»Glava dela skice tudi ponoči, ko spim«
So ljudje, s katerimi se povežeš v hipu – in eden od teh je Alan Hranitelj. Genij, a hkrati tako preprost človek, stara duša, ki je doživela že marsikaj, delček tega pa se očitno zdaj kaže v njegovem ustvarjanju. Majhen vpogled v njegov domišljijski svet je javnosti odstrl z razstavo na Ljubljanskem gradu. Nas je po njej popeljal sam, potem pa sva šla na kosilo. Nomen est omen namreč pri Alanu še kako drži. Hrana je v njegovem življenju enako pomembna kot ustvarjanje oblačil in njegova ljubljenka Zoja.
Razstava je v znamenju številke 3: je tridelna, postavljena je ob 33-letnici vašega umetniškega delovanja in 13 let po vaši retrospektivni razstavi Kostumografija 1986–2006 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Naključje ali kaj drugega?
Helena Türk z Ljubljanskega gradu me je za razstavo kontaktirala že nekaj časa nazaj. Štirideseta niso bila moja najbolj sončna leta, lani, ko sem dopolnil 50, pa sem rekel: »Dajmo to narediti.« Ko sva se dogovorila, se je tako poklopilo, da je razstava ob 33-letnici mojega umetniškega delovanja, 13 let po retrospektivni razstavi in v treh sklopih. Poleg tega sem rojen 3. 3., 13 pa je številka, ki jo imam rad.
Naslov razstave je Vzporedni svetovi Alana Hranitelja. V kakšnem svetu bi vi živeli, kakšen bi bil idealen za vas?
Že znotraj sebe živim v svojem vzporednem svetu – kot po mojem vsak od nas. Meni pa se že po tem, kar delam, vidi, da sem nenehno priklopljen na vzporedni svet. Idealen svet bi bil zame tam, kjer ni hinavščine, manipulacije in laži. Moralo bi biti več spoštovanja in pravih odnosov – danes se ljudje pogovarjajo, a se ne slišijo, gledajo se, pa se sploh ne vidijo. Teh stvari ne maram. Zlagani, površinski odnosi niso zame.
Je to razlog, da vas ni (več) videti na prireditvah?
Preprosto ne maram gneče, še na svojih premierah nisem, zato da ni preveč ljudi okrog mene. Nisem rad v središču pozornosti, niti ne potrebujem pozornosti za svoj ego, potem pa se raje umaknem. Sem velik zapečkar. Zelo rad berem – kaj v povezavi s tistim, kar delam takrat. Če imam čas, mi je super, da samo ždim – glava sicer ves čas dela svoje. Pa svojo mačko Zojo čoham. Zoja je najbolj cartljivo bitjece, ne vem, ali obstaja bolj cartljiva mačka. Nisem še imel živalce, ki bi se tako veliko pogovarjala. Prav govori. Ne, da bi samo mijavkala ali se drla, ampak prav govori. In potem se pogovarjava. Ona si verjetno misli: »Joj, psiho, kaj on meni razlaga, kam sem padla … A v redu, hrano imam, čoha me …« (smeh) Živalce razumejo vse, bolj, kot si mi mislimo. Stara je 15 let in ima artritis na eni tački, sicer pa je zdrava.
Nimate pa težav s tem, če vas kdo prosi za skupen posnetek – kot se nama je dvakrat pripetilo med skupnim ogledom vaše razstave?
Ne, seveda ne. Če ti nekdo izkaže spoštovanje, da pride zaradi tebe pogledat razstavo, mu ga bom tudi jaz s tem, da se bom z njim slikal. Najboljše je bilo pred nekaj dnevi. Ker je razstava na gradu, jo obišče veliko tujih turistov, ki ne vedo, kako sem videti. Prišel sem na razstavo, ker sem moral nekaj urediti, in sem se pomešal mednje. Veliko je bilo gobčnih Italijanov, bili pa so še Skandinavci, Angleži, Nemci … Tako kot so oni fotografirali, sem tudi jaz. Jaz sem se umikal njim, oni meni. Tako zelo sem se zabaval, ko sem opazoval, kako različno gledajo in vidijo različne stvari.
