jerca zajc sustersic Dobra karma

Leto dni po težki ločitvi lepa voditeljica ...

1_lara komar Svet24.si

Lara Komar o lepotnih operacijah in botoksu ni ...

aleksandra pivec bobo (3) Reporter.si

Aleksandra Pivec prepričana, da se Jože P. ...

norka, danska, koronavirus Svet24.si

FOTO: Na Danskem norke »vstajajo od mrtvih,« ...

dom danice vogrinec, dso, dom starejših Necenzurirano

Kdo bo odgovarjal za tragično bilanco epidemije

tomislav-voštinić Odkrito.si

Kdo je "Severinin" mladi vinar?

tanja-žagar, pecivo Odkrito.si

Je Tanja Žagar obupala?

Kolumna
V novembru leta 2022

V novembru leta 2022

Robert Waltl, 19.11.2020 18:48:16

Robert Waltl

Delite na:

Tale čas nas je pokosil, kot kosilnica pokosi zadnjo jesensko travo. Pusto mesto. Sivo nebo, dež. Listje, ki smo se ga včasih razveselili, je zdaj prepovedan užitek. Ne vidimo tistega razkošnega listja, ki pada v slapovih po naših parkih, je že žalostno zalepljeno za asfalt in čaka, da ga pometejo. Ko se prikaže sonce, se zdi, da je z njim prišlo tudi zdravje. Zdaj vidim neko jasno povezavo vitamina D, tega sončevega vitamina, za katerega prej niti nismo slišali, saj smo ga vpijali brezplačno, v velikih količinah. In pokazalo se je, da je to hrabri vojak, ki se bori s korono.

November je vedno siv mesec. Nekoč davno smo imeli novembra že sneg. Prava zima se je začela zagotovo že tam okoli 29. novembra. Zdi se, da je precej jasno, da je cepivo proti covidu odkrito, ampak kakšnega veselja ali evforije, kot smo jo pričakovali, pa ni videti. Kako se je zgodilo, da nas je popadla takšna depresija in da nam niti najava novega, bolj zdravega obdobja ni ustvarila optimizma. Očitno se je zgodilo nekaj, česar niti sami ne znamo poimenovati.

Po prvem valu smo slepo verjeli v poletje. Drugi nas je paraliziral in nam pokazal, da smo majhne miške v rokah elit, ki so se popolnoma ločile od nas. Političnih, korporativnih, farmacevtskih. Intuitivno smo občutili, da celo takrat, ko bomo cepljeni, ne bo več vrnitve nazaj na staro. V redu, nikoli ni bilo vrnitve na staro, ampak jasno je, da novo ne bo nadaljevanje s tiste točke, na kateri smo bili zaustavljeni.

Na pamet mi pade Trnuljčica, tisti prizor, ki smo ga kot otroci videli v ilustracijah pravljice, se spomnite tistega malega kuharčka, ki drži pokrit pladenj? Noge ima v blagem razkoraku, saj hiti postreč goste. Ko je bilo čarovnije s Trnuljčico konec, po tistem, ko jo je poljubil princ, in to sto let kasneje, ali je imel ta mali kuharček še vedno petnajst ali je imel sto petnajst let? So bili njegovi prijatelji, ko se je zbudil, še živi? Je bil takrat že izumljen telefon?

Obdobje našega sna ni tako dolgo. Sinoči sem bral tekst o 5G tehnologijah, ki se jih, mimogrede rečeno, veselim in se jih niti najmanj ne bojim. Sprašujem se, ali se bom znal priključiti na vse te novosti, ki nas bodo tako hitro ujele.

Mi v gledališčih vadimo, poskušamo delati plane za naslednje mesece, naslednje leto, ampak kot da smo se začeli zavedati, da je naša profesija potisnjena na rob hriba in z njega počasi drsi proti dnu. Prijatelji, ki se ukvarjajo s trgovino in biznisom, nam poskušajo pomagati, pa zaradi njih včasih zapadem v nezmerni optimizem, ki mi pomaga, da preživim en dan. Ampak takoj po tem se pojavi vprašanje, ali se bomo znali spopasti s tem, kar nas čaka v novem svetu.

