»Cottage« vrtovi, na katerih pravila ne obstajajo
Vesela in nadvse počaščena sem, da bom lahko v reviji Zeleni raj z vami delila vtise o meni tako ljubih angleških vrtovih. Ko sem razmišljala, na kakšen način bi lahko najbolje priklicala praznovanje tako pričakovanega poletja, se mi je utrnila misel, da vas popeljem v enega mojih najbolj priljubljenih predelov Anglije, kjer je vrtnarjenje zelo intimno in romantično, a hkrati nosi pragmatično tradicijo – v Somerset, ki slovi po svojih tradicionalnih podeželskih, t. i. »cottage« vrtovih.
Somerset leži na jugozahodu Anglije, kjer prevladujejo zmerne temperature in je klima pretežno mila. Na tem območju se verjetno najbolj značilno izraža prvotni duh angleškega podeželja s svojim značilnim gričevjem, starodavnimi gozdovi, tradicionalnimi domovi in tisočimi kamnitimi hiškami, ki jih krasijo vzpenjajoče se divje vrtnice na vhodu in bujni neukročeni vrtovi.
Najlepši so ti vrtovi prav v juniju, ko lahko zares uživamo v cvetenju vrtnic in občudujemo lepoto številnih sort tradicionalnih ter tudi malce bolj sodobnih rastlin, ki so tipične za njihove tako značilne podeželske vrtove.
V času, odkar živim v Sloveniji, mnogokrat razmišljam in se čudim, koliko divjih rastlin, ki sem jih prej videla edino na angleških vrtovih, srečujem tukaj na svojih vsakodnevnih sprehodih. Mnogokrat tudi pomislim, kako veliko imajo klasični angleški podeželski vrtovi skupnega s slovenskimi zelenjavnimi in cvetličnimi vrtički. Oboji so preprosti, lepi in praktični; s sadnim drevjem, zelenjavo ter enostavnimi, samozadostnimi in odpornimi cvetlicami.
Točno tak je tudi angleški »cottage« vrt. Po definiciji je to podeželski vrt, katerega namen je, da daje hrano za telo in dušo, in to skozi vse leto (ali vsaj večino leta).
Postavlja se vprašanje, zakaj je prav Somerset tako poznan po svojih podeželskih vrtovih. Kot je to pogosto, gre glavna zasluga gospe Margery Fish, ki je poleg tega, da je v vrtnarjenju nadvse uživala, zelo rada o njem tudi pisala. Njena dela so prvič postala prepoznavna v petdesetih letih prejšnjega stoletja. V njih smo se najbolje prepoznale ženske vrtnarke, tiste, ki se, medtem ko skrbimo za naraven, spontan in nekoliko divji videz vrta, ves čas borimo s svojimi možmi, ki prisegajo na red ter do potankosti urejeno trato in živo mejo.
Njena knjiga Naredili smo vrt je še danes zelo priljubljen in spoštovan vodnik za podeželske vrtnarje, njen vrt Vzhodni Lambrook pa je za nas, ljubitelje vrtnarjenja, skoraj kot meka, ki jo je treba obiskati enkrat v življenju, da dosežemo pravo mero inspiracije. Gospa Fish je v 30 letih, kolikor je živela v Vzhodnem Lambrooku, ves čas eksperimentirala z različnimi sortami rastlin in je tako ustvarila neprecenljivo zbirko čudovitih različnosti. Ko je njen vrt dozorel, je spontano začela tudi vzgajati rastline, kar je pritegnilo mnoge sosednje ljubitelje vrtnarjenja k nakupu in tako je to območje hitro postalo znano po vrhunskih podeželskih vrtovih.
V istem času je hortikulturistka in oblikovalka vrtov Gertrude Jekyll skupaj s kolegom Edwinom Lutyensom po deželi oblikovala čudovite vrtove in o njih pisala v tedenski kolumni. To je pustilo pomemben pečat na modernem vrtnarjenju in nastala sta dva najlepša vrtova v Somersetu: Hestercombe in Barrington Court. To območje prav neverjetno privlači sodobne vrtnarje, ki prisegajo na ohranjanje tradicije.
Meni najljubši vrt v Somersetu je Cothay Manor. Osupljivo poetičen vrt stoji ob grajski hiši iz 15. stoletja, naredila in obnovila pa ga je zelo sposobna in vizionarska dama Mary Ann Robb. Stoletna živa meja iz tise vrt razdeli na 10 vrtnih »soban« s prav posebnim značajem. Vsako od njih zaznamujejo različne teme in barve. Te tvorijo čudovito kuliso neukrotljivemu bujnemu cvetju, ki čudovito omehča strogo strukturo žive meje. Res prava poezija!
