Avstrijec in Švicar, igralec, pisatelj in pianist
Eno največjih imen med igralci naših severnih sosedov je zagotovo tudi Maximilian Schell.
Ali je Maximilian Schell Avstrijec ali Švicar, se krešejo debate še danes. Rojen je 8. decembra 1930 na Dunaju mami Margarethe in očetu Hermannu Ferdinandu. Mama je bila igralka, ki je vodila šolo za igro, oče pa je bil švicarski pesnik in pisatelj, ki je imel na Dunaju tudi lekarno. Njegovi starši nikoli niso niti pomislili, da bi malemu Maximilianu približali igro, kljub maminemu poklicu. Menili so, da v tem ne more najti sreče, ampak po drugi strani je bil Schell obkrožen z igralci in izpostavljen igralskemu poklicu v rosnih letih. In ne samo to, igralka je postala tudi njegova sestra, Maria, prav tako brat Carl in najmlajša sestra, Immy.
»Odrasel sem v gledališki atmosferi in to sem vzel za samoumevno. Spominjam se gledališča kot otrok, kot se večina otrok otroštva spominja po materinem kuhanju. Igra je bila povsod okoli mene, prav tako poezija. V gledališču, na Dunaju, sem debitiral pri treh letih.«
Ko so Avstrijo prevzeli Nacisti, je družina Schell 1938 pobegnila z Dunaja v Zurich v Švico. Tam je Schell odraščal, prebirajoč klasično literaturo in ko je bil star deset let, je deček napisal tudi prvo gledališko igro. Schell se je spominjal, da kljub temu, da je bil ves čas prisoten med igralci, sam sprva ni želel poslati igralec.
»Želel sem biti slikar, glasbenik ali pisec, tako kot moj oče.«
Med Avstrijo in Švico in preostalim svetom
Pozneje se je Schell eno leto šolal na univerzi v Zurichu, kjer je igral tudi nogomet in bil član veslaške ekipe. V tem času je tudi pisal za časopise kot novinar, da si je prislužil nekaj denarja. Po koncu druge svetovne vojne se je preselil v Munchen, kjer je na tamkajšnji univerzi študiral filozofijo in umetnostno zgodovino. Med počitnicami se je vračal na kmetijo svojih staršev na švicarskem podeželju, kjer je lahko v miru pisal.
»Moj oče in stric sta lovila jelene, sam nisem maral lova. Raje sem se sam sprehajal po gozdu. 1948 in 1949, ko sem napisal del mojega prvega romana, sem se izoliral od vseh v lovski koči, nisem imel ne telefona, ne elektrike, za ogrevanje je bil tam le velik kamin.«
Schell se je potem vrnil v Zurich, kjer je leto dni služil vojaški rok v švicarski vojski, potem pa se je selil med Univerzo v Londonu, kjer je prebil eno leto in letom dni na Zuriški univerzi in na koncu je še šest mesecev študiral v Baslu. V tem času je tudi že igral, predvsem manjše odrske vloge v klasičnih in sodobnih delih in takrat se je potem odločil, da bo raje igralec kot večni študent.
»Ali si znanstvenik ali pa umetnik. Zame je bila odločitev pomembnejša… oboževati in občutiti in biti navdahnjen. Umetnost izhaja iz kaosa, ne mehanske analize. Takoj, ko sem se odločil, ni bilo več razloga, da bi nadaljeval s študijem in dobil diplomo. To je kot nagrada, sama po sebi ne pomeni nič. Univerzitetni naslov je naslov. Ne verjamem, da umetnik potrebuje naslov. Napočil je čas, da se posvetim igralstvu.«
Najprej oder, potem film
Njegova prva igralska zaposlitev je tako bila v gledališču v Baslu, prvič pa je na velikem platnu debitiral v sijajnem nemškem protivojnem filmu Otroci, Matere in general (1955). Film govori o petih materah, ki se soočijo z nemškim generalom na fronti, ker je njihove sinove poslal v klavnico kot topovsko hrano v imeni Tretjega rajha. V filmu igra tudi Klaus Kinski, Schell pa je igral enega od dezerterjev. Vloga v filmu, ki je simbol nesmiselnega žrtvovanja, ko je že vse izgubljeno, je zaradi tankočutnosti lika postala zaščitna znamka Schellovih bodočih vlog. Sledilo je še sedem filmov, med njimi Načrt kako ubiti Hitlerja (1955) in Zgodilo se je 20. julija (1955), v obeh je tematika atentat na Hitlerja. Po teh filmih so Schella povabili v Hollywood, kjer je nastopil na deskah Broadwaya v New Yorku. 1958 je debitiral tudi v hollywoodskem filmu, vojnem Mladi levi, kjer je igral nemškega oficirja, v filmu pa igrata še Marlon Brando in Montgomery Clift. Schell je še enkrat več odlično odigral mladega oficirja, razočaranega nad nesmislom vojne.
