Jure Henigman in Tina Vrbnjak: »Ne delamo si utvar, da bomo spremenili svet ali kogarkoli prevzgojili«
Na TV ekrane se vrača ena najbolj priljubljenih serij, Gospod profesor. Dogodivščine profesorja Sama Demšarja (Jure Henigman), njegove simpatije Klavdije (Tina Vrbnjak) in vseh nadobudnih dijakov.
Kaj nam prinaša druga sezona serije Gospod profesor, kam nas bodo popeljale nove epizode in kakšni so spomini na njune šolske dni, sta nam zaupala simpatična Tina Vrbnjak in Jure Henigman.
Drame, akcije in ljubezni v drugi sezoni zagotovo ne bo manjkalo.
Na Voyo se vrača nova sezona priljubljene serije Gospod profesor, ki nas bo popeljala v novo šolsko leto, polno svežih dogodivščin, zapletov, ljubezni ... Pa mi za začetek, prosim, zaupajta, kakšni so vajini spomini na šolske dni.
J: Jaz osebno nisem bil največji ljubitelj šole, čeprav sem se imel fenomenalno tako v osnovni šoli, srednji kot tudi na fakulteti. Se pa spomnim trenutka, bilo je nekje pri mojih devetih letih, ko sem spoznal, da me čaka še kar nekaj let izobraževanja - kar me ni navdihnilo z radostjo. In ko sem zaključil fakulteto, sem si rekel: »Jure dovolj je bilo, nikoli več v šolo.« (smeh) Danes me nič več ne vleče nazaj v šolske klopi.
T: Jaz bi se tukaj kar pridružila odgovoru Jureta. Zelo sem uživala v šoli, predvsem v srednji. Imela sem krasne profesorje, tudi sošolce. Bila sem na mednarodni maturi, tako da smo bili pisana družba iz različnih držav. Lahko rečem, da sem bila pridna in zagrizena učenka, hkrati pa smo se veliko zabavali. Kljub lepi izkušnji pa sem zelo vesela, da mi ni treba več hoditi v šolo. (smeh)
Koliko izkušenj iz svoje mladosti sta prenesla v aktualno serijo Gospod profesor?
J: Zagotovo nekaj prineseš že s svojim karakterjem, s tem, kakršen si.
T: Kar nosiš, pa niti ne veš. (smeh)
J: Drugače pa sledimo napisanim scenarijem, odigrati moramo tisto, kar je nekdo napisal.
T: Ko se ukvarjaš s tem, kar je napisano, ni niti prostora za kake osebne inpute. Večinoma res vse črpamo iz predloga oziroma scenarija.
Zdi se, da se je skozi vsa ta leta v šolah marsikaj spremenilo, predvsem namigujem na etiko, družbena načela. Vse to, česar se v seriji dotikate tudi vi. Nam lahko zaupata, katera so tista področja, ki se jim boste posvetili v tej sezoni?
J: Najprej bi izpostavil to, da sem mnenja, da se šola ni kaj dosti spremenila. Morda se je spremenila celo premalo, glede na čas, v katerem živimo oziroma živijo naši otroci. Teme pa nam bo predstavila Tina. (smeh)
T: Že precej časa je od takrat, ko smo snemali serijo, tako da moram prav malo pomisliti. Dotaknili se bomo splava oziroma nezaželene nosečnosti, medvrstniškega nasilja, izgube bližnjega, ljubezni. Ena izmed epizod bo govorila o športnici, ki mora spremeniti načrte in se spopasti z novimi izzivi. Vse teme bodo precej kompleksne, skupno vsem pa bo to, kako se spopasti s težavami in kako jih reševati. Ključno vlogo bodo tukaj odigrali pogovor, iskrenost in varen prostor, kjer se mladostniki lahko izrazijo.
Kakšno vlogo (po vajinem) tukaj odigrajo učitelji?
J: V tej seriji imajo učitelji absolutno ključno vlogo.
Kaj pa v realnem življenju?
J: Jaz osebno bi več odgovornosti dodelil učiteljem. Je pa stvar seveda zelo kompleksna: učitelji odgovornosti ne dobijo, nekateri pa je morda niti ne želijo sprejeti.
T: Tudi starši imajo tukaj pomembno vlogo. Zdi se, da učiteljem na neki način odvzemajo pristojnosti, jim ne zaupajo.
Prva sezona nas je več kot navdušila, kaj lahko pričakujemo od druge sezone?
J: Upam, da bo gledalcem druga sezona vsaj toliko všeč kot prva. Več pa si ne upam pričakovati. Ne delamo si utvar, da bomo spremenili svet ali kogarkoli prevzgojili. Že to, da se družina skupaj zbere pred TV ekranom in imajo vsebino, ki jih poveže, je res nagrada za nas ustvarjalce.
V kolikšni meri je vama serija spremenila življenje? Kako se na vaju odzivajo učenci, dijaki na ulicah?
T: Se odzivajo, toda na zelo lep način. Nič ni vsiljivega. Najbolj simpatični so tisti mali otroci, ko vidiš, da jim to pomeni nekaj velikega.
Jure, ste vi na ulicah Gospod profesor?
J: Pozornost pride in gre. Zdaj bo malo več interakcije, a se bo sčasoma polegla. Mi pa veliko pomeni, ko od kolegov, tudi tistih starejših, prejmem kakšen pozitiven odziv. To je tista potrditev, da smo na pravi poti.