Značilno za »cottage« vrtove je, da vedno vsebujejo nekaj pregradnih elementov, katerih glavni namen je, da območje razdelijo na uporabne in preprosto vzdrževalne predele. V njih tako najdemo skalnate stene ali pa skrbno oblikovane žive meje, ki zaokrožujejo specifično skupino rastlin, izbranih na podlagi premišljene barvne lestvice, ki zaključuje določeno tematiko. S tako razdelitvijo dosežemo tudi psihološki učinek – ker gre za manjše predele, imamo občutek, da vrt lažje vzdržujemo. Vzdrževanje manjših površin, ki jih lahko obvladamo košček za koščkom, je veliko bolj motivacijsko, kot pa če bi se morali naenkrat soočiti z večjo površino. Pregrade pa imajo še en, sicer malce manj poetičen namen – predstavljajo oviro močnemu in uničujočemu vetru. Kakorkoli že, s kamnitimi potkami, majhnimi zidovi in živo mejo na vrtu ustvarimo gredice, ki nam ponudijo neskončne možnosti, da jih naselimo s številnimi sortami rastlin. Čarobnost »cottage« vrtov je, da lahko kombiniramo zelo formalne rastline s tudi najbolj divjimi. Pravila na njih ne obstajajo!
»Cottage« vrtovi pa imajo še eno značilnost – na njih boste našli številne rastline, ki se poleg cvetja bohotijo tudi z nadvse zanimivimi listi. Pozornost tako ni le na cvetovih, pač pa na celotni rastlini. Ene izmed najbolj priljubljenih in najlepših rastlin na angleškem podeželskem vrtu so geranije (Pelargonium graveolens). To niso klasične neprezimne pelargonije, temveč odporne trajnice, ki se ponašajo z več kot 400 čudovitimi sortami. Njihovo listje krasi vrt skoraj vse leto, piko na i pa dodajo dolgo cvetoči nežni cvetovi različnih barvnih odtenkov – od bele (npr. sorta Geranium macrorrhizum 'White-Ness' ali Geranium clarkei ‘Kashmir White’ ali Sanguineum 'Album’), rožnate (npr. Geranium X Oxonianum 'Wargrave Pink' ali Geranium sanguineum 'Pink Summer'), vijolične (Geranium x magnificum, Geranium clarkei ‘Kashmir Purple’) do prekrasnih nežno modrih, ki jih ponujajata sorti Geranium 'Brookside' in Geranium 'Roxanne'.
Na angleškem podeželskem vrtu ne smeta manjkati še dve tipični rastlini – mehkodlaka plahtica (Alchemilla mollis) in pri nas malce manj znana mehiška marjetica oz. Erigeron Karviskianum. Značilno zanju je, da ko posadimo eno rastlino, ta vse drugo opravi sama od sebe. Njuna semena se brez težav zasadijo sama od sebe in čudovito zapolnijo prav vsak kotiček ali špranjo. Enako lahko rečemo za vse vrste maka in še posebno za rumeni mekonopsis, t. i. valižanski mak, ki ga v Sloveniji najdemo v gorah.
Če ste se navdušili nad angleškimi vrtovi, ne smete tudi mimo visoke mačje mete Nepeta faassenii 'Six Hills Giant'. To je hitro rastoča pokončna trajnica, ki cveti od junija do novembra in tvori spektakularne modro-vijolične stolpiče. Na fotografiji, ki sem jo posnela v Somersetu pri svojem dragem prijatelju v Cothay Manorju, jo lahko občudujete posajeno v bogatem skupku.
Simpatična rastlinica za prekrivanje tal je kavkaški zvezdolistnik (Phuopsis stylosa), ki nam s svojimi svetlo rožnatimi kroglicami pričara nasmeh na obrazu. Še ena zvezda angleških »cottage« vrtov je temnolistni črni bezeg (Sambucus nigra 'Black Lace'). Njegovi temno vijolični, fino rezani listi pričarajo mehkobno ozadje, iz katerega lahko impresivno izstopi katerakoli svetlejša rastlina. Listopaden srednje velik grm obrezujemo vsako leto in tako poskrbimo, da ohrani obliko nižjega grmička ali žive meje.
Preden se tokrat poslovim od vas, naj vam predstavim še eno, verjetno najbolj nepričakovano vrtno rastlino, ki sem jo junija srečala v Somersetu in sem jo kot divjo rastlino občudovala v cvetju na našem dragem krasu – velecvetno vehrico (Orlaya grandiflora). Rastlina zagotavlja nadvse praktično in enostavno polnilo. Je zelo nežna in nevsiljiva, z velikimi belimi cvetovi, ki odlično zapolnijo prazna mesta, na katerih se bodo kasneje v letu razbohotile kasnejše trajnice. Čudovito se dopolnjuje z okrasno travo bodalico, zelo lepa pa je tudi v mešanih zasaditvah. Velika prednost je, da ko jih enkrat izpulimo, za seboj ne pustijo nobenih sledi.
Želim vam veliko veselja v vrtnarjenju!
Objavljeno v reviji Rože in vrt/Zeleni raj št. 7, 17. 6. 2019
