»Brez gledalcev ni gledališča, končno je spet tako, kot je treba«

Ivica Knez je prag mariborskega gledališča prvič prestopil jeseni 1982, ko je postal član baletnega studia. Po končanem baletno-plesnem izobraževanju v nižji baletni in nato še v srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru je deset let plesal kot poklicni plesalec v baletnem ansamblu SNG Maribor in odplesal vrsto solističnih vlog. Ognjeni krst je doživel leta 1983 v baletni uprizoritvi Don Kihot. Z Dramo SNG Maribor je začel sodelovati kot plesalec in koreograf, v času umetniškega vodenja Tomaža Pandurja pa je začel nastopati v Drami kot igralec. Kmalu je postal stalni član dramskega ansambla.

Posnel je tudi nekaj radijskih iger, igral v celovečernih filmih Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo, Slovenija, Avstralija in jutri cel svet, Vztrajanje ter Akviziter, videli pa smo ga tudi v serijah Naša mala klinika, Usodno vino, Reka ljubezni in Najini mostovi.

Igralec s soigralko iz serije Najini mostovi Tino Gorenjak.

osebni arhiv

Gledališča so po sedmih mesecih le lahko odprla svoja vrata. Kje bomo vas lahko najprej videli na matičnih deskah?

V ponedeljek, 24. maja, smo pričeli nov študij, in sicer dramatizacijo Jančarjevega romana To noč sem jo videl. Gre za koprodukcijo z eminentnimi gledališkimi hišami, slovitim Burgteatrom iz Dunaja in mednarodno uveljavljenim JDP iz Beograda, dramo SNG Maribor in Cankarjevim domom. Dramatizacijo in režijo podpisuje Janez Pipan, ki slovi kot strokovnjak za Jančarja. Velika zasedba z zvezdniškimi igralci iz Dunaja, Beograda in Ljubljane. Mariborska premiera bo 24. septembra, nato sledijo Dunaj, Beograd in Ljubljana.

Ste zelo pogrešali občinstvo in običajen ritem?

Brez gledalcev ni gledališča, končno je spet tako, kot je treba.

Ljudje vas sicer lahko redno spremljajo tudi preko malih ekranov, saj ste nastopili v kar nekaj serijah. Kaj vam dajejo ti projekti?

Po baletu, operi in drami se nekako zdi logična izkušnja televizija in film, tako se vse združi v celoto. Nepopisne in bogate izkušnje.

Bili so tudi neprijetni trenutki, ampak še vedno sem tukaj. Vse slabe stvari sem pustil za sabo.

Koliko vam je pri tem pomemben stik z igralci, ki jih sicer ob delu v igralskem ansamblu Drama SNG Maribor ne videvate?

S komerkoli delaš, je pomemben stik, če iskrica ne preskoči, je težko ustvarjati nove like.

Proučujete kolege tudi v igralskem smislu?

Seveda se medsebojno preučujemo, dopolnjujemo, oplajamo. To je osnova vsakega kreativnega dela.

Ste sicer koga od kolegov še posebno občudovali oziroma še zdaj koga?

Imel sem to srečo, da sem pred leti delal z legendarnim Mustafo Nadarevićem, Radkom Poličem, Poldetom Bibičem, Borisom Cavazzo in mnogimi drugimi. Ampak od teh sem se največ naučil.

Knez v Pandurjevem Hamletu leta 1990.

osebni arhiv

V SNG Maribor ste prišli kot baletnik, v času umetniškega vodenja Tomaža Pandurja pa ste začeli nastopati v Drami kot igralec. Je bil to za vas velik preskok?

Pravzaprav niti ne, ker sem že prej delal v operi in drami in delo s Tomažem je bilo popolnoma logično.

Kako pa so vas v svoje vrste sprejeli igralci?

Občutki so bili zelo mešani. Bili so tudi neprijetni trenutki, ampak še vedno sem tukaj. Vse slabe stvari sem pustil za sabo.

Tomaž je s prezgodnjo smrtjo pustil ogromno praznino. Kaj ga je po vašem delalo tako velikega?

Delo s Tomažem je bilo zame božji blagoslov. Tomaž je vedno govoril: »Ponudi, inspiriraj me. Leteti je preprosto, samo razširi krila.« In takrat smo leteli.

Se na splošno uklonite vsem režiserjevim napotkom ali mu poskušate predočiti svoje videnje, kadar to odstopa od njegovega?

V ustvarjalnem procesu je najbolj pomembna dvosmerna komunikacija, tako da z režiserji nisem imel večjih težav.

»Delo s Tomažem je bilo zame božji blagoslov. Tomaž je vedno govoril: 'Ponudi, inspiriraj me. Leteti je preprosto, samo razširi krila.' In takrat smo leteli.«

Kako hitro pa prepoznate »glumo« pri sočloveku in kako se odzivate nanjo?

Imam to srečo v življenju, da redko srečam »glumo«, ker v glavnem ustvarjam z umetniki, kjer te ni ali pa jo redko srečamo, in še to v majhnih količinah.

Nastopili ste tudi v eni od epizod serije Primeri inšpektorja Vrenka, v katerem je Maribor zasijal v vsej svoji lepoti. Vas je to kot Mariborčana navdalo s kakšnim posebnim ponosom? Se vam sicer zdi, da ste zapostavljeni v primerjavi z drugimi konci Slovenije?

Seveda me je, ker sem imel to čast, da sem posnel prvo klapo. Od prvega trenutka je bila med nami super kemija, med tehnično ekipo, igralci in ostalimi ustvarjalci. Morda je bil Maribor včasih malce zapostavljen kot drugi konci Slovenije. Vendar se vse dogaja v Ljubljani. Ampak z velikimi TV-produkcijam se situacija izboljšuje.

Zadnjič sem v lokalu ujela nekega Mariborčana, ki je svojemu kolegu dejal, da želijo vsi Mariborčani iti v Ljubljano, vsi Ljubljančani pa v Maribor. Se strinjate z njegovo trditvijo? Je tudi vas kdaj vleklo v Ljubljano?

Se ne, ker je od Maribora do Ljubljane le ura vožnje in smo oboji lahko v hipu tam ali tu. Snemam pa v glavnem v Ljubljani.

Še vedno delujete na sodobnem plesnem področju kot koreograf, plesalec in asistent režije. Je torej ples še vedno vaša prva ljubezen?

V zadnjih letih delam kot mentor dramske skupine na III. gimnaziji Maribor, kjer združujem vse našteto s pedagoškim delom. To neizmerno rad počnem in prenašam svoje izkušnje na mlade rodove. Ti mladi so prihodnost gledališča, bodisi kot ustvarjalci ali poklicni ljubitelji gledališča.

Ivica je prag mariborskega gledališča prvič prestopil jeseni 1982, ko je postal član baletnega studia.

osebni arhiv