Gospod Majer in kralj Broda
Ni ves igralski svet v smeri proti zahodu, tudi naši češki sosedje so znani po izvrstnih produkcijah, za katerimi stojijo izvrstni igralci.
V prvi zgodbi z one strani Donave se bomo spomnili legendarnega Vladimirja Menšika, enega največjih čeških igralcev nasploh in drugega velikana, Vlastimila Brodskega.
Gospod komedijant!
Vladimir Menšik bi pred nekaj dnevi praznoval svoj 94. rojstni dan. Češki igralec, voditelj, zabavljač in pripovedovalec ljudskih pravljic je umrl že pred 35 leti, star le 58 let. Večinoma je igral v serijah in filmih in nanizal več kot 150 vlog.
Rojen 9. oktobra 1929 v Ivančicah južno od Brna na Moravskem, je že v rosnih letih doživel nastopanje na odru kot član lokalne folklorne skupine. Končaj je srednjo tehnično šolo in nekaj časa delal kot strojnik in se dvakrat skušal vpisati na sloviti JAMU, Janačkovo akademijo umetnosti v Brno. V drugo mu je tudi uspelo in po diplomi se je 1953 pridružil Vaškemu gledališču v Pragi, kjer ga je v predstavi Iskalec luči 1954 odkril režiser in dramaturg Emil František Burian in povabil pod svoje okrilje, kjer se je Menšik naučil vseh igralskih in pripovedovalskih veščin.
Z odra na film
Čeprav je bil predan odru, je sanjaril tudi o filmskem platnu in svojo premiero kot statist doživel v Veliki priložnosti. Šele v filmu Dedkov avto, ki ga je režiral Alfred Radok, kjer je igral italijanskega mehanika, je pritegnil več pozornosti. Njegovo delo na filmu Burianu ni bilo všeč in nekdanja sodelavca sta se skregala, Menšik pa je zapustil gledališče in 1958 podpisal pogodbo s filmskim studiem Barrandov v Pragi. Od takrat se je le še poredko vrnil na odrske deske, na prehodu v šestdeseta pa je njegova filmska kariera vzcvetela. Čeprav je bil večinoma zapisan komičnim vlogam, je znal briljantno odigrati tudi v tragikomedijah in dramah. V sedemdesetih je nastopal večinoma v komedijah, tako na filmu kot v serijah.
Menšik je bil odličen zabavljač in pripovedovalec zgodb. Kultna je njegova serija Samci, v kateri je začel igrati 1972 in do 1983 nastopil v 20 epozodah, nepozabne so tudi njegove novoletno oddaje. Med njegove najboljše filme sodijo komedije Gola pastirica (1966), Slamnati klobuk (1972) in Kletka za dva (1968). Na našem prostoru se ga bomo najbolj spomnili po pravljični nadaljevanki Arabela (1980), kjer je igral pripovedovalca pravljic in igralca (praktično samega sebe) Karla Majerja, ki najde čarobni prstan, s katerim iz pravljičnega sveta prikliče čarodeja druge klase, Rumburaka. Če ste premladi za to serijo, potem globoko sočustvujemo z vami.
Vi ste bolan človek!
Vladimir Menšik ni bil zdrav človek, že pri 16 letih so mu odkrili hudo astmo, zaradi katere je moral vse življenje jemati zdravila. Bolezen se je pokazala že v času srednje šole, ko se je zgrudil med tekom pri uri telovadbe. Uradno diagnozo pa je dobil čisto po naključju. Na snemanju s soigralcem Lubomirjem Kostelko je le tega nekega dne spremljal na rentgen. »Šel sem s Kostelko, imel je neke težave, pač nisem imel kaj početi…« Obisk bolnišnice mu je spremenil življenje.
»Ko sva tam tako čakala, mi je zdravnik rekel, kaj pa ti? Tu sem samo kot spremljevalec, sem odgovoril. Ko si že ravno tu, sleci srajco, pa bom poslušal še tebe.«
Zdravnik je presenečeno skočil v zrak »Pa vi ste zelo bolan človek!« In tako je Menšik izvedel, da ima akutno astmo, s katero se je boril do konca svojega življenja. A to mu ni preprečilo, da ne bi delal s strastjo in zagnano dan in noč, bolezen ga ni preveč ovirala.
»Res je, da sem takrat že precej kašljal. Povedali so mi – lahko bi imel nočno službo čuvaja v tovarni kot pes čuvaj, saj se je moj kašelj slišal kot lajež,« se je znal iz svojega stanja vedno pošaliti Menšik.
Človek dimnik
Težave s sapo mu pred tem niso preprečile, da ne bi bil strasten kadilec in ljubitelj žlahtne kapljice. Na dan je pokadil tudi do 80 cigaret in jih zalil še z alkoholom. Ob odkriti diagnozi 1966 je tako čez noč prenehal kaditi in piti. A le za 10 let. 1976 se je vrnil na stara pota. »Snemali smo nemirno vino na Moravskem in tam sem se malo sprostil, spraševal sem se, če sem že pozabil…nisem.«
Tako ga je na snemanjih vedno spremljala njegova zdravnica, ki mu je pred prizori tudi stisnila kako močno injekcijo. Bil je tako kratke sape, kar se je dalo slišati že pri običajnem govoru, kot mladenič pa je bil prepričan, da je grd in si je nameraval celo kirurško popraviti zobovje.
