Ruth Gordon - od nemega filma do Oskarja
Ruth Gordon ni bila le igralka, pač pa tudi uspešna scenaristka in pisateljica, vrh pa je dosegla v zelo poznih letih.
Morda se leta 1896 rojene Ruth Gordon ne boste zlahka spomnili, vseeno pa je gospa v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja odigrala nekaj odločnih vlog, najbolj znana pa je po vlogi sosede v Rosemarijinem otroku Romana Polanskega, za to vlogo je dobila tudi Oskarja za stransko žensko vlogo.
Ruth Gordon Jones se je rodila 30. oktobra 1896 v Quincyju v Massachusettsu. Živela je v običajni meščanski družini, kjer je oče delal v tovarni hrane za dojenčke, Mellin's Food. Tam je Ruth tudi prvič nastopila pred objektivom kot dojenček v reklami za hrano. V času srednje šole je pisala številnim igralkam in od njih dobila od njih fotografije z avtogramom, najbolj pomemben pa je bil odgovor Hazel Dawn, ki jo je tudi gledala v odrski predstavi Dama v rožnatem. Kot se je spominjala pozneje, je prav Dawnova poskrbela za odločitev, da bo tudi sama igralka. Oče je bil sprva zadržan do njene ideje, a jo je 1914 vseeno pospremil v New York na Ameriško akademijo za dramske umetnosti.
Od nemega filma …
Svojo prvo vlogo je dobila kot plesalka v nemem filmu Vrtinec življenja (1915) o ameriškem plesnem paru Vernonu in Ireni Castle. Istega leta je debitirala tudi na deskah Broadway v uprizoritvi Petra Pana, Fant, ki ni hotel odrasti. Igrala je Nibsa, enega od izgubljenih fantov, ob njej pa je na odru stala tudi slovita Maude Adams. V predstavi jo je opazil zelo znani kritik Alexander Woollcott, ki je pozdravil njen talent in od takrat postal njen prijatelj in mentor. 1918 je Gordonova igrala z Georgeom Kellyjem v uprizoritvi novele Bootha Tarkingtona, Sedemnjast. Skupaj sta nastopila tudi na severno ameriški turneji predstave Franka Cravena, Prvo leto in Tarkingtonovi Clarence. 1921 sta se Kelly in Gordon tudi poročila.
Leto pred tem je bila Gordonova v bolnišnici v Chicagu, kjer so ji skušali odpraviti izbočena kolena. Po trimesečnem okrevanju se je takrat še neporočeni par decembra 1920 preselil v Indianapolis, kjer sta odprla agencijo za igralce.
… do pisanja scenarijev
Zakon ni trajal dolgo. George Kelly je umrl zaradi miokarditisa leta 1927, star le 36 let. Gordonova je v tistem času ravno doživljala povratek na Broadway v vlogi Bobbyja v Sobotnih otrocih Maxwella Andersona. To je bila tudi ena njenih prvih resnih vlog, saj je do takrat uprizarjala le »preproste« like. 1929, ko je nastopala v predstavi Serena Blandish, je zanosila s producentom Jedom Harrisom. Njun sin, Jones Harris, se je rodil v Parizu in čeprav se nikoli nista poročila, sta skupaj vzgajala otroka v majhni hiški v New Yorku, stran od oči javnosti.
Gordonova je tudi trideseta preživela na odru, nastopila v delih kot so Ethan Frome, Podeželska žena in kot Nora v Ibsenovi Hiši lutk. Že v začetku predvojnega desetletja je podpisala tudi pogodbo z Metro-Goldwyn Mayer za filmske vloge, vendar je prvi film posnela šele z Greto Garbo, bil je to film Ženska z dvema obrazoma (1941). Je pa imela zato več sreče pri drugih studiih in posnela kar nekaj stranskih vlog v filmih Abe Linoln v Illinoisu (1940), Magični izstrelek Paula Ehrlicha (1940) in Akcija na Severnem Atlantiku (1943). V gledališču je igrala Natašo v Treh sestrah Antona Čekova in glavni vlogi v svojih delih Čez enaindvajset in Vodilna dama.
