Kolesarjenje po Nizozemskem s tremi malčki
Od nakupa otroške prikolice za kolo so naši poletni dopusti kolesarsko obarvani.
Tak način potovanj ima več prednosti: skupaj smo lahko ves dan na svežem zraku, spoznavamo nove kraje, imamo stik s tujim jezikom in kulturo, se veliko novega naučimo o svetu in o sebi. Zaradi intenzivnosti in vsakodnevnega pakiranja je tudi velik vzgojni izziv. Otroci se učijo potrpežljivosti in skrbi eden za drugega, midva z možem pa poleg potrpežljivosti še učinkovitosti in organizacije.
Julija 2017 je našo kolesarsko ekipo sestavljalo pet članov, poleg naju z možem še trije otroci, starih štiri leta, dve leti in 9 mesecev. Najstarejši sin je imel že svoje kolo in je bil pripravljen na prvo samostojno kolesarsko potovanje. Za Nizozemsko smo se odločili, ker so tam kolesarske poti urejene in varne, ravnina pa nam omogoča tudi vožnjo otroške prikolice. Bila pa nama je, z izjemo Amsterdama, še neznana dežela.
Preberite tudi: 7 idej za urejene omare. Kliknite TUKAJ!
Mož je skrbel za navigacijo, za nakupe hrane in plačilo kampov. V prikolici je vozil najmlajša dva otroka in hrano, jaz pa sem vozila šotor, spalke, oblačila ter občasno sem imela pripetega na kolo starejšega sina (s sistemom follow me). To je bilo predvsem v drugem delu dneva, ko je bil že utrujen, ali pa v mestih zaradi varnosti. Jok najmlajšega člana naše ekipe smo premagali tako, da smo našli pravi ritem zanj. Vozili smo se, ko je spal, čas vožnje je bil običajno uro in pol, nato smo se ustavili pri kakšnih zunanjih igralih, na katerih otrokom res ni bilo dolgčas.
Nizozemska ima oceansko podnebje, podobno kot je v Angliji. Domačini so povedali, da tako deževnega avgusta, kot je bil leta 2017, že dolgo niso imeli. Skoraj vsak dan nas je pral dež. Nanj smo se pripravili s pelerinami, nismo pa pričakovali, da bo pihal tudi tako močno veter. Na nekaterih odsekih naše poti je bilo res divje.
Skoraj vsak dan smo spali v drugem kampu. Mož in starejši sin sta postavljala šotor, jaz pa sem z mlajšima otrokoma pripravljala obroke in pospravljala ter oprala oblačila.
V nekaterih kampih smo se počutili zelo domače, saj smo zvečer vsi skupaj ob ognju pekli koruzo, kruh ali bombone marshmallow na palicah. Bilo je zanimivo opazovati igranje vikinške igre kubb. Še posebej sta nas navdušila kampa Bij Ons in Lievelinge. Pri kampu Minikamp Tussen smo se posladkali z robidnicami ob poti. Čisto blizu našega šotora se je pasel prašiček, kokoši, petelin in piščančki pa so prosto tekali po kampu in se hranili s črvički. Kampi so večinoma poceni, le skoraj povsod smo morali doplačati za toplo vodo.
Iz Slovenije smo se z avtom vozili 11 ur do manjšega kraja v bližini mesta Nijmegen, kjer smo ga brezplačno pustili naslednjih 20 dni. Od tod smo se odpravili na kolesarsko pot in vse potrebno, vključno s hrano, plenicami in šotorom, vozili na kolesih. Prtljago smo morali zato spakirati zelo racionalno.
Pot smo načrtovali s pomočjo vodnika kolesarskih poti po Nizozemski. Križišča kolesarskih poti so označena s številkami, enakimi, kot so v vodniku in na postavljenih tablah v naravi, zato je vse zelo pregledno.
Ob lično urejenih kmetijah so stojnice s sadjem in zelenjavo brez prodajalcev. Za evro smo lahko kupili rumene slive, jabolka, buče in še kaj. Slišali smo tudi strele lovcev, ki so ustrelili v jato rac in opazovali, kako so se te ptice preplašene razbežale na vse strani.
Obiskali smo Geofort, kjer so otroci lahko spoznavali geografijo s pomočjo različnih delavnic in poskusov, nepozabna so bila poučna zunanja igrala, plezala in labirinti.
