Zlati glas Kanade
Bil je eden od pionirjev rock and rolla in že kot zelo mlad postal eden najbolj uspešnih glasbenikov svoje dobe.
Paul Albert Anka se je rodil 30. julija 1941 v Ottawi v Kanadi mami Camelii in očetu Andrewu Andyju Anki, ki je imel v lasti restavracijo z imenom Locanda. Oba njegova starša sta libanonskega porekla, oče je prišel v Kanado iz Damaska v Siriji, mama, ki je umrla, ko mu je bilo 18 let, pa neposredno iz Libanona. Že od osnovne šole je bil globoko vpleten v glasbo, pel je v cerkvenem zboru ortodoksne cerve Ste. Eliasa pod vodstvom Fredericka Karama, ki ga je naučil tudi glasbene teorije. Potem se je na prominentni zasebni šoli v Ottawi učil še klavir in v srednji šoli je bil že del vokalnega tria Bobby Soxers.
Velik talent, mlada leta
Paul Anka je posnel svojo prvo pesem I Confess, ko je bil star le 14 let. 1956 mu je stric podaril 100 dolarjev, s katerim je šel v New York na avdicijo k Donu Costi na ABC Records, kjer je zapel pesem, ki jo je namenil svoji nekdanji varuški. V intervjuju 2005 je povedal, da je bilo to dekle iz njegove cerkve, ki jo je komaj poznal. In če malo poznate pevca in njegove uspešnice, naj namignemo, dekletu je bilo ime Diana. Pesem je prišla na prvo mesto tako v Kanadi kot v ZDA in mulca dobesedno izstrelila med največje zvezdnike. Še danes je to ena najbolje prodajanih pesmi kanadskega glasbenika vseh časov. Sledile so še štiri pesmi, ki so ga 1958 poslale med prvih 20 na lestvici, vključno z It's Time to Cry (4. mesto) in My Heart Sings (15. mesto). Pri samo 17 letih je bil tako eden največjih najstniških idolov svojega časa. Z Buddyjem Hollyjem je nastopal po Veliki Britaniji in Avstraliji. Za svojega prijatelja je napisal tudi pesem It Doesn't Matter Anymore, ki jo je Holly posnel tik pred svojo smrtjo 1959.
»It Doesn't Matter Anymore je tragična ironija, a bo vsaj prinesla nekaj denarja njegovi družini, saj vse avtorske pravice prepuščam njegovi vdovi, to je najmanj, kar lahko storim,« je povedal ob smrti Buddyja Hollyja.
Zvezda pred 18. letom
Glasbo je pisal tudi za druge – naslovna tema oddaje The Tonight Show z Johnnyje Carsonom, It's Really Love, je njegovo delo, za Connie Francis je napisal hit Teddy, s katerim je prišla med prvih 20. Morda niste vedeli, a tudi besedilo My Way, najbolj znane pesmi Franka Sinatre, je njegova mojstrovina. Pesem je drugače francoska priredba Comme d'habitude, ki jo je odpel Claude Francois.
V začetku šestdesetih je začel nastopati tudi v filmih, pa tudi pisati glasbo za njih, med drugim naslovno temo za Najdaljši dan (1962), v katerem tudi nastopi kot vojak v ozadju. Pesem je tudi himna kanadskih padalcev. Pesem Lonely Boy (1959) so uporabili v filmu Girls Town, ob izidu pa je zasedla tudi prvo mesto na Billboardovi lestvici in skupaj osmo tega leta. Paul Anka je bil tudi eden prvih glasbenikov, ki začeli nastopati v kazinojih v Las Vegasu, 1960 pa je zaigral tudi v dveh delih NBC-jeve serije Dan Raven.