Film jo je končno sprejel
1942 se je poročila tudi v drugo, s pisateljem Garsonom Kaninom. Skupaj sta napisala scenarije za filme Adamovo rebro (1949) s Hepburnovo in Tracyem in Pat in Mike (1952), oba filma pa je režiral George Cukor. Z igralcema sta bila tudi prijatelja in v film vnesla tudi njune osebnostne lastnosti. Za oba scenarija sta bila nominirana za Oskarja, prav tako za Dvojno življenje (1947), tudi pod taktirko Cukorja.
Igralka (1953) je bila filmska adaptacija njene avtobiografske igre Pred davnimi leti. V MGM-ovem filmu je Jean Simmons igrala dekle iz Quincyja v Massachusettsu, ki prepriča svojega očeta, ladijskega kapitana, da ji dovoli postati igralka. V sedemdesetih je Gordonova napisala tudi tri avtobiografske knjige. Ob pisanju scenarijev in iger je še naprej nastopala na odru in bila 1956 nominiran za Tonyja za glavno vlogo v predstavi Matchmaker, ki je igrala v Londonu in Berlinu.
Oskar na stara leta
Leta 1966 po skoraj 20 letih odsotnosti s filma, je bila prvič nominirana za Oskarja za stransko vlogo v Znotraj Daisy Clover (1965) z Natalie Wood. 1968 je posnela film Rosemarijin otrok z Mio Farrow, kjer je igrala sosedo iz satanističnega klana, ki se polasti njenega otroka. Za vlogo je 1969 tudi dobila Oskarja za stransko žensko vlogo. Stara je bila že 72 let. »Ne morete si misliti, kakšen motiv za naprej mi daje ta nagrada,« se je pošalila na odru. Za isto vlogo je dobila tudi Zlati globus in bila 1972 še enkrat nominirana kot Maude v Harold in Maude (1971).
Po tem je nastopila še v 22 filmih in številnih televizijskih serijah v sedemdesetih in osemdesetih, kot sta na primer sitcoma Rhoda in Newhart.
Srečali smo jo tudi v Kaj se je zgodilo teti Alice (1969), Kje je Poppa (1970), v komediji Človek iz San Fernanda (1978) in nadaljevanju dve leti pozneje je igrala ob Clintu Eastwoodu. Če vam ponagaja spomin, to je film, kjer so nastopil tudi orangutan Clyde in huronsko nesposobna motoristična banda. V osemdesetih je odigrala še nekaj podpornih vlog v komedijah Delta Pi, Potovanje Rock Alienov in Maxie. Njen zadnji film je bil 1984 posneti Težave z vohuni (1987), ki je filmska platna ugledal dve leti po njeni smrti.
Ena epizoda, en Emmy
1977 je vodila tudi nekaj oddaj Saturday Night Live in gostovala v nekaj znanih serijah. Za enkratno vlogo v seriji Taksi v epizodi Sugar Mama leta 1979, kjer je želela koristiti usluge Judda Hirscha kot spremljevalca, je dobila še Emmyja. 1983 so ji podelili še Kristalno nagrado ženske na filmu kot priznanje za njene izredne dosežke pri uveljavljanju žensk v zabavni industriji.
Ruth Gordon je umrla 28. avgusta 1985 na njenem posestvu v Edgartownu v Massachusettsu, potem ko jo je staro 88 let zadela kap. Njen mož zadnjih 43 let, Garson Kanin, je povedal, da se je tudi v zadnjih dneh pred smrtjo ogromno sprehajala in pogovarjala in pisala svojo novo gledališko igro. Po njej so 1979 poimenovali manjši kino v Westboroju, novembra 1984 pa je po njej poimenovan tudi gledališki amfiteater v rodnem Quincyju. Gordonova je v višino merila le 1,52 metra, bila je tudi botra prve hčerke Natalie Wood.