Čarobni Lievelinge
Kamp Lievelinge pri Gorinchemu je bil pravi hipijevski kamp, paša za oči in kamp, kjer ti z otroki zagotovo ni dolgčas. Namesto šotorov ali mobilnih hišic so postavljeni odsluženi in predelani tovornjaki, kombiji in avtobusi različnih barv. Navaden tobogan je speljan v jezero. Na peščeni plaži je veliko zanimivih igrač za otroke. Dopoldne smo se razmigali s hula hop obroči, ki jih je prinesla spretna telovadka, za vse, ki so želeli, nas je tudi naučila nekaj trikov z njimi. Zvečer smo zaploskali spontani predstavi požiralca ognja in prisluhnili prijetni glasbi iz daljave. Hodili smo po vrvi (slackline) in razmišljali o tem, da je tudi naše življenje podobno hoji po njej – vsak trenutek iščemo ravnotežje in če ga ne najdemo, pademo.
Večinoma smo kolesarili po cestah, ki so namenjene le kolesarjem in skuterjem. Do kampa Liesveld smo doživeli najhujši veter v prsa. Zlomil nam je tudi štiri aluminijaste palice na šotoru. Pomagali smo si z rezervnimi in s hansaplastom.
Ves čas kolesarjenja smo se srečevali z mlini na veter, a nekaj posebnega je zagotovo Kinderdijk, območje, kjer je kar 19 mlinov na enem mestu. Zgradili so jih v 18. stoletju, da bi iz polderjev odvajali vodo v spodnji tok reke. Danes so pod Unescovo zaščito in po dnevu in pol dežja so prav za nas čudovito zasijali v dopoldanskem soncu.
Rotterdam
Zanj smo se odločili zaradi kontejnerjev, ladjedelnic in rafinerij. Z vodnim avtobusom smo se peljali po spodnjem toku enega od rokavov Rena med samimi zastekljenimi nebotičniki, od daleč pa smo lahko videli rafinerije. V Rotterdamu nas je presenetil tudi živalski vrt Blijdorp, kjer smo bili še posebej navdušeni nad akvarijem, cesarskimi pingvini, krokodilom, okapijem, nilskim konjem, nosorogom, anakondo in severnim medvedom. Igrala v živalskem vrtu so bila za otroka izredno dobra motivacija in nagrada za večurno hojo.
Pot do Haaga ni bila med najbolj privlačnimi. Večinoma ob prometnih cestah, v mestu smo večkrat stali pred semaforji in našemu najmlajšemu to sploh ni bilo všeč. V Haagu smo si ogledali Palačo miru. Ob njej stoji zanimiv spomenik, kjer so vgrajeni kamni z vsega sveta, tudi iz Slovenije. Po naključju smo se peljali mimo haaškega moškega zapora.
V kampu Duinhorst v Haagu smo plačali 20 evrov na noč, toliko so nas običajno stali tudi drugi kampi. Ta ima res izvirna igrala in kopališče z mrzlo vodo. Tudi lokacija je odlična, blizu so obala, Rotterdam, Amsterdam, Maduradam, tulipani …
V Maduradam smo si šli ogledat makete zanimivih in pomembnih stavb na Nizozemskem. Zelo smo uživali. Letala na maketi amsterdamskega letališča se premikajo, tovornjak iz tovarne Mars ti prinese čokoladico, ladje plujejo … Videli smo tudi Palačo miru v pomanjšani obliki ter mline in vetrnice. V obliki igre je otrokom predstavljeno, kako delujejo zapornice, kako nalagajo kontejnerje na ladje … Park je poučen in zabaven tako za otroke kot tudi odrasle.
Ogledali smo si tudi Scheveningen, mondeno turistično območje z množico hotelov in lepo peščeno obalo ob divjem Severnem morju, kjer se v daljavi vidijo tudi naftne ploščadi. V Katwijku smo našli lesena igrala in ves dan smo bežali pred dežjem. Ko se je zares ulilo, smo blizu kraja Leiden našli zelo prijetno kavarnico, kjer smo se pogreli in okrepčali.
Nadaljevali smo po narodnem parku Luchter Zeeduinen, kjer so ob morju sipine in čudovita kolesarska pot. Pokrajina z mivko in redko travo je noro boemska. Toliko bolj, če sta ji dodana veter in dež.
Od obale Severnega morja smo krenili proti Kirkenhofu, kjer so polja tulipanov in drugih rož. Sezona tulipanov je sicer aprila, a polja so bila tudi tokrat polna drugih rož. Zopet so nas ujele plohe in nevihte.
