Hvala vam.

Dragi bralci in cenjene bralke, med vami je skoraj gotovo kdo, ki se spopada z boleznijo, ki je nov mejnik, nov svet, poln neznank in zastrašujoč. Težko je, vem. Življenje me je naučilo, kako se soočiti s tem, a sem imela srečo, da sem ozdravela. Moje misli so zdaj s tistimi, ki se borijo z res hudo boleznijo, kot je naš hokejski junak Aleš Kranjc, čigar zgodba je opisana na strani 32. Okoli Aleša se je zbrala neverjetna skupnost ljudi, ki mu želijo pomagati. To mi obnavlja vero v človeštvo. V teh težkih časih se proti svoji bolezni bori tudi moja mama. Je bojevnica po duši, in tisti, ki jo poznajo, vedo, da se ne bo predala. Z njo preživljam veliko časa v bolnišnici v prestolnici in tukaj sem se srečala z novim svetom - svetom pacientov, ki si med seboj pomagajo, si izmenjujejo besede tolažbe, si dajejo upanje. Včasih se celo pošalijo, da bi vsaj za trenutek odgnali težo, ki jih obremenjuje. Vidim ljudi, ki mirno čakajo v čakalnicah, vsak v svoji bitki, a vsi imajo upanje v očeh. In tudi zato res občudujem tiste, ki jim in ki nam pomagajo. Medicinsko osebje opravlja izjemno delo, še posebej v teh bolnišničnih oddelkih, ki se zdijo tako zastrašujoči. 

Med obiski pri mami sem imela priložnost srečati njenega zdravnika, dr. Erika Breclja. Ime samo po sebi že veliko pove. O njem sem slišala precej, toda ko sem ga videla v akciji, kako komunicira s pacienti, kako jim prisluhne, sem resnično spoznala, koliko dobrega prinaša v njihova življenja. Njegov ponedeljkov nastop v oddaji Studio Necenzurirano na TV Aktual s Primožem Cirmanom je bil navdihujoč. Njegove besede so se me globoko dotaknile, še bolj zdaj, ko vem, da je on tisti, ki vodi mojo mamo čez to težko pot. Hvaležna sem mu in vsem tistim, ki so tu za ljudi v času njihove največje potrebe. Ti posamezniki v svojem življenju naredijo toliko dobrega za nas vse, še posebej v časih, ko smo ranljivi in potrebni njihovega razumevanja, podpore in strokovnosti. In če sem v minulih tednih nekako izgubljala vero v človeštvo, ker me je to, kar sem videla na televizijskih ekranih, resnično šokiralo in razjezilo, sem jo sedaj, na bolnišničnih hodnikih, spet našla … Vsi bi se morali zavedati, koliko lahko človek pomaga sočloveku. Vsak korak, ki ga naredimo, je lažji, če nam kdo stoji ob strani. Dragi bralci in cenjene bralke, želim vam obilo zabave, predvsem pa vsem želim veliko zdravja.