pika nogavička Svet24.si

Kako je nastala slavna Pika Nogavička?

siler1 Svet24.si

Nina nekega jutra ni mogla več vstati iz ...

anton prijatelj Reporter.si

Izginotje župnika Prijatelja: pregnali naj bi ga ...

Marjan Šarec Svet24.si

Šarec o Janu Boklevu in »izgubljenih sinovih ...

beović Necenzurirano

Čas je, da Krek in Beovićeva odstopita #kolumna

iggy-jelen, cepljenje Odkrito.si

Iggy se je odločil, da mu njegove ljubezni ne ...

Lara Goršek Kos Njena.si

Sanjski moški: Laro ogled oddaje šokiral

Nataša Markovič: Novinarstvo mora biti preverljivo, točno, objektivno

Alesh Maatko, 22.04.2021 08:15:34

Novinarka odmevne oddaje Tarče zase pravi, da ni omahljivec ali sanjač!

Delite na:
Nataša Markovič: Novinarstvo mora biti preverljivo, točno, objektivno
Zelo rada tudi spoznavam nove ljudi in prisluhnem njihovim zgodbam, pravi Nataša. Osebni album

Nataša Markovič že več kot desetletje ustvarja izjemne novinarske zgodbe. Leta 2011 je prišla iz komercialne na nacionalno televizijo, kjer je začela ustvarjati prispevke v oddaji Pogledi Slovenije, leto pozneje pa za TV Dnevnik, Odmeve in Tednik. Zadnja tri leta jo poznamo kot raziskovalno novinarko odmevne oddaje Tarča. Malo manj znano pa je, da je pred dvema letoma napisala svojo prvo pravljico, lani pa je izdala prvo pesniško zbirko #naključniki – gre za ljudi, ki vstopijo v naše življenje in spremenijo njegov tok.

Kako se je sploh začela vaša zgodba v Tarči?

V bistvu sva z Eriko Žnidaršič obe »iz istega gnezda«, saj sva začeli novinarsko pot na komercialni televiziji z isto ekipo v različnih časovnih intervalih. Ona na Trenjih z Urošem Slakom in Bojanom Travnom, jaz z njima na Svetu na Kanalu A in kasneje na Pogledih Slovenije. Čeprav so se naše poti ločile, smo v nekem trenutku vsi pristali na RTV Slovenija, in ko je Bojan Traven kot pomočnik tedanje urednice dobil nalogo, da ustvari Studio 3, sklop treh oddaj ob četrtkih zvečer, je v novo ekipo Tarče povabil naju ... Do takrat se nisva družili, ampak se je izkazalo, da se v poklicu odlično ujameva, osebnostno pa dopolnjujeva in dejansko razumeva ter spoštujeva. Tako sva več kot tri leta gonilni sili te ekipe, ki so se ji pridružili mlajši in perspektivni kadri – novinar Žan Dolajš, raziskovalca Ana Bajuk in Martin Kovač ter urednik Boštjan Kogovšek. Vsebine se pa bistveno niso spremenile, saj ves čas bdimo nad potmi javnega denarja, razkrivamo korupcijske zgodbe in še bi lahko naštevala.

Kako in kdaj pride do izbora tedenske vsebine? Se morda s katero temo ne strinjate oziroma pride celo do nesoglasij? Kako takrat rešite situacijo?

Z ekipo imamo zelo podobne poglede na izbor tem, ki jih ob petkih zožimo na dve in potem za vikend vidimo, kako se razvijata. Z voditeljico Eriko sva za vikend na zvezi, spremljava druge medije in dejansko se potem v ponedeljek dogovorimo, kje bomo »vrtali« naprej, kje preverjali dejstva, zahtevali podatke, pojasnila. Če so nesoglasja, se razčistijo z argumenti, večina prevlada. Pet nas je. (smeh)

nataša markovič
Natašo Markovič in Eriko Žnidaršič je združilo raziskovalno novinrastvo.
Osebni album Nataše Markovič

Kaj pa grožnje in žalitve, ki jih dobivate?

To je del našega življenja, bi lahko rekla. Ni tako hudo, da se ne bi dalo preživeti. Nekaj prijav smo sicer posredovali policiji, sicer pa so grožnje predvsem preko družbenih omrežij ... Z leti se nekako utrdiš, tako da te to tako zelo ne prizadene.

Verjetno pa vaše delo ni klasičen delovnik od 8. do 16. ure, kajne? Če se ne motim, gredo urni kazalci včasih konkretno v noč ...

O, ja. Mi smo ob sredah nočni ptiči. Ko z Žanom Dolajšem prideva s snemanja, se pisanje popoldne šele začne. V ekipi se dogovorimo, kaj bo kdo vključil v prispevek, in pogosto smo tam do noči. Stavek »Več glav več ve« je zame zlato novinarsko pravilo. Torej vsi skupaj pilimo tekste, pogosto tudi v četrtek dopoldne. Res smo že uigrani in se dopolnjujemo. Četrtki pa so tradicionalno dolgi, ker smo vsi tam do konca oddaje.

Se je kdaj zgodilo, da kakšen vir ni govoril resnice oziroma ste ga ujeli na laži?

Ne bi rekla laži, a gotovo je v ozadju vedno agenda, na katero računamo. Nobena zgodba, noben vir in noben sogovornik nas ne prepriča, dokler ne slišimo druge plati. To je naše vodilo.

Katera pa je največja laž, ki ste jo slišali o sebi?

Z odsotnostjo etične zavesti posameznikov, ki posegajo v dostojanstvo drugih, se ne ukvarjam. Nimajo niti sekunde v mojem življenju.

