dejan krajnc djokovic Svet24.si

FOTO: Na dopustu srečal Novaka Đokovića

Princ Andrew Svet24.si

Znano, koliko je plačal princ Andrew, da je ...

20210112-01043366 Necenzurirano

Covid-19 bo čez nekaj let le prehlad, a še nismo...

matej tonin vojska sta Reporter.si

Tonin kupil »mačka v žaklju«: zakaj so v Litvi...

maribor - olimpija Ekipa24.si

Rušilna Olimpija! Maribor nemočen, zeleno-belo ...

3_princ charles Odkrito.si

Ali bo sploh kdaj prišel na vrsto?!

elsnik Ekipa24.si

Močne besede Elšnika! Kapetan zmajev dvignil ...

Uroš Fürst: »Želim si, da bi nam uspelo biti občutljivejši in da bi bil ta svet malo manj podivjan«

T.P., 24.12.2021 08:30:14

Član SNG Drama Ljubljana Uroš Fürst ima že nekaj časa pripravljen odgovor na vprašanje, kje bo preživel najdaljšo noč v letu: na odru matičnega gledališča. Predstavo Vse sijajne stvari bo v Mali Drami na silvestrovo odigral kar dvakrat, in sicer ob 19.00 in 21.00.

Delite na:
Uroš Fürst: »Želim si, da bi nam uspelo biti občutljivejši in da bi bil ta svet malo manj podivjan«
Igralca SNG Drame Ljubljana širša javnost najbolj pozna po monokomediji Jamski človek, s katero že več kot 20 let po vsej Sloveniji privablja nasmehe na obraze, iz televizijske serije Mamin dan in iz filmov Vaje v objemu, Slovenka, Kruha in iger, Slepa pega, Osebna prtljaga ter Korporacija, od 14. januarja naprej pa ga bomo lahko videli še v filmu Zastoj Vinka Möderndorferja. Opazne vloge je nanizal tudi v matičnem gledališču, ki mu je zvest že 22 let. Marko Vavpotič

Monodrama Vse sijajne stvari govori o poskusu dečka, ki se loti pisanja seznama stvari, zaradi katerih je vredno živeti, da bi tako mamo poskušal prepričati, da si ne bi vzela življenja. Ste ga ob tem začeli delati tudi sami?

Ko je prišlo do odločitve za ta projekt, sem kupil papirnati blok in ga dal na steno, zraven pa priložil flomaster. Ideja je bila, da bi zbrali milijon stvari, a smo za to imeli premalo časa, zato smo se osredotočili na kakovost oziroma na to, da bi z njimi spodbujali in pomagali drug drugemu. Seznam je sameval tudi po več tednov, potem je pa nekdo nekaj napisal in takoj sprožil plaz.

Nekako smo začeli tekmovati v tem dobrem smislu – ne, kdo si bo izmislil več sijajnih stvari, ampak kdo bo videl bolj neobičajno, ampak res sijajno stvar v življenju, ki je lahko nekaj majhnega, a hkrati zelo velikega. Mislim, da ima seznam svoj ultimativni smisel tako na osebni kot na družinski in makrosocialni ravni družbe v tem smislu, da si ostrimo čute, da svojo senzibilnost nastavljamo na sijajno, na tisto, za kar je vredno živeti, ker je na tem svetu toliko tega.

Zdaj, po enem letu, odkar je ta seznam doma, to sploh niso več nujno misli ali pojmi, ampak praktično kar koli. Včeraj je denimo hčerka našla moje grozilno pismo sinu izpred desetih let, ko je pustil razmetano kuhinjo, in ga je dala na seznam. Po vsem tem času je to sijajno. (smeh)

Glede na to, da je predstava interaktivna, je vsakič drugačna. Verjetno je za vas to poseben izziv?