»Sedela sem ob strani in imela vedno pripravljeno injekcijo z zdravilom, da je sploh lahko delal.«
Poslednji račun
Zadnjič je pred kamerami stal 27. maja 1988 v češki glasbeni oddaji Abeceda, kjer je zelo resno spregovoril o zdravju. Samo dva dni pozneje, 29. maja 1988 je umrl v bolnišnici v Brnu zaradi notranjih krvavitev kot posledica predrtja ulkusa, čeprav ga je bolelo in mu je njegova zdravnica Zdena Liparova, ki ga je spremljala povsod, odsvetovala pot v Brno na snemanje oddaje. Menšik je pokopan v Pragi, bil je dvakrat poročen, s prvo ženo Vero ima sina Petra in hčerko Vladimiro, z drugo ženo Olgo pa sina Jana in hčerko Martino, rojeno 1965, ki je prav tako igralka.
Menšik nikoli ni pozabil na svoje korenine in je večkrat omenjal Ivančice, celo v svojih filmih. Tako je v komediji Gospod, vi ste vdova! uradniku na vprašanje Kdo ste pa vi, navrgel »šesti pešec iz Ivančic«. Njegovo rodno mesto mu je na več načinov vrnilo pozornost, pred petimi leti ob tridesetletnici smrto so po njem poimenovali tudi lokalno šolo. Iz njegovega vikenda v Dolnji Polici je 2005 njegova vdova Nacionalnemu muzeju v Lipi darovala njegove predmete, kjer je danes tudi cela soba, posvečena temu igralcu.
En in edini
Igralec je med drugim znal igrati tudi klavir in mandolino, igral je v češkoslovaški rokometni ligi in potem rekreativno še nogomet. Bil je znan po svojem norem delovnem ritmu, na dan je imel tudi tri sestanke, po 20 na teden. S sabo je nosil ogromne količine zdravil, ki jih večine niti ni bilo mogoče dobiti za železno zaveso. Svoj hektičen odnos do dela je opravičeval, da je rad med ljudmi, po drugi strani pa je moral preživljati svojo veliko družino.
Miloš Forman ga je proglasil za genija in ga uvrstil med sveto trojico domačega filma ob Vlastu Burianu in Janu Werichu. »Vsi ostali so samo apostili,« je dejal češki režiser.
10 let je bil tudi član češkoslovaške komunistične partije, dokler ga niso izključili zaradi pasivnosti. Raje kot serijo Samci je imel snemanje pogovorne oddaje Fotelj za gosta, kamor je vabil zanimive ljudi. Ko je moral v oddajo vabiti komunistične funkcionarje, je skušal zapustiti mesto voditelja. Zaradi tega je večkrat prišel v konflikt s takratnim direktorjem Češkoslovaške televizije, Janom Zelenko, ki pa tega ni odobril. Na koncu je Menšik svoje dosegel tako na snemanje ene od oddaj prišel mrtvo pijan.
…in kralj Broda
Drugo veliko ime pa je Vlastimil Brodsky, rojen 15. decembra 1920 v Hrušovu na Odri. V času gimnazije se je njegova družina preselila iz Šlezije v Prago, kjer je po maturi postal učenec Burianove igralske šole, kjer se je najprej posvetil plesu, a je Burian odkril njegov igralski talent in ga preusmeril v igralstvo. Že v sezoni 1939/1940 je Brodsky nastopil v Prazgodovini, kjer ni igral le likov, pač pa tudi predmete. Ko so nacisti 1941 aretirali Buriana in zaprli njegovo gledališče, je nekaj časa delal v Gledališču v vinogradu pod Františkom Salzerjem in potem v Vetrniku ter Češkem otroškem gledališču. 1944 je s še par igralskimi kolegi ustanovil Praški igralski studio, ki pa ni bil dolgega veka in se je 1946 spet vrnil v Vetrnik.
Od tega leta naprej se je redno pojavljal tudi na filmskem platnu. Brodsky je edini češki igralec, ki je dobil Berlinskega srebrnega leva za vlogo v nemškem filmu Lažnivec Jakob, film pa je bil 1976 nominiran tudi za Oskarja za tujejezični film. Igral je tudi v Strogo nadzorovanih vlakih (1966), ki je kot drugi češkoslovaški film dobil Oskarja za tujejezični film. 2001 mu je pripadla še češka nagrada Lev za vlogo v filmu Babje leto. 1988 je prejel tudi naziv Narodnega umetnika.
Genij s temno dušo
Brodsky je bil tudi izvrsten radijski igralec in sinhronizator. Več desetletij je delal Češkoslovaškem radiju kot palček Hajaja, ki je vsak večer prebiral pravljice otrokom, izhajale pa so tudi na gramofonskih ploščah. Za češkoslovaško televizijo je sinhroniziral smrkce, glas je posodil Ata Smrku. V že omenjeni Arabeli je igral kralja Hiacinta (in 1993 tudi v nadaljevanju Arabela se vrača).
Po upokojitvi se je umaknil v svojo leseno kočo v Slunečni pri Češki Lipi, kjer je veliko mizaril in urejal okolico. Vse življenje sta ga mučili anksioznost in melanholija in tako je 20. aprila 2002, leto po prejemu nagrade Lev, storil samomor. Bil je star 81 let. Iz prvega zakona ima sina Mareka, ki je glasbenik, pesnik in prav tako igralec, igralka je tudi njegova hčerka Tereza iz drugega zakona z igralko Jano Brejčovo.
Tudi Brodskyja filmski zgodovinarji uvrščajo na vrh češkoslovaškega in potem češkega odra in filma in velja za eno ključnih oseb povojne češke kinematografije.