»Novinarjeva naloga je ločiti zrno od plev, z notranjim etičnim kompasom jo mora objektivno predstaviti in znati na koncu postaviti vejico ali piko.«

Nataša Markovič in snemalec Žiga
Nataša v družbi snemalca Žiga Trnkoczyja, s katerim je prepotovala Slovenijo po dolgem in počez.
Osebni album

Je še kakšna zvrst oddaje, ki bi jo radi nekoč morda celo vodili?

O, ja. Samo ne studijske. To je preživeto. Idej imam več.

Kako zelo se po vašem mnenju razlikuje naše novinarstvo od ameriškega, kjer je vse predstavljeno zelo pompozno?

Novinarstvo mora biti preverljivo, točno, objektivno. A ne pristajam na to, da je dolgočasno. Vsako zgodbo se da obogatiti, nadgraditi, personalizirati. Če je to pompozno, tudi prav. Mnogi danes pod pretvezo kredibilnosti prodajo golo novico, po liniji najmanjšega odpora, ne da bi zgodbo dobesedno gnetli, se spraševali, odpirali in postavljali vprašanja in iz nje naredili presežnik. Poročevalstvo je zame nekaj preživetega v času eksplozivne hitrosti družbenih omrežij. So novinarji študirali zato, da ob 19. uri preberejo jutranjo novico? Danes se deklarirajo za najbolj kredibilne prav poročevalci, ki prepišejo novice iz tiskovne agencije, novinar, ki naredi še dva klica več, postavi zgodbo v kontekst, se sprašuje, pa je pogosto proglašen za pompoznega. Na to ne pristajam. Novinarjeva naloga je ločiti zrno od plev, z notranjim etičnim kompasom jo mora objektivno predstaviti in znati na koncu postaviti vejico ali piko. Ni vedno mogoče postaviti pike in niti ni potrebe za to. A to so novinarske faze, nad katerimi bdijo uredniki, ki bi jih morali voditi. Torej, podpiram poglobitev teme, podprto s podatki in predstavljeno na zanimiv način. Časopisi so to v zadnjem času izjemno izpilili.

Če primerjava novinarsko delo nekoč in danes, kako zelo se je spremenilo, sploh ker včasih ni bilo družbenih omrežij, kjer lahko izvemo marsikaj?

Torej, kot sem omenila prej, zgodbe je treba poglobiti in postaviti v kontekst. Bralec ali gledalec je do 19. ure zvečer o novici že vse izvedel na omrežjih. Do TV Dnevnika ali izida časopisa naslednjega dne je treba zgodbo peljati naprej. Družbena omrežja morajo biti novinarjem, voditelju izziv, da gredo globje in dlje.

Slišal sem, da vas precej užalostijo oziroma razjezijo krivice, ki se dogajajo okoli nas. Kako lahko vsak izmed nas pomaga tistim, ki potrebujejo pomoč?

Moja babica je med vojno leta 1991 v hišo na Pagu sprejela begunce iz Bosne, tam so bili vsaj 10 let in si ustvarili novo življenje. Še danes ohranjamo prijateljstvo. Oče, po krvi Srb, je med isto vojno vozil humanitarno pomoč v Foćo. To imam v krvi ... Sama težko poslušam zgodbe o slovenskih otrocih, ki ne vidijo morja. To se mi zdi nepredstavljivo, morje je uro iz prestolnice. In skušam ukrepati. Ne zamahnem z roko. In vsak od nas lahko konkretno pomaga. A če misli, da pomaga z delitvijo zgodb na Facebooku, je to pesek v oči. Zato vabim vse lastnike počitniških apartmajev, da jih oddajo tistim, ki si morja ne morejo privoščiti. K temu pozivam tudi podjetja v državni lasti, odziv je bil v preteklih letih odličen.

Nataša Markovič
Knjiga #naključniki je v treh jezikih - slovenščini, srbščini in hrvaščini kar so tudi naše, moje korenine, pravi avtorica Markovičeva.
Osebni album

Če se ne motim, vas je zadnje čase okupiralo tudi nekaj povsem drugega?

Res je, to je bil izid moje pesniške zbirke, ki sem jo izdala pred pol leta. V njej so različne tematike, družbenoaktualne, okoljske in ljubezenske. V pesniški zbirki, ki je moj pesniški prvenec, je 18 mojih pesmi ter osem pesmi mojega očeta in devet krajših, ki jih je napisala babica. Oba, žal že pokojna, sta zelo vplivala na moje življenje, na mojo novinarsko, kreativno, raziskovalno pot.

Bo pesniška zbirka #naključniki morda dobila nadaljevanje?

Bo.

Kaj pa najraje počnete, ko ste daleč stran od vsega vrveža, le skupaj z družino?

Ko pobegnemo stran od ponorelega sveta, to naredimo največkrat s prijatelji. In to smo v času epidemije pogrešali. Brezskrbno druženje, ležanje v mreži ob obali, okušanje kakšne nove hrane, načrtovanje ali izmenjavo novih, poslovnih idej, potovanj. Zelo rada tudi spoznavam nove ljudi in prisluhnem njihovim zgodbam. Vsako leto razširim krog ljudi in pletem nove vezi. To me osrečuje.

In še za konec, na kaj ste najbolj ponosni v življenju?

Lepo vprašanje. Na svoje fante gotovo najbolj na svetu (sinova in partnerja) ... pri sebi pa na to, da ko se nekaj odločim, to izpeljem. Nisem omahljivec ali sanjač.

»Stavek 'Več glav več ve' je zame zlato novinarsko pravilo.«