Likovni kritik Aleksander Bassin o spominih na otroštvo
Vse o otroštvu likovnega kritika Aleksandra Bassina.
Likovni kritik Aleksander Bassin, ki pravi, da sam z veliko težavo nariše celo čisto navadno ravno črto, se iz otroštva rad spominja sprehodov po Tivoliju. Tja je hodil s starši, največkrat pa z dedom dr. Franom Windischerjem, pravnikom, gospodarstvenikom in največjim mecenom v zgodovini Narodne galerije v Ljubljani. Tam sta se sprehajala z roko v roki in klepetala ter včasih obiskala tudi dedove znance. Med njimi slikarja Riharda Jakopiča, arhitekta Jožeta Plečnika in pisatelja Frana Saleškega Finžgarja.
»Pogosto sva zavila v Narodno galerijo, pa tudi v Jakopičev paviljon. Dedu, ki sem mu rekel opa, sem, ko sva občudovala slike, vedno rad povedal, zakaj mi je kakšna bolj všeč kot druga,« je začel Aleksander Bassin, ki je naš domala najbolj znani likovni kritik. Ima tudi licenco za sodnega cenilca in izvedenca za likovno umetnost.
Zaposlen je bil marsikje, a najdlje je bil direktor Mestne galerije v Ljubljani. Upokojil se je šele leta 2009 po 46 letih službe.
Še danes je član mnogih svetovnih muzejskih in galerijskih organizacij. Do zdaj je napisal več kot deset monografij, ki jih je posvetil slikarjem in kiparjem, največ pa študij in uvodov v razstavne kataloge in vsaj okoli 1000 likovnih kritik, ki jih je včasih objavljal v študentski Tribuni, Tovarišu, Naših razgledih, zdaj pa zlasti v Dnevniku in Delu. Pri 81 letih je kot bivši športnik telesno zdrav in poln načrtov.
Za svoje delo je leta 1970 prejel nagrado vstaje slovenskega naroda, leta 1982 srebrno plaketo Društva novinarjev Slovenije, leta 2007 nagrado glavnega mesta Ljubljana, leta 2008 priznanje Frana Vesela Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije, leta 2015 pa Kritiško pero za življenjsko delo Slovenskega društva likovnih kritikov. Predsednik države Borut Pahor pa ga je leta 2018 odlikoval z medaljo za zasluge na področju likovne publicistike.
»Moj oče Rajner je bil ljubeč, skrben in ni bil strog,« je nadaljeval. Pravzaprav je bil zelo popustljiv. »Z največjim navdušenjem pa je spremljal moje športno udejstvovanje.« Sicer pa je bil oftalmolog na Šolski polikliniki, zelo rad pa je imel tudi umetnost, še posebej slikarstvo.
»Že v otroštvu sem zaradi svojega očeta spoznal tudi slikarja Miho Maleša, ki je imel tako kot moj oče, tuberkulozo. Iz tistih časov se spominjam tudi Zorana Kržišnika, poznejšega direktorja Moderne galerije, saj je bil očetov pacient. Skupaj z očetom sva tudi opazovala, kako so gradili to galerijo.«
Njegov ded dr. Fran Windischer, mecen in od leta 1929 predsednik društva Narodne galerije, je v umetnost usmeril tudi svojo hčerko Jelko, Aleksandrovo mamo. »Na deda sem bil zelo navezan, ker je imel več časa zame, oče pa je pogosto cele dneve delal.«
Aleksandrova mama je bila zelo skrbna, ljubeča in je svoja sinova, pa tudi očeta, razvajala. »Bila je gospodinja in je ves čas skrbela, da smo se doma vsi dobro počutili.« Šest let mlajšega brata Petra, poznejšega arhitekta, je mama naučila tudi kuhati in šivati, njega pa to ni zanimalo. »Priznam, da sem se pospravljati naučil šele pri vojakih, saj so bili nadrejeni strašno hudi, če je bila naša postelja slabo pospravljena ali če mornarska uniforma poleti ni bila snežno bela in brezhibno zlikana.«
Pri Bassinovih je imela umetnost vedno veliko vlogo. Hodili so na koncerte, v gledališče, kino … Tudi brali so veliko. »Naročeno smo imeli Našo ženo in Slovenskega poročevalca.« Veliko so se tudi sprehajali po Tivoliju, šli na Rožnik, hodili na izlete in se veliko družili s prijatelji.
»Med vojno sem pisal dnevnik. Tako vem, da so partizani kot osvoboditelji vkorakali v Ljubljano ravno na moj rojstni dan.« Zelo je bil srečen, da se je vojna končala. »Moje otroštvo je minilo med šolanjem, puškami Italijanov in Nemcev ter med bombardiranjem Ljubljane in strahom, da bodo spet koga, ki ga pozna, ubili ali poslali v taborišče. »Moj oče je bil med vojno dalj časa zaprt, zato še danes ne vem, kako je mama našla vsak dan toliko hrane, da nismo stradali, saj ni bila v službi.«
Spominja se še, da se je v gimnaziji skupaj s poznejšim novinarjem in pisateljem Janezom Kajzerjem odzval na anketo revije Mladina, Kateri grafični list vam je najbolj všeč. »Takrat, leta 1955, je bil prvi Mednarodni grafični bienale v Ljubljani in midva sva vsak napisala svoj tekst. Lahko rečem, da sem imel prvo kritiko objavljeno, ko sem imel 17 let.«
S šolanjem ni imel težav in pozneje tudi z zaposlitvijo ne. Študiral je pravo in bil sošolec tudi Petra Čeferina in Lovra Šturma. Vendar ga je ves čas vleklo v umetnost, zato se je vpisal še na tretjo stopnjo iz umetnostne zgodovine na univerzo v Beogradu.
