"Copata ali kikiriki - vseeno je, kako nas kličejo"
Kamenko Kesar o svoji novi zbirki kolumn Žena ima vedno prav
Strokovnjak za marketing in lastnik agencije Adrema že nekaj let navdušuje s svojimi nedeljskimi kolumnami. Pred časom je prve zbral v knjigi Mene ne bo noben jebu, zdaj pa je izšla nova knjiga Žena ima vedno prav. V tej knjigi opisuje družinske dogodivščine in se zna šaliti tudi na svoj račun, zato je to resnično izjemno zabavno, pa tudi poučno branje, predvsem za tiste, ki jih zanimajo partnerski odnosi.
Spomnim se, da sem bila pred leti šokirana, ko mi je Goran Bregović rekel, da je doma copata. Od takrat pa sem spoznala, da samo res uspešni moški priznajo, da ima ženska res skoraj vedno prav. Saj naslov knjige ni čisto hec, kajne?
Naslov ni hec, hkrati bi rad povedal, da etiketa »copata« zame ne pomeni nasprotje ženi, ki ima prav. Copata se pusti voziti mimo svojih načel in stališč. Pameten in postavljen moški razume, kaj žena prinese v njegovo življenje, in to sprejme z odprtimi rokami. Od te točke nas lahko kličejo kikiriki. Nam je jasno.
To je že druga zbirka kolumn. Kolumne so izjemno zahtevne, še zlasti če jih pišete redno vsak teden. Je z leti vse težje najti zamisel?
Z leti pisanja višam pričakovanja in zahteve do sebe in svojega izdelka, in to dela redno pisanje zahtevno. Si je pa veliko nedeljskih zajtrkov zelo podobnih. Med pitjem prve kave mi navadno izleti: »Alenka, kaj naj pišem?« in temu sledi ženin odgovor: »Sem upala, da se boš končno sam spomnil česa. Vse moram jaz.«
Se pisanja lotite v zadnjem hipu ali takrat, ko dobite idejo?
Če se med tednom zgodi kaj, vredno razmisleka, si to zapišem in v nedeljo pogledam, ali je karkoli koristnega. Veliko zgodb pade, ker so slonele na trenutni situaciji ali imele smisel le takrat, ko se je nekaj zgodilo. No, ko mi padejo vse, ki jih imam zapisane, se zatečem po idejo k ženi. Ko bi vi vedeli, kakšen spomin ima! So pa tudi zgodbe, ki jih ne znam zapisati. Že nekaj let s sabo nosim zgodbo iz situacije, ki je vsem zelo znana in za crkniti smešna, pa je ne znam ubesediti, ker je bistvo v intonaciji glasu. Znam jo pa povedati.
Kaj pravijo junaki vaših kolumn na to, da nastopajo v javnosti?
Žena je pred matičarjem podpisala, da bo z mano v dobrem in slabem, druge pa vprašam, ali lahko pišem o njih. Mislim, da do danes še nihče ni odklonil. Jih je pa nekaj, ki si želijo biti del moje zgodbe, pa imajo to smolo, da se jim nič zabavnega ne zgodi.
Ste morda zaradi pisanja že izgubili kakšnega prijatelja?
Ne, kje pa. Tiste, ki sem jih izgubil, niso bili prijatelji, kvečjemu dobri znanci. (nasmešek)
Na promociji ste imeli partnersko svetovalko, ki je povedala, da se moški in ženske pogosto ne razumejo. Sta se vidva z ženo že naučila, kako govori nasprotni spol, ali se še kdaj zgodi, da drugega ne razumeta?
Prvih nekaj let sva govorila drug mimo drugega in samo želja po tem, da sva skupaj, naju je silila, da sva se učila poslušati. Bog, kako je to bolelo. Zdaj je takšnega mimogovora zelo zelo malo in je zanimivo poslušati druge pare, ki se še trudijo okrog sinhronizirane komunikacije. Hitro uganeva, kje tolčeta mimo in kaj bi bilo za narediti. Kot sem rekel, lastne bolečine, lastne izkušnje najbolj zlezejo pod kožo.
Imate morda kak nasvet za ženske – kaj bi ženske lahko naredile, da bi bili njihovi partnerji bolj zadovoljni?
Uh. Moškim je intima zelo pomembna. Je pripadnost in varnost, z njo smo sprejeti. Sprejmi me kot moškega in stal bom ob tebi ne glede na vse. Meni se to zdi osnova. Če je to postavljeno, lahko gradimo naprej.
Nasvete ženskam daje tudi precej revij. Kakšni se vam zdijo?
Punce morajo nekje začeti, za kaj več kot to pa ti nasveti niso. Mogoče zaradi konteksta, v katerem so. Skoraj vsi nasveti imajo nekaj pametnega v sebi, a že dva, trije nasveti na kupu pomenijo inflacijo. Ni poglobitve. Dovolj dobro za na plažo. Za kaj več pa priporočam pogovor z moškimi.
