julia roberts 1 Odkrito.si

Julie Roberts sorodniki njenega moža na začetku ...

droga, lasulja, kokain Svet24.si

FOTO: Pod lasuljo skrival pol kilograma kokaina v ...

lunin mrk Petisvet.si

16. 7. 2019 ob 23.31: prihaja vaš sovražnik ali...

Žiga Kršinar Svet24.si

Mladi kmet Žiga po obisku inšpekcije oziroma ...

Meadow Walker Svet24.si

FOTO: Hči Paula Walkerja je vedno bolj podobna ...

Sophie Turner, Joe Jonas Najstnica.si

Medene tedne preživljata na Maldivih

ana jaka 2 Njena.si

Jaka Hafner je postal očka!

Likovni kritik Aleksander Bassin o spominih na otroštvo

Neva Železnik, Ženska, 01.07.2019 13:01:12

Vse o otroštvu likovnega kritika Aleksandra Bassina.

Delite na:
Likovni kritik Aleksander Bassin o spominih na otroštvo
Njuna skupna hčerka je Matena, antropologinja, na sliki skupaj z očetom. Ob njegovi hčerki stoji njen prvorojenec Albert, Aleksander pa ima v roki vnukinjo Livio. Revija Ženska

Likovni kritik Aleksander Bassin, ki pravi, da sam z veliko težavo nariše celo čisto navadno ravno črto, se iz otroštva rad spominja sprehodov po Tivoliju. Tja je hodil s starši, največkrat pa z dedom dr. Franom Windischerjem, pravnikom, gospodarstvenikom in največjim mecenom v zgodovini Narodne galerije v Ljubljani. Tam sta se sprehajala z roko v roki in klepetala ter včasih obiskala tudi dedove znance. Med njimi slikarja Riharda Jakopiča, arhitekta Jožeta Plečnika in pisatelja Frana Saleškega Finžgarja.

»Pogosto sva zavila v Narodno galerijo, pa tudi v Jakopičev paviljon. Dedu, ki sem mu rekel opa, sem, ko sva občudovala slike, vedno rad povedal, zakaj mi je kakšna bolj všeč kot druga,« je začel Aleksander Bassin, ki je naš domala najbolj znani likovni kritik. Ima tudi licenco za sodnega cenilca in izvedenca za likovno umetnost.

Zaposlen je bil marsikje, a najdlje je bil direktor Mestne galerije v Ljubljani. Upokojil se je šele leta 2009 po 46 letih službe.
Še danes je član mnogih svetovnih muzejskih in galerijskih organizacij. Do zdaj je napisal več kot deset monografij, ki jih je posvetil slikarjem in kiparjem, največ pa študij in uvodov v razstavne kataloge in vsaj okoli 1000 likovnih kritik, ki jih je včasih objavljal v študentski Tribuni, Tovarišu, Naših razgledih, zdaj pa zlasti v Dnevniku in Delu. Pri 81 letih je kot bivši športnik telesno zdrav in poln načrtov.

Za svoje delo je leta 1970 prejel nagrado vstaje slovenskega naroda, leta 1982 srebrno plaketo Društva novinarjev Slovenije, leta 2007 nagrado glavnega mesta Ljubljana, leta 2008 priznanje Frana Vesela Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije, leta 2015 pa Kritiško pero za življenjsko delo Slovenskega društva likovnih kritikov. Predsednik države Borut Pahor pa ga je leta 2018 odlikoval z medaljo za zasluge na področju likovne publicistike.

»Moj oče Rajner je bil ljubeč, skrben in ni bil strog,« je nadaljeval. Pravzaprav je bil zelo popustljiv. »Z največjim navdušenjem pa je spremljal moje športno udejstvovanje.« Sicer pa je bil oftalmolog na Šolski polikliniki, zelo rad pa je imel tudi umetnost, še posebej slikarstvo.

Otrostvo_April_04.jpg
Z očetom Rajnerjem, ki je bil odličen očesni zdravnik in ljubeč oče. Žal pa ga pogosto ni bilo doma: zaradi dela ali bolezni.
Revija Ženska/Osebni arhiv

»Že v otroštvu sem zaradi svojega očeta spoznal tudi slikarja Miho Maleša, ki je imel tako kot moj oče, tuberkulozo. Iz tistih časov se spominjam tudi Zorana Kržišnika, poznejšega direktorja Moderne galerije, saj je bil očetov pacient. Skupaj z očetom sva tudi opazovala, kako so gradili to galerijo

Njegov ded dr. Fran Windischer, mecen in od leta 1929 predsednik društva Narodne galerije, je v umetnost usmeril tudi svojo hčerko Jelko, Aleksandrovo mamo. »Na deda sem bil zelo navezan, ker je imel več časa zame, oče pa je pogosto cele dneve delal.«
Aleksandrova mama je bila zelo skrbna, ljubeča in je svoja sinova, pa tudi očeta, razvajala. »Bila je gospodinja in je ves čas skrbela, da smo se doma vsi dobro počutili.« Šest let mlajšega brata Petra, poznejšega arhitekta, je mama naučila tudi kuhati in šivati, njega pa to ni zanimalo. »Priznam, da sem se pospravljati naučil šele pri vojakih, saj so bili nadrejeni strašno hudi, če je bila naša postelja slabo pospravljena ali če mornarska uniforma poleti ni bila snežno bela in brezhibno zlikana.«