Sicer ste kostumograf. Imate kdaj občutek, da vas režiserji preveč ustvarjalno omejujejo?
Ne. Ker delam kostumografijo z različnimi režiserji in vsak nosi svoj svet. Zame vsaka predstava narekuje drug stil, in to mi je super – da lahko spreminjam, da me nekaj drži, da se ves čas preizprašujem, kje si, kaj si, kako si ... Enkrat, ko bom velik in ko bom živel v tem vzporednem svetu, bom večinoma delal takšne stvari, ki so v drugem in v tretjem delu razstave.
Vedno upoštevate navodila režiserjev? Ste se kdaj tudi sprli s kom zaradi drugačnih pogledov na kostume?
Nikoli se nisem sprl. Vsi smo kreativci, a se moraš v gledališču zavedati, da je vsa ekipa podpora režiserju – da smo tu, da mu pomagamo pri viziji njegovega videnja besedila. Če si del ekipe, moraš nadzorovati svoj ego. Za kosumografa in kreativca je v bistvu velikokrat zelo zdravo, da dela znotraj nekih omejitev zato, ker preizprašuješ sebe kot človeka in kot kreativca.
Kako je z denarjem za kostumografijo v tujini – se tudi pazi vsak cent?
Odvisno, v katerem gledališču delaš. Denarja je po navadi več, je pa isti sistem. Določen proračun je in čezenj se ne gre. No, lahko se tudi gre – odvisno od projekta in od gledališča, ni pa primerjave z našim, ne, kar se tiče materialov, ne honorarjev.
V katerem jeziku komunicirate?
Komuniciramo v angleščini.
Se trudite biti pri delu trajnostni, uporabljate naravne materiale?
V gledališču je to precej težko. Samo ko je to osnovni koncept režiserja. Sicer pa menim, da bi morali vsi čim več in čim bolj prispevati k temu. Največ škode na tem planetu smo naredili ljudje. Imamo ta prelepi planet in to prečudovito naravo, ki nas varuje in nas hrani, mi pa se do njega obnašamo izredno nespoštljivo. Najbolj me boli, kako grdo se obnašamo do živali.
Kako osebno skrbite za planet – kupujete na primer manj oblačil pa tista bolj kakovostna?
Dejansko zelo malo kupujem. Leta eksperimentiranja so za mano. Dejansko ničesar ne potrebujem. Zelo redko kaj kupim. Če kaj potrebujem, to naredim ob tem, ko kupujem za gledališča, in to večinoma zunaj, ali pa če ob čakanju na letališču vidim kaj zanimivega.
Saj glede na vašo omaro ...
Ja, res dejansko nič ne potrebujem.
Če bi vas kdo srečal po 30 letih, vas ne bi spoznal, tako zelo drugače ste videti danes. Je šlo za zavestno odločitev ali za naravni proces?
Vsak se razvija po svoje tako in drugače, jaz pa sem končno dočakal – če ni ravno preveč na glavi – vsaj to sivino v bradi. To je nekaj, na kar čakam, odkar vem zase, in tega sem pri svoji vizualni podobi najbolj vesel. Počasi se bosta zunanjost in notranjost le nekako zbalansirali. Zdi se mi, da se ni zgodilo nič takšnega, da je šlo za naravni proces. Mogoče sem jaz postal bolj sproščena oseba sam s sabo. Z leti pa drugače gledaš in dojemaš življenje ter sebe. Tisto ustvarjalno raziskovanje je bilo sicer po mojem zelo koristno. Se mi pa zdi super, da je takšna razlika. Jaz jo vidim kot spremembo na boljše. Ko se pogledam v ogledalo, vidim sebe – in tudi prej, ko sem se pogledal v ogledalo, sem videl sebe, samo da se je hkrati z leti in izkušnjami to prilagajalo. Če bi bilo isto, bi pomenilo, da sem tudi jaz obstal v svojem razvoju.
Kaj vi najprej opazite pri drugih? Obleko ali kaj drugega?
Najprej zaznam energijo, šele potem vidim človeka. Vse drugo je pa dejansko nepomembno.
Zaradi dela živite po vsej Evropi. Kje, razen doma, vam je najljubše?
