Staša Špur in Aleksandra Česen: »Ko vidijo, da sva tam z razlogom, naju sprejmejo.«
Na prvi pogled zagotovo ne bi rekli, da ti dve mački krojita usodo v moškem kraljestvu – nogometu. Pred tem sta bili nogometašici in trenerki. »Nisva se marali,« pravi Staša, »ker sva bili nasprotnici.« Zdaj sta veliki prijateljici. Staša je pomožna sodnica v 1. moški ligi, Aleksandra pa glavna v drugi.
Kako kot sodnik pristaneš v prvi oziroma drugi ligi?
Aleksandra: Z leti in izkušnjami. Ko dokažeš, da si pripravljen soditi tudi na tekmah višje ravni, si nagrajen s sojenjem na takšnih tekmah. Zelo sem ponosna, da sem prva in doslej tudi edina ženska glavna sodnica, ki sodi v 2. ligi.
Staša: Dokazati se moramo enako kot moški, torej opravljamo tudi enake fizične teste. Za sodnika v prvi ligi je to precej težko. Seveda pa se dokazuješ tudi z dobrim sojenjem.
Torej vam nič ne popuščajo zaradi spola?
Aleksandra: Prav nič.
Staša: Saj tudi same želimo biti enakovredne … Zakaj bi nam popuščali?
Aleksandra: S tem se popolnoma strinjam. In prepričana sem tudi, da bomo punce nekoč glavne sodnice tudi v prvi moški ligi.
Kako ženski sodnici sprejemajo moški na in ob igrišču?
Aleksandra: Opazke seveda so. Nogomet je pač še vedno moški svet in še dolgo ali pa celo vedno bo, ampak ko vidijo, da sva tam z razlogom, naju sprejmejo in opazk je vse manj.
Staša: Poleg tega naju zdaj številni že tudi poznajo in ne pogledajo več dvakrat, ko se prikaževa na igrišču.
Aleksandra: Sicer pa so najini moški kolegi, nogometni sodniki, do naju zelo spoštljivi, kolegialni in pripravljeni pomagati.
Se vam zdi, da se mora nogometna sodnica na terenu bolj izkazati kot njeni moški kolegi?
Staša: Zagotovo.
Aleksandra: Zdi se mi, da smo sodnice bolj pod drobnogledom. Skoraj nobena tekma ne mine brez kakšne sodniške napake, vsaj drobne. Ampak gledalci in igralci velikokrat sodijo, da smo napako naredile zato, ker smo ženske, in ne ker smo ljudje. To mi gre na živce in želim si, da bi bilo drugače.
Staša: Čakava na trenutek, ko bo drugače.
Nogomet je pač še vedno moški svet in še dolgo ali pa celo vedno bo, ampak ko vidijo, da sva tam z razlogom, naju sprejmejo in opazk je vedno manj.
