Boštjan Konečnik: Komaj čakam, da dobimo normalno cesto
Kot glasbenik bi se rad čimprej vrnil na oder!
V zadnjih letih je Boštjan Konečnik ustvaril vrsto uspešnic, dvajset let nazaj pa je z diatonično harmoniko celo dvakrat osvojil prvo mesto na svetovnem prvenstvu. Nedavno je situacija s koronavirusom koroškemu glasbeniku dala idejo in tako je nastala tudi poskočna skladba Korona, pojdi stran. Večni zabavljač si ob tem želi, da se situacija kmalu izboljša in da se čim prej vrne na glasbene odre, med ljudi, ki komaj čakajo na pravi žur.
Pred dnevi ste izdali še eno skladbo, Srčna rana. Ali vam je že, v prispodobi seveda, kdo zadal srčno rano?
Ja, ljubezen je bila kriva za srčne rane, iz katerih se nekaj naučimo. Na srečo se te rane hitro zacelijo in niso nič v primerjavi z resnimi težavami in preizkušnjami, ki nas čakajo v življenju.
Ali obstaja še kakšna druga rana, ki vas je spravila na kolena?
To mi je pa zadala naša ustanova, ki se začne s F in konča s S. Ima pa štiri črke. Tudi pri tej rani oziroma preizkušnji sem se veliko naučil.
Ko že govoriva o neprijetnih situacijah, ne moreva mimo epidemije. Glede na to, da ste glasbenik, ki nima nastopov, kako preživljate ta čas? S čim se sploh ukvarjate?
Ta rana, ki jo je zadala aktualna situacija, pa je rana na denarnici. Glede na to, da že več kot dvajset let živim od glasbe, sem tega že navajen. Enkrat si, drugič te ni. V podobni situaciji sem bil že večkrat in nekaj takega opisujem v skladbi z naslovom Moja denarnica.
Ste v tem času v sebi odkrili kak skrit talent?
Kar dobro se znajdem v digitalnem svetu in za računalnikom, kar je presenetilo še mene samega. Odkrivam nov planet in kar dobro mi gre. Sem se kar malo podcenjeval.
Glede glasbe ste zelo odprti, ko nanese pogovor na vašo zasebnost, pa jo skrbno čuvate, kajne?
Ja, res je! Rad povem, če naredim kaj na glasbenem področju, zasebnost pa naj ostane moja.
Po izobrazbi ste diplomirani inženir strojništva, kako gre to skupaj z glasbo?
Pri meni ne gre … strojništvo je na stranskem tiru. Že pri koncu študija, ko sem za diplomo izdelal svojo harmoniko, se je videlo, kam se v življenju bolj nagibam. Mogoče pa bo kdaj obratno.
Ste bili potemtakem vedno glasbenik ali pa ste vendarle delali tudi kaj izmed tistega, za kar ste se izšolali?
Že več kot dvajset let sem samo glasbenik in ravno sem uredil svoj arhiv, kjer se je nabralo več kot 200 avtorskih skladb. Na to sem pa kar ponosen.
Če se ne motim, igrate frajtonar’co že od malih nog. Kdo vas je sploh navdušil za ta priljubljeni inštrument?
Najprej me je navdušil oče, ki mi je pokazal prve prijeme, ko sem bil star nekje deset let. Potem pa je vse skupaj potekalo spontano in tako je še danes.
Ob vsem tem ne moreva mimo premnogih nagrad. Jih danes še štejete?
Vsaka nagrada mi pomeni potrditev, da delam dobro in da sem še opažen, kljub temu, da ustvarjam že dolgo. Največja nagrada za glasbenika pa je, da ljudje sprejmejo glasbo, ki jo ustvarjaš.
Poleg tega ustvarjate glasbo tudi za druge. Za koga vse ste že napisali skladbe?
Ja, kar veliko skladb je nastalo tudi za druge. Napisal sem jih za Navihanke, skupino Calypso, Atomik Harmonik, Vilija Resnika in za mnoge druge.
Doma ste iz Koroške ... Se kaj veselite, da se je začelo premikati glede prometnih povezav iz vašega konca v širni svet?
Komaj čakam, da dobimo normalno cesto, ker mi je vsako leto težje iti od doma proti Ljubljani. Ko se je začelo govoriti o avtocesti, pred davnimi leti, sem se šalil, da bom verjetno prej star 50 let, preden bo avtocesta. Star bom še malo več …
Kakšen svet si želite, ko bo vsega tega, kjer smo danes, konec?
Svoboden, kot je bil nekoč. Pa malo bolj umirjen.
