Morski objem

Radi se jezimo in pritožujemo nad časom, ki ga izgubljamo na družbenih omrežjih, saj kmalu dobimo občutek, da nas telefoni silijo zgolj v virtualno druženje. Že res, a vam moram priznati, da je v zadnjem času moja redna aktivnost na Instagramu pripomogla, da je mojega druženja v živo veliko več, kot bi si mislil. Kako mi je to uspelo? Fotografije in videoposnetki, ki jih z velikim veseljem objavljamo na različnih platformah, nas na neki način opisujejo in opredeljujejo. Po naključju sem na Instagramu naletel na spektakularen posnetek svojega prijatelja Andraža, ki si je z močnim in preciznim udarcem priboril točko na teniški partiji. Obelodanil jo je in prav je tako! Moje navdušenje nad njegovo potezo je bilo tako močno, da sem zavrtel telefon, mu čestital in že sva bila tudi sama dogovorjena za dvoboj v Izoli. Andraž Rogelja je bil sicer moj soigralec še iz časov, ko je bila košarkarska žoga edina prava ljubezen, a zdaj ni zgolj mojster v košarki, temveč resen teniški rekreativec. To mi je na igrišču tudi dokazal in pometel z menoj kot za šalo. Človek je bil za nekaj razredov boljši, to si moram priznati, vendar me je spodbudil, da še intenzivneje prebujam teniške zamahe, ki sem jih skušal osvojiti že v otroštvu.

Teniška borba nikakor ni bila edini razlog, da preživim dan na obali. V prvi vrsti sem se veselil srečanja z dobrim starim prijateljem, s katerim si deliva veliko lepih spominov. Šport ima to moč, da povezuje, in dober občutek je, ko vidiš, kako zrelo rasteš z vrstnikom. Najina sproščena moška debata je tako presegala zgolj vprašanja o ženskah in zabavah. Za dodatno doživetje je poskrbelo tudi samo okolje. Po tenisu, ki je bil oddaljen le dobrih 100 metrov od obale, sva se vrgla v morje in pregreti telesi sta imeli priložnost, da se v Simonovem zalivu ohladita. To je bilo moje prvo letošnje kopanje in zares pravi privilegij: od športnih naporov do svežine morskih valov. Andraž je tako rekoč domačin v Izoli, zato nikar ne dvomite, da sva isti večer dobro jedla in pila. Dan sem sicer sklenil v Kopru, kjer mi je prijateljica Ira Marušič, nadobudna mlada slikarka, podarila obljubljeno sliko s portretom. Mislim, da sem si na njej kar podoben, reklamacije pač ne bom zahteval. Morda tudi zato, ker se na sliki za menoj dviga Tel Aviv. Ira ve, kako zelo rad preživljam dneve v tej liberalni prestolnici Bližnjega vzhoda. Življenje me je zares obdarilo s prijatelji in prijateljicami, ki mi znajo polepšati dneve. Tokrat je bil moj dan polepšan na slovenski obali. Po kakšno sliko še pridem v Koper, v Izolo pa po zmago, no, morda bo že kakšen dobljeni niz več čisto dovolj.