Tadej Pišek - Če država ne bo pomagala, bo pa on
Marsikdaj so prekarni delavci v primerjavi z redno zaposlenimi nekakšni drugorazredni državljani. Velik del teh prekarcev dela v kulturi. In čeprav so predvsem v predvolilnih časih tema različnih političnih obljub, potem nanje vsi nekako pozabijo. Ne pa tudi Tadej Pišek.
Tudi ti si svobodnjak in prekarec. Kako je biti prekarec v kulturi v Sloveniji?
Res je, sem svobodnjak, vendar se za zdaj ne morem pritoževati, ker imam veliko dela. A večina nima takšne sreče. Recimo že poleti, ko v teatrih ni dela, si tri ali štiri mesece brez dohodka. Za prav vsako stvar se moraš boriti. Poleg tega se v vsaki krizi honorarji za predstave znižajo, ker vsi varčujejo. In prva stvar, ki se ti zgodi, ko te pokličejo, je, da rečejo: »Nimamo denarja, ampak ali bi vseeno delali?«
Institucionalni teatri pa svobodnim igralcem tudi vse bolj zapirajo vrata in ta kup svobodnjakov, ki nimajo dela ali rednega dela, se iz leta v leto veča. Vsako leto namreč prihajajo novi. In prepričan sem, da je številnim zelo težko. Poleg tega se kopičijo tudi produkcije, ki pa se ne morejo nikjer pokazati. Tudi zato, ker ni dvoran. Ali pa je samo premiera, potem pa dvorano, zaradi sicer čisto legitimnih finančnih interesov, oddajo boljšemu ponudniku.
In prav to te je navedlo na zamisel, kako bi to težavo lahko rešili ali omilili.
Tako je. Ideja je sicer stara že nekaj let. Zdaj že eno sezono sodelujem s Pionirskim domom v Ljubljani, ki je pred kratkim dobil novo direktorico, Barbaro Murn Vrviščar. Na nekem sestanku smo se pogovarjali tudi o svobodnjakih v kulturi, ki svojih produkcij ne morejo pokazati, ker ni dvoran itd., in je rekla: »Tukaj imamo Festivalno dvorano in pod kinoteko še eno manjšo. Ali imaš vizijo, kaj bi s tem naredili? Ali bi to lahko ponudili svobodnjakom?« In čisto sem bil navdušen. Začela sva sestankovati in rodil se je nov projekt, profesionalno gledališče, namenjeno svobodnim in prekarnim delavcem predvsem v odrskih umetnostih. Poimenovali smo ga Pionirski teater.
Pionirski dom bo dom svobodne odrske produkcije. Pionirski zato, ker je nastal v Pionirskem domu?
Ja, pa ne le zato, ampak tudi, ker se na pionirski način lotevamo reševanja problematike prekarcev in svobodnjakov. Gre za gledališče, ki ne bo tržno usmerjeno, ampak neprofitno. Bo pa to pravi teater, kjer bodo gostovale profesionalne produkcije in kjer si bodo gledalci lahko ogledali različne žanre svobodne produkcije. Pionirski teater ima eno in edino poslanstvo ‒ ponuditi svobodnim in prekarnim delavcem eno najlepših dvoran v Ljubljani in jim omogočiti, da občinstvu pokažejo svoje predstave, ne da bi pri tem bankrotirali.
Se pravi, da gre za nekakšen »dom« svobodne gledališke oziroma odrske produkcije.
To si zelo želim. Pod našo streho bi rad povabil vse žanre ‒ od stand upa do plesnih ustvarjalcev, tudi glasbenike. Rad bi, da iz tega nastane nekakšen žanrsko raznolik teater, ki bo ustvaril ponudbo, v kateri bo mogoče videti vse od komedije do resnega gledališča.
Bo pa zato treba pripraviti program. Je že narejen?
Sam sem prevzel vlogo umetniškega vodje teatra, kar pomeni, da bom oblikoval program in se dogovarjal z ustvarjalci. Želim pa si, da ne bi imeli nekega vrednotenja umetnosti, ker umetnosti ne moreš vrednotiti. In tudi ne bi želel, da bi imeli sistem točkovanj, kot obstaja na ministrstvu za kulturo, ampak želim, da bi bili dobrodošli vsi.
Ali pričakuješ, da bo Pionirski teater doživel naval svobodnjakov?
Veliko nas je. Mislim pa, da bomo potrebovali nekaj časa, da se teater dokončno oblikuje, da se gledalci in svobodnjaki navadijo na to, da takšen teater obstaja. Pričakujem, da se bo to zgodilo nekako v dveh sezonah. Seveda pa je odvisno tudi od tega, koliko bomo delali in koliko bomo odmevni. Prepričan sem tudi, da je svobodnjakov in prekarcev tako veliko, pa tudi kakovostne produkcije, ki se nima kje pokazati, da bomo naredili res izjemen program.
Redni program se bo začel oktobra. Kako daleč ste zdaj?
Zaradi rednih sestankov za nas Pionirski teater že živi. Računamo, da se bodo njegova vrata odprla konec septembra ali v začetku oktobra. Imeli pa bomo veliko slovesnost ob odprtju, tak mini spektakel. O podrobnostih sicer ne bi govoril, naj pa povem, da bomo tudi to prireditev ustvarili sami svobodnjaki, in upam, da bomo tako tudi nadaljevali.
Pa prve predstave?
Z oktobrom se bo začel tudi reden program teatra. Lahko razkrijem, da bomo 20. oktobra imeli prvo premiero, na katero prihaja veliko ime naše scene ‒ prav tako svobodnjak. Vizija Pionirskega teatra je, da ostane odprt za svobodnjake profesionalce, in če bo dovolj sponzorskega denarja ‒ to je zdaj namig za vse, ki bi želeli podpreti prekarce ‒, bomo po dveh letih morda pripravili tudi kakšno svojo lastno produkcijo.
Kaj pa ministrstvo za kulturo? Ali sodelujete tudi z njimi?
Za zdaj z njimi še nismo začeli sodelovati, ampak upam, da bo nova ministrica imela posluh za idejo. Takoj ko bo prevzela resor, se bom poskusil dogovoriti za sestanek in jo prepričati, da je Pionirski teater stvar, ki je ne potrebuje samo Ljubljana, ampak tudi Slovenija.