1960 se je Schell vrnil v Nemčijo in zaigral v televizijski uprizoritvi Hamleta. Schell skupaj z Olivierjem velja za enega najboljših igralcev te vloge.
Njegova najbolj slavna vloga
»Ko sem prvič igral Hamleta, je bilo kot bi se sveže zaljubil. Nikoli prej, dokler nisem dobil te vloge, nisem imel trenutka, ko bi vedel, da sem zaljubljen v igro.«
Leta 1959 je Schell snemal tudi televizijsko produkcijo Sojenja v Nurembergu, njegova igra pa je bila tako dobra, da so ga potem skupaj z Wernerjem Klepererjem uporabili za isti vlogi za film, posnet 1961. Za vlogo odvetnika obtoženih je dobil Oskarja za najboljšo vlogo, prvo za nemško govorečega igralca po drugi svetovni vojni. Schell se je v vlogo zagovornika vživel do potankosti, med pripravo na snemanje je prebral tudi vse zvezke, kar 40 jih je, iz arhiva sojenj. V filmu so nastopili še Spencer Tracy, Burt Lancaster in William Shatner. Film je bil nominiran kar za 11 Oskarje in dobil dva. Konec šestdesetih je Schell začel pisati, producirati in režirati svoje lastne filme. Med njimi so Grad (1968) po predlogi Franza Kafke in Prva ljubezen (1970) po predlogi Ivana Turgenjeva. Slednji je bil nominiran za Oskarja za najboljši tujejezični film. Film Pešec (1974) je še ena mojstrovina, kjer Schell igra nemškega tajkuna, ki ga preganja nacistična preteklost. Tudi ta film je bil nominiran za tujejezičnega Oskarja in je doživel velik komercialni uspeh. 1975 je režiral in tudi zaigral v Konec igre skupaj z Jonom Voightom in Jacqueline Bisset. 1979 je režiral film, ki ga je sam napisal, Zgodbe in Dunajskega gozda. Film je nastal po predlogi Odona von Horvatha, odrsko produkcijo je Schell režiral dve leti prej v Londonskem nacionalnem gledališču.
Vloge nemških vojakov
Schell je bil eden najbolje plačanih nemških igralcev v angleško govorečih filmih, njegove številne vloge, kjer je igral nemške vojake in naciste, sestavljajo dolg seznam. Med drugim Counterpoint (1963), Primer Odessa (1974), Človek v stekleni kabini (1975), Arnhemski most (1977), Železni križec (1977) in Julija (1977). Za slednjega z Vanesso Redgrave v naslovni vlogi je bil Schell spet nominiran Oskarja za stransko vlogo. Igral je tudi nekaj židovskih likov, 1980 je bil tudi oče Anne Frank v Dnevnik Anne Frank, pa sodobni zionostični oče v Izbranih (1981), preživeli iz Auschwitza v Skozi vrtnice in družinski oče v Zapuščeni prtljagi (1998). V Možu v stekleni kabini, po odrski igri Roberta Shawa, je Schell igral tako nacističnega oficirja kot preživelega iz holokoavsta. Tudi za to vlogo je bil nominiran za Oskarja.
