasprotno zelo poglobljen dokument. Ko vidim, da imajo mnoge študentke do teh vprašanj malo zanimanja in da na koncu ostane veliko predsodkov in malo empatije, se počutim odgovorno in sama pri sebi trčim na vprašanje, ali je to etično početje, kako izobražujemo in zakaj – in celo za koga?

Objavljeno v reviji Ženska št. 4, 1. 4. 2019.