»V tistih časih, ki jih danes nekateri označujejo za sive, je bilo dela dovolj za vse.« Posebej poudari, da ima tistih, ki še kar naprej mislijo, da 2. svetovna vojna še traja, čez glavo in še čez. »Čas bi bil, da sklenemo spravo, saj bi morali vedeti, da preteklosti ne moremo spremeniti, sedanjost in prihodnost pa lahko. A nič dobrega se nam ne piše, če bomo šli naprej skregani in sovražni drug do drugega.«
Svojo drugo ženo, akademsko kiparko Mojco Smerdu, je spoznal, ko je bil v službi na Akademiji za likovno umetnost. »Ona je ravno zaključevala specialko, jaz pa sem bil tam sekretar.« Bila je ljubezen na prvi pogled in poročila sta se leta 1980.
Aleksander in Mojca imata hčerko Mateno, magistro antropologije. Njen partner Emil Kozamernik pa v Sloveniji zastopa med mladimi priljubljeno blagovno znamko Obsession. Imata sina Alberta, strašno nadarjenega za slikarstvo, in hčerko Livio, ki imenitno piše za svoja leta.
Izjemno umetniško kariero v tujini pa ima tudi Mojčin sin iz prvega zakona, Tobias Putrih, tudi sam akademski kipar. Njegova žena Mojca Škoberne je doktorica medicinske znanosti. S hčerko Keiro pa vsi trije živijo v Bostonu, kjer Tobias predava na Harvardu, razstavlja pa po vsem svetu. »Žal v Sloveniji niti približno ne bi mogel biti tako uspešen.«
Oba otroka in vsi trije vnuki pa radi hodijo v Krkavče, v njihovo počitniško hišo v slovenski Istri, poleti pa na Brač, saj tam stoji rojstna hiša Mojčine mame. »Vsi radi jadrajo, jaz pa ne. Dovolj sem imel mornarice.«
Rad živi, rad ustvarja. »Brez dela ni življenja. Vsaj zame ne. In dokler bom zdrav, bom ustvarjal in se srečeval s prijatelji, ki jih imam veliko med umetniki in strokovnimi kolegi. Sreče ni v velikih, pač pa majhnih stvareh in lepih odnosih doma in zunaj doma,« sklene.
Objavljeno v reviji Ženska št. 4, 1. 4. 2019.
Pri dveh letih, ko se 2. svetovna vojna še ni začela.
Z mamo Jelko Windischer, slikan pred hišo, kjer je danes rusko veleposlaništvo.
V Tivoliju z Aljo Košak (levo), nekoč dopisnico Dela iz Londona. Bila je njegova kolegica na pravu in še danes sta prijatelja. Spoznala sta se, ko sta ju mami vodili v Tivoli sankat.
Prva fotografija Aleksandra Bassina, posneta leta 1939, ko je imel eno leto.
Študiral je pravo in umetnostno zgodovino. V tem času je kot novinar sodeloval pri Študentski tribuni. Na sliki prvi intervju z Lojzetom Čemažarjem, tedanjim predsednikom Zveze študentov Slovenije.
Tale leseni konjiček je bil ena izmed njegovih najljubših igrač.
Na sliki je skupaj s svojim šest let mlajšim bratom Petrom, arhitektom. Leta 1947, ko je bila vojna končana, ju je slikal tedaj znani fotograf Holynski.
Leta 1956, ko je maturiral na klasični gimnaziji, pred svojim domačim skalnjakom.
Z domačim ljubljencem zlatim prinašalcem Blumom. Žal ga ni več. Zato pa imajo na vrtu želvo.
Vaterpolo je treniral od leta 1955 do leta 1965. Končal je kot vratar pri PK Ljubljana, ki je lani praznoval 70 let od ustanovitve. Bil je tudi član slovenske reprezentance.
Na tejle fotografiji pa je njegova zadnja večerja v PEN klubu pred odhodom v mornarico leta 1964. Na sliki je skupaj s prijateljem Krešimirjem Puharičem.
Z akademsko kiparko Mojco Smerdu se je poročil leta 1980. Za oba je bil to drugi zakon. Na sliki je njegova žena v veselem pričakovanju.
V Novem Sadu v zgodovinskem muzeju na otvoritvi razstave srbskega slikarja Milana Keselja (v beli srajci) leta 2016. Tudi o njem je napisal monografijo.
Mojčin sin iz prvega zakona je kipar Tobias Putrih, ki je zaslovel v ZDA in poučuje na Harvardu v Bostonu. Na sliki z ženo Mojco in hčerko Keiro. Vsi se radi vračajo domov v Slovenijo.
Ko je prišel od vojakov, se je zaposlil na Svetu za kulturo (sedanjem ministrstvu) in začel pisati kritike likovnih razstav.
V družbi s slikarjem in dolgoletnim prijateljem Francetom Novincem, o katerem pravkar piše monografijo.
Otvoritev razstave Fotografija mariborskega kroga leta 1974 v Murski Soboti.