Funkcioniram, kamorkoli me postaviš. Kjerkoli sem, si naredim tako, da mi je v redu. Vsako mesto ima svojo določeno zgodbo in jaz sem vedno blazno odprt do vsega tega. Rad raziskujem vse, gledališče, opero, balet, muzikal …, že zaradi narave dela, obožujem pa tudi muzeje in galerije.
Ali zaradi nenehnega potovanja kaj trpi vaše zasebno življenje?
Ne. Če govorimo o mojem zasebnem življenju, govorimo o Zoji in ona se je navadila na ta ritem, ga nekako sprejela in funkcionira. Ko se začne gledališka sezona, potujem skoraj vsak teden. Večinoma sem tri dni v Sloveniji, štiri dni pa nekje drugje. Pred premiero moram biti v tujini, odvisno od zahtevnosti predstave, po 10–14 dni, a tudi to funkcionira.
Kaj vas čaka v bližnji prihodnosti?
Trenutno delam z režiserjem Martinom Kušejem v Burgtheatru. Potem v Baden–Badnu opero z Matejo Koležnik, potem me v Brnu z Valentino Turcu čaka balet Dama s kamelijami, nato imam z Matejo še eno opero v Münchnu, potem pa z Valentino še en balet. Do konca leta 2021 imam že dogovorjene projekte, tako da vem, kje bom in kaj bom delal.
Vas iz Slovenije nihče ne kliče?
Me. Lansko sezono so me zelo veliko, a nisem mogel vzeti veliko stvari, ker sem bil zunaj. Ni šlo časovno in fizično. In tudi za naslednjo sezono ne vem, ali mi bo uspelo vzeti katero stvar, ker sem ves čas naokrog. Bomo videli. Ima pa moja stalna ekipa vedno prednost.
Potem ne gre za to, da bi Sloveniji pomahali v slovo?
Ne, zagotovo ne. Rad sem tu, rad pa tudi potujem. Ta balans med enim in drugim za zdaj funkcionira.
Pazite kaj na to, da ne bi izgoreli?
Naučil sem se paziti na te stvari, a kreativci smo takšni, da gremo kdaj pa kdaj čez prag. Marca letos sem se moral zelo držati skupaj, zelo sem bil na meji ... V takšnih situacijah se nekako poslušam, poslušam telo in se fokusiram samo na najbolj nujne obveznosti. Če začutim, da je na poti vihar, se v sekundi ustavim, sprostim stvari, zablokiram tisto, kar ni treba, in nekako plavam naprej. Zato je v takšni situaciji zelo pomembna ekipa. Ljudje, ki s tabo delajo že leta in leta, te poznajo in si vsi nekako pridemo naproti, ker poznamo te stvari. Če z nekom prvič delaš, je to bolj težko. Tu pa se vsi vedno krijemo. Pomagamo si. Je pa dejstvo, da z leti nimam več toliko kondicije in da hitreje postanem utrujen – mislim fizično, glava dela svoje 24 ur na dan. Glava dela skice tudi ponoči, ko spim, razmišlja o teh stvareh, ampak po peti uri popoldne, če ni treba, jaz raje ne bi več. Raje bi jedel. Ves čas bi jedel. V bistvu bi moral imeti restavracijo. To bi bilo fenomenalno ... od vsake jedi bi nekaj malega pojedel. » « (smeh)
Pa poskrbite kaj za fizično kondicijo?
Trenutno ne, ampak bo treba začeti. Leta nazaj sem bil zelo dejaven na tem področju. Telovadil sem ravno zaradi kondicije, zdaj sem se pa tudi zredil – in to točno 10 kilogramov, kar ni nič narobe. Zdi se mi da mora imeti moški pri mojih letih konfekcijsko številko vsaj 50 – odvisno je sicer od posameznikove postave in velikosti. Tako da sem si v bistvu zdaj kar všeč. Dobro se počutim v svoji koži, kakršnakoli že je. V redu mi je, z vsemi plusi in minusi, z vsemi dobrimi in slabimi dnevi, z vsemi utrujenostmi in neutrujenostmi … Mislim, da imam tak blagoslov od vesolja in da se ne smem nič pritoževati.
