Duh časa

Človek živi sredi grozečih moči modernega sveta, v džungli strojev, računalnikov in umetne inteligence, v kaotičnem kotlu sedanje civilizacije. Uničujeta ga strah in samota. Ljudi davi strah pred prihodnostjo, čutijo negotovost in tesnobo, zato se počutijo zapuščeni in ogroženi. V hudi stiski sveta brez vrednot so dvignili na oltar vrsto malikov, ki jih častijo. Ko so vrednote do kraja razkrojene, je človek do kraja izgubljen. Vsakdanjik mu bremeni nenehno težaško delo, ki ga priganja bič lakote in mu zato ni mogoče uiti. Z delom si človek komaj zasluži za golo življenje, nikakor pa ne varnosti. Beg v virtualni svet ne prinaša odrešitve, saj tam ni najti nič človeškega, zgolj z iluzijami obogateno vegetiranje. Bežimo iz samote individualizma v še večjo samoto, kjer ni sosedov niti žive skupnosti. Ohromeli bomo od samote. Človeška skupnost, ki je doslej pomenila naše budne sanje, sanje o tem, da živimo drug za drugega, je dokončno izsanjana v virtualnem sosedstvu lažnih identitet. Nekoč so ta preboj obljubljale revolucije, ki so se rodile iz razočaranja množic in se žalostno izrodile v nesmiselne morije. Čas, nizkoten in bolj pomilovanja vreden od kateregakoli pred njim, se utaplja v krvi in umira v strupenih kemikalijah. Kot rakavo tkivo se je razrasla ekonomska podoba sveta, ki ji je podrejena vojna. Govorica denarja je pogoltnila vse druge vrednote in jih iztrebila, kot roj kobilic požre ves pridelek na njivi. Neobrzdana sta postala zgolj denar in tehnika.

Med ljudmi narašča brezbrižnost, ki je sorodna etični brezbrižnosti, s tem pa vodi naravnost v etično izprijenost. Osebe, ki se razglašajo za »nepolitične«, ker jih politika »ne zanima«, so prve, ki postanejo ciljni plen lažnih ideologov in rešiteljev. S tem pa zlahka sprejmejo kakršnokoli grozovitost.

Hermann Broch v romanu Nedolžneži z upodobljenimi osebami in njihovimi usodami odpira vprašanje krivde zaradi brezbrižnosti ljudi ob pojavih družbenega zla. Iz pazljivega branja lahko izluščimo izjemno pomembna spoznanja razpada vrednot. Postopen razpad vrednot je značilen za evropsko zgodovino vsaj že od konca srednjega veka. Prejšnja doba je živela celovito kozmogonijo, sklenjeno podobo sveta na osnovi krščanskega vrednostnega sistema. V njegovem središču je bila vera v Boga in veri so bile podrejene vse vrednote. Toda z nastopom racionalizma je mišljenje prestopilo od monoteističnega k abstraktnemu matematičnemu konceptu stvarstva. Descartesov meč dualizma je s prvim udarcem odsekal človeka od narave, z drugim pa presekal človeka na pol, na telo in dušo. Veliki metafizični trikotnik Bog-Narava-Človek je razpadel. Newtonova absolutni prostor in čas pa sta vizijo sveta podredila matematičnim abstrakcijam. Človek je namesto božjemu glasu prisluhnil govorici stvari.

Brezbrižnost je leglo skušnjavca

Z nastopom znanosti se je človeški razum sprostil in prežel vsa območja vrednot, zato je poprej enotni vrednostni sistem razpadel na množico podsistemov, ki so postali med seboj tuji in tekmovalni. Logike vojaka, tovarnarja, trgovca, umetnika ali revolucionarja so bile vsaka zase dosledne in radikalne ter zato nezdružljive. Posameznik se je lahko le podredil posameznim vrednotam, ki jih je določal njegov poklic, vojak vojaškim, trgovec trgovskim, umetnik umetniškim.

Že naslov Brochovega romana Mesečniki (Schlafwandeln) opozarja na duh časa. Mesečniki pravimo pri nas ljudem, ki jih »nosi luna«, ki hodijo v spanju. Iz sopomena slovenskega izraza pa razberemo še drugo pomembno značilnost. Kogar »nosi luna«, hodi varno celo po slemenu strehe, saj ga vodi in varuje višja sila, tista, ki je od nekdaj prisotna v sanjskem iracionalnem območju duha. S tem je pisatelj sijajno upodobil mesečniško hojo sodobnega človeka skozi življenje. Človek prebiva na križišču racionalnega in iracionalnega. Kadar njegova dejanja usmerjajo iracionalne sile, se pogrezne v sanjski svet; je kot mesečnik, ki ga nekaj usmerja, ne da bi se zavedal, kaj pravzaprav dela in kaj se z njim dogaja. Hkrati pa v prebliskih prebujenja iz teh sanj zahrepeni po rešilnem izhodu iz blodenj v urejen smisel življenja, kjer bi našel odgovore na bistvena vprašanja svojega bivanja.