Seveda pa Schell ni bil igralec, ki bi igral le naciste ali žide, zato ima celo serijo filmov z drugačnimi liki. V Topkapiju (1964) je bil ropar muzejev, 1969 je v istoimenskem filmu zaigral venezuelskega revolucionarja Simona Bolivarja, bil je kapitan ladje v Krakatoa (1969), poveljnik vesoljske ladje v Črna luknja (1979), pa ruski cesar Peter Veliki v miniseriji iz 1986. V tej seriji je igral skupaj z Vanesso Redgrave, Laurenceom Olivierjem in Trevorjem Howardom. Z Marlonom Brandom smo ga srečali v komediji Novinec (1990), bil je zlovešči kardinal v Carpenterjevih Vampirjih (1998) in Vladimir Lenin v TV seriji Stalin (1993), za to vlogo je dobil Zlati globus.. V biblijskem Abrahamu (1994) je nastopil kot faraon, spominjamo pa se ga tudi kot očeta Tee Leoni v znanstveno fantastičnem apokaliptičnem filmu Zadnji udarec (1998).
Od devetdesetih naprej pa vse do konca je sodeloval tudi pri nemških televizijskih filmih kot je bil Vsa sreča na svetu (2003) z Uschi Glas in seriji Vrnitev plesnih mojstrov (2004).
Dokumentarne vloge
Schell je podpisan tudi pod številne dokumentarne filme. En tak je Marlene (1984) o Marlene Dietrich, ki je bil nominiran za Oskarja. Snemanje je bilo še posebej naporno, ker je Marlene Dietrich, takrat že 83, obljubila, da bodo posneli intervjuje z njo v živo, potem pa si je premislila. 2002 je posnel tudi dokumentarec o svoji sestri igralki, Moja sestra Marija. Film so prikazali tri leta pred smrtjo igralke, ki je dolga leta trpela za hudo boleznijo. 2002 sta brat in sestra Schell dobila tudi nemško nagrado Bambi za življenjsko delo.
Moje zasebno življenje
Schell ni bil imun na žensko lepoto – v šestdesetih je imel tri leta trajajočo razmerje s Sorayo, bivšo drugo ženo iranskega šaha Reze Pahlavija. Prav tako naj bi bil konec šestdesetih zaročen z Donayle Luna, prvim afriško-ameriškim super modelom. 1971 je imel afero s filipinsko igralko Neile Adams, 1985 pa je srečal rusko igralko Natalijo Andrejčenko in se z njo tudi poročil. 1989 se jima je rodila hčerka Nastassja. Z Rusinjo se je razšel 2002 in zajadral v objem avstrijske umetnostne zgodovinarke Elisabeth Michitsch. 2008 se je že veselo v sedemdesetih zatrapal v nemško operno pevko hrvaškega rodu, Ivo Mihanovič, ki je bila od njega mlajša 48 let. Poročila sta se 20. avgusta 2013, manj kot pol leta pred igralčevo smrtjo.
Maximilian Schell je bil tudi polprofesionalni pianist. Ko je živel v Munchnu, je imel v stanovanju klavir, na katerega je igral ure in ure in se tako relaksiral.
»Igralec mora imeti pavze med delom, da se obnovi. Takrat bere, hodi, seka les.«
Pianist in opera
Slavni Leonard Bernstein je menil, da je Schell izjemno dober pianist. Z njim sta skupaj posnela serijo za mrežo PBS, kjer Schell bere Beethovnova pisma, Bernstein pa z Dunajskimi filharmoniki potem igra njegova dela. Schell je sodeloval in nastopal tudi z italijanskim dirigentom Claudiom Abbadoem in Berlinskimi filharmonik, prav tako je produciral številne opere, med drugim Wagnerjevo Lohengrin v Losangeleški operi. Kot zanimivost dodajmo, da je bil tudi gostujoči profesor na Univerzi Južne Kalifornije in je imel častni doktorat Inštituta za židovske študije Spertus iz Chicaga.
Schell je umrl nenadoma po kratki bolezni 1. februarja 2014, po poročanju medijev zaradi zapleta s pljučnico. Star je bil 83 let. Pokopan je v v Pretniku na pobočju Koralp nedaleč od slovenske meje, kjer sta z njegovo sestro živela do konca njunih življenj.
