Barbara Cerar: »UPAM, DA NE BO PRIŠLO DO TAKŠNEGA KONCA SVETA«
»Ko pride konec sveta, me ne bo strah poplav, virusov, ne potresa ... samo človeka se bom bal.«
Nedavno je na odru SNG Drame svetovno premiero doživela najnovejša igra, Kabaret Kaspar.
Predstava, polna humorja in ironije, nas popelje na oddih od ponorelega sveta, kjer si pisana druščina obeta nekakšen preporod v nedotaknjeni naravi, razstrupitev telesa in duha ter okušanje svobode.
Ena izmed glavnih vlog v igri pripada odlični igralki Barbari Cerar, ki se predstavlja kot vodnica, tista, ki množico pregorelih posameznikov odpelje na dogodivščino okušanja svobode, ki nam jo je sodobno življenje vzelo. Z Barbaro sva poklepetali o občutkih po predstavi.
Čestitke za čudovito predstavo, v kateri ste nas popeljali na oddih od ponorelega sveta. Zakaj je svet ponorel, kaj se dogaja?
Vse se dogaja, kar se pravzaprav ne bi smelo. V povezavi s hitenjem, v povezavi s preteklima dvema letoma, zato v igri kot vodnica odpeljem skupino ljudi na samotni otok brez omrežja, in potem se začnejo dogajati zelo zanimive zadeve.
Česa se moramo torej bati, drug drugega ali bolezni in pravzaprav vsega, kar nam danes prinaša življenje?
Naj citiram zadnjo pesem, ki jo odpojemo vsi skupaj: »Ko pride konec sveta, me ne bo strah poplav, virusov, ne potresa ... samo človeka se bom bal.«
Kam torej pobegnete, kadar se želite skriti pred vsemi tegobami tega sveta? Kje je vaš varni kotiček oziroma otok?
V samoti, kjer koli že to je ... Kamor koli me odpelje, pa naj bo to na morje ali v hribe. Vedno iščem samoto.
Okušanje svobode je ena izmed tematik v igri: kaj nam je življenje vzelo, kakšen del svobode nam je ukradlo?
Čas. Za mene je čas kvaliteta, čas, ki ga lahko preživiš s svojimi, sam, se posvetiš hobijem ... Nimamo časa za nič.
Kakšno pa je sporočilo premiere, ki ste ga ponesli v svet?
Prav to, kar sem prej rekla: upam, da ne bo prišlo do takšnega konca sveta, kjer se bomo morali boriti drug z drugim za požirek vode.
Kakšni pa so vaši občutki po predstavi?
Po premieri sem vedno malo, kako bi rekla – ne utrujena, sem zadovoljna, hkrati pa pade ves ta adrenalin in sem malo zmedena.
Zgolj še eno provokativno vprašanje: kdaj bi se abstinenca od interneta pojavila pri vas?
Mislim, da se ne bi. Morda bi dva dneva še želela igrati kakšno igrico, potem pa ne. Nisem toliko zasvojena.