Leta 1963 je Anka odkupil svoje pesmi od založbe ABC Paramount in jih na novo posnel pri RCA Victor, s katero je sodeloval od 1960. A tako kot se je izstrelil na vrh najbolj slavnih pevcev, tako hitro je tudi strmoglavil, za kar pa ni bil kriv sam, ampak prva britanska invazija z Beatli na čelu. Do konca šestdesetih je tako večinoma skladal le še resnejšo glasbo in redno nastopal v Las Vegasu. V začetku sedemdesetih je Anka podpisal z Buddah Records in izdal dva albuma, Paul Anka in Jubilation, ki je izšel 1971 in vsebuje pesem She's a Lady in jo je pozneje tega leta v priredbi zapel Tom Jones in je tudi njegov največji hit. Ankin original, na drugi strani, ni vstopil na lestvice.
Vrnitev v sedemdesetih
Razočaran nad dejstvom, da več kot deset let ni imel hita med prvih 25, je spet zamenjal založbo, kar je pomenilo preobrat v njegovi karieri. Nova založba je bila United Artists, 1974 pa je posnel hit za prvo mesto, Having My Baby, z Odio Coates, ki je Anko predstavil novi generaciji poslušalcev in utrdilo pri njegovi prvotni bazi poslušalcev, ki so prišli v zrela leta. S Coatesovo je posnel še tri duete, ki so prišli med prvih 10, One Man Woman, One Woman Man (7. mesto), In Don't Like Sleep Alone (8. mesto) in There's Nothing Stronger Than Our Love (15. mesto). 1975 je posnel še Times of Your Life, jingle za serijo Kodak. Fraza je postala tako popularna, da jo je Anka spremenil v pesem in je pozneje tega leta prišla na 7. mesto na Billboardu leta 1976.Tudi naslednja pesem, ki jo je napisal za Sinatro, Anytime, je dosegla 33. mesto. Njegov zadnjih hit v ZDA med prvih 40 je bil predvajan poleti 1983, Hold Me 'Til the Mornin' Comes, spremljevalne vokale pa je posodil frontman skupine Chicago, Peter Cetera. Na lestvici resne glasbe je prišla celo na drugo mesto.
Med albumom Walk a Fine Line (1983) in naslednjim A Body of Work (1998) je minilo kar 15 let. Med sodelujočimi vokali so bili Kenny G, Patti LaBelle in Skyler Jett. Na njem je tudi na novo posneta različica Hold Me 'Til the Mornin' Comes, spet s Cetero. 2005 je izdal tudi album rock pesmi Rock Swings, aranžiranih z orkestrom. Zelo uspešen album je spet spomnil na njegovo zelo dolgo kariero in brezčasno slavo, prislužil pa mu je tudi zvezdo na kanadskem Walk of Fame v Torontu.
1983 je skupaj z Michaelom Jacksonom napisal tri pesmi, This Is It, Love Never Felt So Good in Don't Matter to Me, vse so postale Jacksonovi posmrtni hiti 2009, 2014 in 2018. Še vedno je snemal, njegov album Songs of December je novembra 2011 prišel na 58. mesto kanadskih lestvic.
Drugod po svetu
Paul Anka je sodeloval s številnimi glasbeniki iz Italije, vključno z Enniom Morriconejem, Luciom Battistijem in Mogolom. V njegovi uradni diskografiji je 11 singlov, ki jih je izdala založba RCA Italiana, na italijanskih lestvicah pa je še najmanj šest drugih njegovih pesmi, originalov ali priredb, odpetih v italijanščini. Njegov največji hit je bil Ogni giorno, ki je zasedel prvo mesto 1962, drugo mesto pa sta si prislužili pesmi Piangero per te (1963) in Ogni volta (1964). Slednjo je Anka pel v Sanremu 1964 in samo v Italiji prodal več kot milijon plošč s to pesmijo. V Sanremo se je vrnil tudi 1968 z La farfalla impazzitta, ki sta jo napisala Battisti in Mogol. Po naključju je isto pesem pel tudi Johnny Dorelli. Nobeden od njiju ni videl finala, Anka pa je, verjetno neodvisno od tega, nehal nastopati v Italiji. Tja se je vrnil 2003 na koncertu v Bologni, ki ga je sponzoriralo podjetje Mapei, pel pa je tudi My Way z besedilom, prirejenim za sponzorja. 2006 je novo verzijo Diane odpel skupaj z legendarnim Adrianom Celentanom in italijanskim besedilom. Pesem je v Italiji prišla na 3. mesto.