Mini teater je pred nekaj meseci predstavil svoje okusne čokolade. Njihov namen je bil opozoriti na nas in vsaka nosi ime po eni izmed naših predstav. Ampak tukaj so tudi, da pomagajo umetnikom, ki v tem koronskem obdobju ne zaslužijo. Evro od vsake čokolade je kulturni evro, ki se uporablja za vzdrževanje gledališča, ki je priključeno na aparate. Tako sem postal čokoladar.

Zamišljam si, kako bomo mi, umetniki, živeli in ustvarjali v letu 2022, v tem istem mesecu novembru, ki bo okronan z veličastnim sivim nebom z niansami anksiolitika. Kot v času Rooseveltovega new deala bodo umetniki delali za kapitaliste. Naša nekdanja skladišča za scenografije in kostume bodo zdaj luksuzni butiki, v katerih bodo slikarji zanje izdelovali reklame. Marko Jakše ali Mark Požlep ali Roman Uranjek bodo morda v nekem majhnem prostoru v Nami slikali plakate za prihajajoči božič. Dame v krznenih plaščih in njihova objestna otročad bodo divjali po magazinu v iskanju novih modelov. Razsvetljavo v Emporiumu bosta morda delala moja prijatelja iz Sonde. Postavljala bosta žarnice, majhne reflektorje, da bodo osvetlili jaslice v trgovskem centru. Bodo bogate telekomunikacijske kompanije, ki bodo požrle domači Telekom, imele instalacije Dragana Živadinova in Dunje Zupančič? Bo Jernej Lorenci namesto citatov iz Tibetanske knjige mrtvih morda režiral reklamo o domačem slovenskem krompirju, ki ga v prodajo ponuja velika nemška trgovska veriga? 

Ko nam prijatelji pravijo, da se moramo znajti, me zaboli v trebuhu. Niso vsa sodelovanja gospodarstva in kulture dobra. Ah, kultura, ta beseda, ki je izginila iz radarja in ki nesramno še naprej želi preživeti v svojih malih kombinacijah. Kultura in njene knjižnice, ki ostajajo odprte samo pod pogojem, da dela tudi oddelek delikatese. Kultura in njeni akrobati na hoduljah, ki so nas poleti razveseljevali na ulicah in trgih. Kje so zdaj ti ljudje, ki so že v starih dobrih časih komaj preživeli? Morda danes raznašajo pošto. Kultura in njeni filmski režiserji in producenti, ki svoje filme lahko prikazujejo samo še online, država pa jim za že zdavnaj opravljeno delo noče izplačati pogodbenih obveznosti.Bomo Liffe 2022 spet gledali z računalnika?

Kultura ima pravico do upanja. Mi si ne moremo izmisliti nekega videa na Tik-Toku, dolgega 25 sekund, kot Nathan Apodaca, tisti delavec v tovarni za pakiranje krompirja, ki je vozil skateboard po avtocesti in ob pesmi Fleetwood Mac pil brusnični sok. Njegov video je imel 60 milijonov ogledov in je pokazal vse to, kar nam je v zadnjih šestih mesecih manjkalo: enostaven, brezbrižen svet, brez kakršnihkoli omejitev. In on se je za trenutek pojavil v svoji najbolj surovi, stvarni in otipljivi obliki. Nathan je postal zvezda, ker je spremenil poklic.

Ampak mi, umetniki, si ne želimo prekvalifikacije, da bi se rešili, saj smo prepričani, da je za našo družbo bolj pomembno, da nas slišijo, kako govorimo Prešerna, kako igramo Cankarja, Shakespeara ali Wajdija Mouawada.