PO STRMINAH DOLOMITOV

Predolgo sem ubijal željo po smučarskih podvigih, zato sedaj sanjarim o snežnih strminah, ki sem jih nekoč z velikim veseljem premagoval. Že kot majhen sem najprej osvojil smuk. Ta ni bil nič pretresljivega na majhnem Koščakovem hribu v Grosuplju, ko pa sem kot štiriletnik prvič stopil na smuči v italijanski Civetti v Dolomitih, je bilo za mano slišati le zaskrbljene glasove: »Aiuto bambino!« Preživel sem s skromnim padcem nekje sredi smučišča, od tod naprej pa se je začelo pravo uživanje v smučanju. Sledila je namreč smučarska šola, kjer sem dokončno vzljubil snežne zavoje. Teta Andreja in stric Sašo sta pripravila dobro načrtovano vsakoletno smučarsko turnejo po Italiji. Naš dnevni tempo je izgledal nekako takole: po zajtrku takoj na smučišče in šele pozno popoldansko vračanje v hotel, kjer je bil čas za bazen. Po večerji pa še obisk v mestu Alleghe, kjer so imeli izvrstno drsališče.

Bil je to čas brezskrbih trenutkov, ko sem se lahko osredotočal na otroško radost in športni duh, ki živi v meni vse do danes. Malo sem si dovolil sentimentalnosti, saj me ta vedno znova navdaja z občutki samozavesti. Vse lahko, če v sebi prebudim radovednega dečka, ki ne pozna sramu in na svet gleda z velikimi očmi. Zakaj bi vendarle to malo bitje v sebi zatrl, potlačil ali pozabil tam nekje na smetišču spomina? Časa ne morem vrniti, lahko pa živim v zadoščenju lepih dogodivščin, ki mi jih je dodelila življenjska usoda.