Pri Bassinovih je imela umetnost vedno veliko vlogo. Hodili so na koncerte, v gledališče, kino … Tudi brali so veliko. »Naročeno smo imeli Našo ženo in Slovenskega poročevalca.« Veliko so se tudi sprehajali po Tivoliju, šli na Rožnik, hodili na izlete in se veliko družili s prijatelji.

»Med vojno sem pisal dnevnik. Tako vem, da so partizani kot osvoboditelji vkorakali v Ljubljano ravno na moj rojstni dan.« Zelo je bil srečen, da se je vojna končala. »Moje otroštvo je minilo med šolanjem, puškami Italijanov in Nemcev ter med bombardiranjem Ljubljane in strahom, da bodo spet koga, ki ga pozna, ubili ali poslali v taborišče. »Moj oče je bil med vojno dalj časa zaprt, zato še danes ne vem, kako je mama našla vsak dan toliko hrane, da nismo stradali, saj ni bila v službi.«

Spominja se še, da se je v gimnaziji skupaj s poznejšim novinarjem in pisateljem Janezom Kajzerjem odzval na anketo revije Mladina, Kateri grafični list vam je najbolj všeč. »Takrat, leta 1955, je bil prvi Mednarodni grafični bienale v Ljubljani in midva sva vsak napisala svoj tekst. Lahko rečem, da sem imel prvo kritiko objavljeno, ko sem imel 17 let

S šolanjem ni imel težav in pozneje tudi z zaposlitvijo ne. Študiral je pravo in bil sošolec tudi Petra Čeferina in Lovra Šturma. Vendar ga je ves čas vleklo v umetnost, zato se je vpisal še na tretjo stopnjo iz umetnostne zgodovine na univerzo v Beogradu.

»V tistih časih, ki jih danes nekateri označujejo za sive, je bilo dela dovolj za vse.« Posebej poudari, da ima tistih, ki še kar naprej mislijo, da 2. svetovna vojna še traja, čez glavo in še čez. »Čas bi bil, da sklenemo spravo, saj bi morali vedeti, da preteklosti ne moremo spremeniti, sedanjost in prihodnost pa lahko. A nič dobrega se nam ne piše, če bomo šli naprej skregani in sovražni drug do drugega.«

Svojo drugo ženo, akademsko kiparko Mojco Smerdu, je spoznal, ko je bil v službi na Akademiji za likovno umetnost. »Ona je ravno zaključevala specialko, jaz pa sem bil tam sekretar.« Bila je ljubezen na prvi pogled in poročila sta se leta 1980.
Aleksander in Mojca imata hčerko Mateno, magistro antropologije. Njen partner Emil Kozamernik pa v Sloveniji zastopa med mladimi priljubljeno blagovno znamko Obsession. Imata sina Alberta, strašno nadarjenega za slikarstvo, in hčerko Livio, ki imenitno piše za svoja leta.

Otrostvo_April_16.jpg
Aleksander Bassin, kipar Janez Zorko, ki živi v Parizu, in njegova žena Mojca.
Revija Ženska

Izjemno umetniško kariero v tujini pa ima tudi Mojčin sin iz prvega zakona, Tobias Putrih, tudi sam akademski kipar. Njegova žena Mojca Škoberne je doktorica medicinske znanosti. S hčerko Keiro pa vsi trije živijo v Bostonu, kjer Tobias predava na Harvardu, razstavlja pa po vsem svetu. »Žal v Sloveniji niti približno ne bi mogel biti tako uspešen.«

Otrostvo_April_18.jpg
V Koloradu (ZDA) na mednarodnem kongresu likovnih kritikov. V ozadju instalacija bolgarskega umetnika Christa, ki je v naravi postavil instalacijo devetdesetih senčnikov.
Revija Ženska

Oba otroka in vsi trije vnuki pa radi hodijo v Krkavče, v njihovo počitniško hišo v slovenski Istri, poleti pa na Brač, saj tam stoji rojstna hiša Mojčine mame. »Vsi radi jadrajo, jaz pa ne. Dovolj sem imel mornarice.«

Rad živi, rad ustvarja. »Brez dela ni življenja. Vsaj zame ne. In dokler bom zdrav, bom ustvarjal in se srečeval s prijatelji, ki jih imam veliko med umetniki in strokovnimi kolegi. Sreče ni v velikih, pač pa majhnih stvareh in lepih odnosih doma in zunaj doma,« sklene.

Otrostvo_April_21.jpg
Z ženo Mojco
Revija Ženska

Objavljeno v reviji Ženska št. 4, 1. 4. 2019.