Puščava, kjer ji ni mesto
Slabo poznavanje poljedelstva je odkrilo čudež narave
Če bi iskali puščavo v Združenih državah Amerike, bi se naš pogled na zemljevidu verjetno usmeril proti jugozahodu države, ne pa proti severovzhodu. To zvezni državi Maine ni preprečilo, da ne bi presenetila ljudi s skladnimi peščinami svetlega peska, nekoliko podobnimi srbskemu Banatu. Toda »puščava Maine« je bila dolgo skrita pred pogledi. Prekrivala sta jo namreč zemlja in rastlinje. Pojavljati se je začela šele konec 19. stoletja, po letih nespametne uporabe plodnega zemljišča.
Po urbani legendi je posestvo kupil William Tuttle že leta 1797, vendar tega imena ne boste našli na seznamu prebivalcev tega obdobja. Zagotovo pa je znano, da sta posestvo blizu mesta Freeport leta 1821 kupila John in Abigail Tuttle. John je po sporu v sosednjem mestu Pownalu najel 24 parov volov, da bi njegov dom in vse pomožne zgradbe prepeljali v novo občino. Domnevajo, da je mesto Johna tako razjezilo zato, ker je velikokrat zavrnilo, da bi se zgradila prava cesta do njegovega zemljišča. Posestvo Tuttlovih je bilo uspešno, čeprav družina tudi v naslednjih generacijah ni živela v velikem blagostanju. Pridelovali so krompir in posedovali čredo ovc. O puščavi ni bilo niti sledu.
Takratni poljedelci se niso veliko ozirali na znanost in nova odkritja, še posebno v ZDA, kjer je bilo dobrih in poceni zemljišč na pretek. Tuttlovi so se držali krompirja in niso kolobarili s posevki, zato je zemlja počasi postajala osiromašena. Tam, kjer so opustili polja krompirja, so močni vetrovi začeli odnašati plasti neplodnih tal. Še večjo škodo so povzročile čedalje številnejše črede lačnih ovac. Marljive prežvekovalke so vsako leto čistile rastlinje z velikega posestva in vetrovi so imeli neoviran pristop do gole zemlje. Nasledniki Tuttlovih so začeli sekati drevje, da bi ga prodali in dobili novo zemljo za polja in pašo.
Nekega dne v zadnjem desetletju 19. stoletja je nekdo iz družine opazil madež na predelu imetja. Sredi nizke trave se je pojavila luknja. Namesto zemlje je bil tukaj silt, droben, pesku podoben ledeniški sediment. Ta madež, ki ni bil večji od krožnika, je bil le začetek. Pesek in sediment sta se širila. To je vzbujalo skrb, vendar širjenje puščave na začetku ni bilo nevarno, vse dokler peščine niso začele goltati pomožnih poslopij. Že v začetku 20. stoletja so morali nasledniki Tuttlovih zapustiti imetje, ker se je pesek razširil na skoraj 40 arov. Pravzaprav puščava Maine ni prava puščava. Deloma zaradi padavin, deloma pa zato, ker jo sestavlja sediment, ne pa pesek.
Peščine bi verjetno prekrile celo posestvo, če ga leta 1919 za samo 3000 dolarjev ne bi kupil Henry Goldrup (nekaj manj kot 5000 dolarjev v današnjem denarju). Porabil je šest let, da je iz puščave ustvaril privlačen kraj, ki ga še danes obišče skoraj 30.000 obiskovalcev na leto. Skozi puščavo se je moč sprehoditi in se spoznavati z geologijo z branjem napisov ali vodičem. Dodali so še dovolj zabave za tiste, ki se ne želijo le izobraževati. To so igrišča minigolfa, interaktivno »arheološko« najdišče in več urejenih prostorov za piknike. Tukaj je tudi star hlev. Čeprav napis trdi, da je starejši celo od mitološkega Williama Tuttla iz leta 1797, so ga pravzaprav v začetku 19. stoletja zgradili Tuttlovi, vsekakor na starinski način (brez klinov) in verjetno iz tramov prejšnjega starejšega hleva.
Puščava Maine je nastala pred približno 10.000 leti, v zadnji ledeni dobi. Takrat je današnjo obalo prekrival velikanski ledenik. Njegovo premikanje je prinašalo sedimente in ustvarjalo nove, tako da je drobilo kamenje in skale in ponekod ustvarilo celo do 25 metrov nanosa. Potem ko se je led umaknil, je veter nanesel tanjše plasti zemljišča. Brez ljudi so zemljo obogatile rastline in nato gozdovi zimzelenega drevja, po katerih je znana ta ameriška zvezna država. Pred priseljenci so gozdove v Mainu krčili tudi Indijanci in uporabljali to zelo plodno zemljišče za poljedelstvo, vendar jim v več stoletjih ni uspelo zemljišča uničiti tako, kot je to v četrt stoletja uspelo Tuttlovim. Podobne težave so se v ZDA dogajale med »umazanimi tridesetimi« (the dust bowl), v obdobju močnih peščenih viharjev, ki so dodatno pripomogli k že tako razširjeni lakoti med veliko krizo.
Podzemni metuzalemi
Drevje, ki ga je pogoltnil pesek, je še nekaj časa živelo. Ameriška agencija za preseljevanje (del New deala predsednika F. D. Roosevelta) je obiskala posestvo in opazili so, da bori, jablane in češnje še štrlijo iz peska. Spomladi 1930 je bilo baje še moč opaziti popke na nekaterih vejicah krošnje neke jablane. Danes je tam moč videti na videz pritlikave bore – njihova debla pravzaprav segajo do 15 metrov globoko v sedimente. Drugače pa tako raste rastlina velbičevka (Welwitschia mirabilis) v namibski puščavi. Nad tlemi sta samo dva velikanska razbrazdana usnjena lista, ki ne delujeta živo, deblo s koreninami pa je pod zemljo, ponavadi do štiri metre globoko. Čeprav daje vtis, da ni živa, botaniki trdijo, da obstajajo primerki, ki so stari tudi 2000 let.
O očetih in sinovih
Po legendi je bil lastnik posestva v Mainu Thomas Grayson. Ko je nenadoma preminil, njegova soproga ni uslišala njegove želje na smrtni postelji. Namesto da bi imetje zapustila posvojenemu sinu iz soprogovega prvega zakona, je nova gospa Grayson posestvo podarila svojemu najstarejšemu sinu iz svojega prejšnjega zakona. Legenda vsekakor ni brez precedensa. Zgodovina si je za tako neposlušno vedenje zapomnila Livijo, soprogo cesarja Avgusta in mater cesarja Tiberija (iz prejšnjega zakona) ali Agripino Mlajšo, zadnjo soprogo cesarja Klavdija in mater cesarja Nerona (ravno tako iz prejšnjega zakona). Nekaj let po smrti Thomasa Graysona se je pojavila luknja iz sedimentov, ki je zapečatila usodo posestva. Pravijo, da je včasih ponoči moč opaziti silhueto človeka v pesku, ki ga nosi veter. Če je Thomas Grayson res obstajal, nikoli ni bil lastnik imetja Tuttlovih (njihovi potomci še vedno živijo v Mainu), vendar to ne moti dobre zgodbe o duhovih.