Macmillan in Donahoe sta besedilo zapisala na podlagi številnih poskusnih predstav. Notri je tudi zapisano, kaj približno se domneva, kako bo občinstvo reagiralo. In neverjetno je, kako so nekatere replike popolnoma enake pri slovenskem in newyorškem občinstvu. Je pa res vsak večer drugačen, vsak večer je druga energija. Zame je zelo pomembno, da se vsak gledalec, ki vstopa v igro, zaveda, da je varen, da tu ne gre za zabaven performans, norčevanje iz replik ljudi, ampak da je vsaka replika prava, in na njej potem naprej gradim predstavo.

Najbolj odrešujoče v tem procesu je bilo, ko smo ugotovili, da se ne da nič odigrati, nič zrežirati, da se to preprosto mora zgoditi. Tu ni četrte stene in se je niti ne vzpostavlja, sploh se ne vzpostavlja teatra kot takega, ampak gre bolj za druženje, kjer so vsi vključeni in kjer je povezovalna stvar empatija. Vedno sem se pripravljen po predstavi tudi pogovoriti z ljudmi. Nekateri so čisto razjokani. Tega me je bilo na začetku najbolj strah. Nikoli do zdaj namreč nisem šel med ljudi. Ampak ko sem predstavo prvič pripeljal do konca, se mi je zdelo nekaj povsem normalnega, da obsedim z njimi, in me tega naenkrat ni bilo več strah.

Še vedno si namreč o samomorih ne upamo govoriti oziroma nam je nerodno in neprijetno in jaz nisem terapevt, ki bi vedel, kako se iz takih strašnih situacij izmotati, sem pa definitivno zagovornik, že samo zato, ker sem gledališki ustvarjalec, da se o takšnih težkih stvareh govori. In zdaj sem jaz na potezi, da govorim o tem, in moram to delati korajžno. Imel sem problem s čezmernim občutkom odgovornosti v smislu, da bi lahko bila predstava narobe razumljena, da bi lahko bila za koga preveč pavšalna, da bi bila čustva ljudi lahko razžaljena, da bi bila predstava, katere glavna tema je empatija, premalo empatična, da jaz ne bi bil dovolj dober medij za to zgodbo, da bi prišla do ljudi.

Vse to mi je šlo skozi glavo, potem pa sem se zavedel, da imam žal tudi svoje bližnje izkušnje s tem, in se nisem več ukvarjal z odgovornostjo do ljudi, ki imajo to strašno izkušnjo, ampak s tem, da je za vsako človeško stisko ena najbolj odrešujočih stvari empatija. In za empatijo je treba o stvari spregovoriti, da lahko sploh začutiš ljudi okoli sebe, ki se potencialno tudi tako počutijo ali pa so ti lahko v oporo.

Zato smo imeli v ekipi tudi psihiatra Boruta Škodlarja, ki nam je dal znanstveno platformo in pogum, saj se vsak dan sooča s to vrsto odgovornosti, ko ljudje pridejo s takimi težavami in ne moreš pogoreti v tej odgovornosti in v strahu pred tem. Zdi pa se mi, da ta strah daje tudi moč temu dejanju. Moja precej bližnja sorodnica je na primer naredila samomor, ko sem bil star 27 let, a sem to tako globoko potlačil, da se v vsem času študija in ukvarjanja s to predstavo tega sploh nisem zavedel.

Ko sem se spomnil, sem imel občutek, da sem bil otrok, ko se je to zgodilo; potem pa sem vprašal brata in sestro in sta mi povedala, da je bilo to leta 2001, torej sem bil star 27 let, ko imaš občutek, da si že odrasla in izoblikovana oseba, jaz sem bil takrat že oče.

Uroš Fürst 2
Nase je opozoril že kot študent. Z igro v predstavi Indijc hoče v Bronx je z Markom Mandićem na premieri tako navdušil njenega avtorja Israela Horovitza, da jima je rekel, da morata iti študirat igro v New York, kar sta tudi storila, leta 1999 pa je za vlogo Ekarta v Brechtovem Baalu prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca.
Marko Vavpotič

Kako preganjate temne oblake, kadar pridejo?