Ob jezeru Harleem je več območij z izvirnimi igrali, ki so zagrajena in imajo zraven celo stranišča za obiskovalce. Odlična lokacija, da se lahko starši spočijejo, otroci pa prosto tekajo in se igrajo. Če se le ne bi spet ulilo …
Nekaj posebnega je bila tudi vožnja mimo amsterdamskega letališča, kjer smo lahko opazovali, kako so letala brez prestanka vzletala in pristajala.
Iz kampa pri Amsterdamu smo se v center odpravili s tramvajem, s seboj smo vzeli le otroško prikolico. Zavili smo mimo hiše Ane Frank, za vstop vanjo nas je presenetila res dolga vrsta ljudi. Ustavili smo se pri uličnih glasbenikih in si ogledali stvaritve drugih uličnih umetnikov. Obiskali smo Nemo muzej in gusarsko ladjo pred njim. V muzeju smo onemeli od začudenja ob opazovanju verižne reakcije, ki je potekala po vseh njegovih nadstropjih.
Na poti iz Amsterdama so nas presenetili številni zajci, ki so skakljali po travnikih in po kolesarski poti okrog nas. Peljali smo se mimo IJMeera, ki je del Markermeeja. Zelo lepa kolesarska pot je vodila tudi mimo slikovitega gradu Muiden.
Ustavili smo se v Oud Valkeveenu, zabaviščnem parku za najmlajše, kjer je več kot 60 različnih igral. Čas se je tam za naše otroke ustavil, starejša dva sploh nista vedela, kje bi začela. Za naša mala dva gusarja je bila najbolj zanimiva gusarska ladja, kjer je ena skupina otrok streljala mehke žogice z višine, druga skupina otrok pa od spodaj.
Mimo gradu Groenveld smo kolesarili skozi Laren, kjer je v znak zaščite azijskih slonov potekala odprta razstava slonov v naravni velikosti, ki so jih poslikali znani umetniki.
Kamp Monnickenbosch pri Amersfoortu se nahaja v narodnem parku, kjer so ostanki sipin, ki so jih nanesli ledeniki v pleistocenu. Počutili smo se kot bi bili na luni, saj je bila vsepovsod sama mivka. V njej smo našli čisto prave zverjaščeve stopinje.
Po mirnih, manj obljudenih gozdnih poteh smo se vozili po največjem nizozemskem narodnem parku, Veluwe, kjer živijo rdeči jeleni, lisice, jazbeci in divji prašiči. Ogledali smo si Arnhem, kjer smo si privoščili izvrsten in poceni sladoled cappellino.
Odkar smo obiskali živalski vrt v Rotterdamu, sem bila prepričana, da ni boljšega živalskega vrta na Nizozemskem. Burger ZOO pa nas je vseeno presenetil. Najprej smo se nasmejali pingvinom, ki so goltali ribe, presenetil nas je musical Zoe in Silos, v katerem so bile predstavljene značilnosti mangrov. Iz Belizeja so prinesli mangrove in zanje uredili pokrit prostor, velik 3000 m2. V tem delu je bil tudi park raznovrstnih metuljev. Videli smo pitona in globokomorske ribe, nekaj posebnega je bil safari – iz lesene sprehajalne poti smo videli večjo površino, kjer so se pasli sloni, nosorogi in žirafe kar skupaj. Lava tag igrala so bila fantastična. Lesena, naravna in izvirna. K sreči so imeli tudi notranja igrala, saj smo se tam zadržali, ko je deževalo.
V zaključnih turah naše poti smo videli suhe polderje in struge rek, ki so jih prečrpali navzdol proti izlivu. Za otroke je bilo zanimivo, ko smo nekajkrat morali z ladjo prečiti reko.
Potovanje je bilo kar naporno, a polno doživetij, ki nam bodo ostala v spominu. Starejša otroka se večkrat spomnita kakšnih podrobnosti s potovanja in sprašujeta, kdaj gremo spet na Nizozemsko. To pomeni, da jima je bilo všeč in da kaj podobnega zagotovo še kdaj ponovimo.
Več fotografij v spodnji galeriji!
Nizozemsko mesto Nijmegen med sončnim zahodom in z reko Waal, kjer se je začela kolesarska avantura.
Vodni avtobus na reki Maas v središču Rotterdama.
Še delujoči mlin na veter.
Narodni park Veluwe
Pri gradu Muiden
Priprava na postavljanje sotora
Spakirani za odhod iz kampa