Paul Anka je bil velik hit tudi na Finskem, zato je skušal prodreti tudi tja. V Helsinkih je nastopil že 1959, pa se potem tja vrnil še 1989 in v zadnjih desetih letih sodeloval na kar nekaj festivalih. Nastopil je tudi v finskem filmu Iskelmaprinssi (1991), v katerem poje pesem How Long.
Ker v Italiji in na Finskem ni bil pretirano uspešen, se je preizkusil tudi na francoskem trgu. Z Mireille Mathieu je posnel pesem Comme Avant, 1964 pa izdal album Paul Anka a Paris, šest pesmi na drugi strani je bilo posnetih v francoščini. Posnel je celo pesem v japonščini, pa duet It's Hard to Say s filipinsko pevko Regine Velasquez, pesem je tudi na albumu A Body of Work v duetu s Celine Dion.
Film in film
Ob Najdaljšem dnevu je Anka zaigral tudi v Girls Town (1959) in Poglej skozi vsako okno (1961). Gledamo ga lahko tudi v 3000 milj do Gracelanda (2001) in v Kapitan Ron (1992). O njem so v Kanadi že 1962 posneli dokumentarec Lonely Boy, ki spada med klasike dokumentarnega filma. Pisal je glasbo tudi za otroke, tudi božične pesmi in se pojavil v sedmi sezoni Simpsonov, pa v Ta sedemdeseta v drugi sezoni. V drugi in tretji sezoni Ameriškega idola je nastopil s priredbo My Way, v kateri se je delal norca iz formata oddaje, žirije in ostalih sodelujočih. Njegova izvedba velja za eno najboljših v zgodovini te oddaje. 1972 je v Ottawi Anka dobil tudi svojo ulico, mestni svet pa je leta 1981 26. avgust proglasil za Dan Paula Anke. 2004 je prejel tudi Red Kanade, drugo najvišje priznanje svoje domovine, 2008 pa je bil sprejet v Dvorano slavnih avtorjev glasbe.
Temnejša plat
Sredi osemdesetih so Anko skrivoma posneli, ko se znaša nad svojo ekipo in člani ansambla. Posnetek se je znašel na internetu 2004 in številne opazke in psovke so postale slavne: »Fantje, dobite si srajce«, »Ne delajte manijaka iz mene« in »Reži kot je…no kladivo«. Nekatere od njih je v filmu Oceanovih 13 uporabil lik Ala Pacina.
1978 je Paul Anka v Las Vegasu odprl restavracijo in klub Jubilation, ki velja za enega prvih modernih nočnih klubov v prestolnici zabave.
Družinski človek
Paul Anka je bil poročen z Anne de Zogheb, pol angležinjo, pol libanonko, hčerko libanonskega diplomata Charlesa de Zogheba. Zakon je trajal od 1963 pa do 2001. Spoznala sta se že 1962 v San Juanu v Portoriku, kjer je bila Anne manekenka. Par se je poročil leto pozneje kar na letališču Orly v Parizu. Njegova hčerka Amanda je poročena z igralcem Jasonom Batemanom. Leta 1990 je sprejel tudi ameriško državljanstvo. Drugič se je poročil 2008 na Sardiniji z Anno Aberg, svojo osebno trenerko. Ločila sta se 2010, Anka pa ima skrbništvo nad njunim sinom. Skupaj ima Paul Anka 6 otrok. 2013 je izšla njegova avtobiografija My Way, oktobra 2016 pa se je poročil še v tretje. Zakon z Liso Pemberton se je končal 2020.
Če čakate na še en datum in letnico, nikar. Paul Anka je živ, star 82 let in še vedno zelo aktiven, prihodnji teden na križarjenju iz Fort Lauderdalea na Floridi začenja novo ameriško turnejo z naslovom Sedem desetletij. Anka je eden zadnjih, če ne kar zadnji pionir dobe rock and rolla s konca petdesetih.