Po dobi, ko se vsi ravnajo po zapovedanem vrednostnem redu, pride doba, ko vrednostni sistem začenja razpadati. Razpadanje se začne s tem, da namesto oslabljene osrednje vrednote ljudje povzdignejo do absolutnosti vrednoto nekega podsistema, npr. vojaškega, znanstvenega, religioznega, kulturnega, ekonomskega itd. Tako se svet vse bolj drobi na področja ločenih vrednot, kar ustvarja kaos, v katerem ljudje ravnajo konformistično glede na trenutno stanje, predvsem pa vse bolj iracionalno. Kakor da se želijo izmakniti usodnemu času, samostojnosti in odgovornosti, torej svoji nalogi sredi življenja. S tem umikom pa umrejo kot ljudje in se rodijo kot podložniki, kot sužnji, pripadniki tiste vrste ljudi, ki ne kažejo volje niti poguma, da bi se spopadli z zlom časa. S tem se uvrstijo v poslušno čredo, ki je pripravljena umirati in ubijati za prazna napihnjena gesla ideologij. Brezbrižnost je leglo skušnjavca, ki koti iracionalna dejanja hudodelstev. Človek, ki se otrese vseh vrednot, postane rabelj sveta. Jutri niti opazil ne bo, da se je narava izselila z našega planeta. Toda sedanja sporočila narave so svarila opominjevalca, ki obuja vest iz globin nezavednega.

»Večina ljudi občuti krivičnost sveta,« piše Broch in nadaljuje: »Bodi pogumen in reci govno, kadar kdo zaradi tako imenovanega prepričanja ščuva, da je treba umoriti bližnjega; pravi roparski morilec brez dogem je boljši od njega.«

Čas konca je čas rojstva

Kakšna je stvarna oblika, v kateri se odraža zlo v našem času? Kakšen je skupni imenovalec naših zlih dejanj? Vulgarni materializem je izničil svetost sveta in naravo ter človeka spremenil v naravni in človeški vir. Razpad vseh vrednot je najbolje opisal Nietzsche z znamenitim stavkom: »Bog je mrtev!«

Strah pred peklenskimi zublji je izpuhtel, zato je sedem smrtnih grehov postalo sedem zapovedi za uspešno življenje posameznika. Napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba so postali vrednote, ki krasijo sodobne bogataše. Bogati lahko postanejo bogati le, če delujejo izključno v svojo korist. Za nastalo stanje pa je nedvomno največja krivda v splošni brezbrižnosti ljudi, brezbrižnosti do lastne človečnosti, ki se posledično kaže v brezbrižnosti do trpljenja sočloveka. Če hoče človek danes obogateti, ne sme imeti odgovornosti. Toda pomnimo, kdor si prizadeva, da ne bi bil odgovoren, nikoli ne spozna prave ljubezni, nikoli ne ljubi in nikoli ni ljubljen.

Čas konca je čas rojstva in v nespremenljivem se nekaj spreminja. Rod v času spreminjanja je blagoslovljen in preklet hkrati, ker mora opraviti svojo nalogo. Nad nami visi nevarnost konca brez novega začetka. Tisti, ki se počutijo nedorasli tej vlogi, se v strahu oborožujejo. Drugi bežijo v virtualne svetove, kjer nihče nikogar več ne sliši niti se ga ne more dotakniti. Mesečniki se obračajo stran ali pa mižijo, da ne vidijo zla. Toda ljudje moramo oddeliti dobro od zla, ki sta tako brezupno in nevarno pomešana med seboj. To je naša bojevniška dolžnost, ki jo lahko izpodbudi le odgovornost. Odgovorni smo za zlo, ki se množi po svetu, čeprav ga storijo drugi brez našega sodelovanja. Vsaka polovična rešitev je gnusna, saj bodo nekateri lahko še vedno počeli, kar hočejo.

Iz sporočila romanov spoznavamo temeljne zakonitosti zgodovinskega dogajanja. Razpad vrednot vodi v propad določenih zgodovinskih form življenjskega sveta, ki se lahko konča z globalno katastrofo. Vendar globalna katastrofa ni neizogibna, ker se hkrati odpira prostor za nastanek novih vrednot in vzpostavitev novega vrednostnega sistema. To neizbežno dogajanje bo prineslo neko povsem novo kozmogonijo upanja in pomiritve. Svet se bo na novo rodil.

Objavljeno v reviji Zarja št. 16, 16. 4. 2019.