Kadar nastopi ta »depra čas«, se zatečem na Netflix in HBO in se napolnim z nekimi drugimi zgodbami. Zelo mi pomaga tudi glasba. Vesel sem, da mi je iz rane mladosti uspelo ohraniti toliko želje in strasti do klavirja, da se lahko usedem in samo igram. In seveda moj pes – to je tako fascinantna žival. Vedno te je vesel, ne glede na energijo, ki jo imaš. Zdaj se je že malo postaral in iz leta v leto se bolj reži.

Znano je, da psi oponašajo mimiko svojega gospodarja, da obrazne mišice razvijejo popolnoma na podlagi svojih gospodarjev, zato tudi pravijo, da je pes podoben lastniku. In kaj je lepšega kot pes, ki te je vesel, ko prideš domov, pa ne samo vesel, ki se reži, miga z repkom in je čisto navdušen, ne glede na to, da mogoče špekulira, da bo kaj padlo ali da bo kaj dobil – vendar sem prepričan, da tega ne dela samo iz koristoljubja.

Na silvestrovo ga boste sicer morali malo pustiti samega, ker imate celo dve uprizoritvi Vse sijajne stvari.

Res je. To bo svojevrstno slovo od starega leta zame in za ljudi, ki se bodo odločili tisti večer preživeti v Mali Drami.

Kako sicer preživljate ta večer?

Ogromno silvestrskih večerov sem preživel v teatru. Jamskega človeka sem igral več kot desetkrat, včasih tudi dvakrat, potem so bile tu še dramske predstave … A nič za to. Zame to v resnici ni praznik. V tem božično-novoletnem času je zame bolj prazničen božič, novo leto pa bolj spektakel.

Čisto zares se ne počutim praznično, je pa neki čuden adrenalin ob tem, da bo eno leto minilo in ga nikoli več ne bo in da bo to novo leto z drugo številko spet vse datume zaokrožilo. Zame je to bolj večer, kjer si bolj primoran iti žurat, tako da je super, ker že vem, kaj bom na silvestrovo.

Kako dobri pa ste pri obdarovanju?

Najlepše je dobiti darilo, ki si ga želiš, čeprav tega nikoli nisi izrazil (to je točka iz seznama pod številko 4997). Da ti nekomu uspe dati tako darilo, je enako lepo, ampak je zelo težko in za to potrebuješ čas in denar. Jaz za ta darila nisem dober. Meni vedno zmanjka časa, se pa zelo veselim, ko najdem kaj lepega za koga in vem, da bo vesel. To zadoščenje je skoraj tako lepo kot dobiti darilo, če ne še lepše.

Katerega darila ste se najbolj razveselili?

Novih vezi za smuči, mislim, da Salomon 447. Spomnim se, da se mi je čisto utrgalo, ker sem si jih želel, pa se mi je zdelo, da jih ne bom nikoli dobil. Z leti malo otopimo, ker nočemo biti razočarani, zato si raje zgradimo zidove.

Ste bili kdaj tudi razočarani?

Ja, zgodilo se mi je, da sem imel občutek, da sem »padel skozi«, predvsem pa, da so drugi dobili boljša darila. Ne vem več natanko, kaj je bilo, spomnim pa se občutka in tega, da sem to pokazal, potem pa sem dobil lekcijo, da se ne sme tako odzvati in da je treba biti vsaj navidezno vesel, tudi če nisi zares, ker potem razžalostiš tistega, ki ti je kupil darilo. Kar naenkrat je bilo toliko neke odgovornosti ... »Daj mi samo dobro darilo!« (smeh)

Kaj si želite, da bi ljudem prineslo leto 2022?

Želim si, da bi nam uspelo biti občutljivejši in da bi bil ta svet malo manj podivjan. Trenutno mi gresta res na živce razdvajanje in strah, to gonilo za vse najhujše stvari v zgodovini človeštva.