Valentina Plaskan - Komedija me nikoli ni privlačila
Novinarka, voditeljica, urednica in igralka.
Nedavno je pri založbi Beletrina izšel vaš pesniški prvenec Stena srca, ki v prvem delu pred bralca razgrinja pesmi, nastale v času epidemije covida-19, drugi del pa prinaša poezijo, ki ste jo poiskali »v predalu in spominu«, kot ste sami zapisali. Kam segajo začetki vašega pesnikovanja?
Poezija me spremlja, praktično odkar pomnim, od malega, pravzaprav sem prvo pesniško zbirko Oblak v srcu izdala pri štirinajstih. Pesmi sem pisala že v osnovni šoli, prav tako pa sem izdajala nekak časopis, vzporeden šolskemu, zdelo se mi je namreč, da bi morali pisati in razkrivati bolj resne, prave stvari, kot so jih v šolskem glasilu. Ta časopis smo izdajali in razmnoževali kar pri meni doma. Izdajali smo ga z namenom, da se to bere med mladimi, ne pa da bi to prebirali učitelji. Nekoč sem tam objavila prispevek o končnem izletu devetih razredov, kjer se je dogajalo marsikaj, od pitja alkohola, uživale pa naj bi se celo prepovedane substance. Vse to sem lepo natančno popisala, seveda brez imen sodelujočih, ker sem imela informacije iz prve roke. Na uri slovenščine je potem to nekdo nepazljivo bral in učiteljica je izvod zaplenila. Čeprav nisem nikogar poimenovala, sem doživela pravi pogrom, ker so se udeleženci pač prepoznali, če sem malce ironična, je to pričalo tudi o verodostojnosti mojih informacij. Prihajali so do mene in mi govorili – zakaj si to pisala o meni, jaz pa sem jih samo debelo gledala. Dobra plat tega neljubega zapleta je bila, da je ob tem marsikdo izpostavil dober slog za pisanje in opazovanje podrobnosti. Naključje ali ne, približno v istem obdobju je osnovna šola ponudila, da bo založila zbirko mojih pesmi. S pisanjem sem nadaljevala vse do svojih zgodnjih dvajsetih, objavljala na različnih literarnih platformah, sodelovala na pesniških festivalih, potem pa sem poezijo nekoliko opustila, ali pa se je ona malo naveličala mene, težko rečem. (smeh)
Kako to, vam je zmanjkalo navdiha?
Težko bi rekla, da je zmanjkalo navdiha, prej časa oziroma miru. Kadar namreč veliko delam kot novinarka, veliko pišem in razmišljam že čez dan, skušam izvrševati še druge projekte, zvečer nimam ne želje ne potrebe po pisanju, tudi poezije ne. Da se posvetim pisanju, potrebujem prostor za samost, prostor, da tisto, kar je zunaj, in tisto, kar je znotraj, spregovori isti jezik. Ker pa sem izredno radoveden človek, ki ga zanima veliko različnih vsebin, ne morem početi vsega naenkrat, preprosto je preveč svetov. Zato sem se v enem mladostnem obdobju bolj posvečala poeziji, v drugem petju, imela več bendov, potem pa se je moja pot nekako stabilizirala in umestila v koordinate, ki jih živim danes.
Kako zdržite tak tempo?
Tako bom rekla, če pogledam od zunaj, si res rečem »uf, kakšen tempo, le kako ga zdržim,« ko pa enkrat živiš življenje skozi vsebine, ki te delajo živega, pa se »tak tempo« hitro transformira v povsem običajen vsakdan. Drugače pa praktično dnevno zjutraj tečem s svojo psičko, meditiram, po opravkih in v službo se odpravim s kolesom.
Epidemija je prinesla zaprtje družbe, samoto, negotovost. Kako ste vse to prenašali, je to sprožilo vaš ponovni pesniški zamah?
Kar se tiče samote, res smo bili fizično sami, a po drugi strani smo bili na neki način povezani bolj kot kadarkoli prej. Družbena omrežja so postala središče teorij zarot oziroma stičišče zlobe in hujskaštva, svet se je zelo in nevarno odprl. Poglejte za primerjavo, ko stopiš na avtobus, veš, da te obkroža recimo dvajset, štirideset ljudi, ko pa greš na internet, se znajdeš v nepregledni množici informacij in neznanih ljudi, ki stojijo za njimi. In največja težava je, ko so temu izpostavljeni otroci.
Ampak vprašali ste, kako sem jaz to prenašala. Meni je to obdobje pravzaprav zelo ustrezalo. Rada sem namreč sama, sem tak ekstrovertiran introvert oziroma ambivert, sem človek, za katerega se zdi, da z lahkoto funkcionira med ljudmi, a v resnici me utesnjuje biti v množici. Rada grem na koncert, da uživam v glasbi, a gneča me moti. To sem sicer vedela že prej, a šele med epidemijo sem si to tudi iskreno priznala, sebi in drugim. Lahko rečem, da sem začela živeti svoj pravi jaz, sprejela sem, da ne maram biti v brezimni množici, ki me preveč izčrpava. V tem obdobju sem se predvsem zavedela, da sem v samoti mirna, in mislim, da to tudi veje iz moje poezije. Na drugi strani pa uživam, ko ljudem dajem tisto, kar je meni najbolj domače, kar sem mojstrila in raziskovala leta. Vse to, kar delam, je na neki način pripovedovanje zgodb, story telling, in to imam rada, da lahko morda celo komu doprinesem k nekim novim uvidom, razmislekom. Zelo sem hvaležna, da lahko delam, kar me veseli.
Pravite, da radi pripovedujete in dajete. Ali ste pisali z zavedanjem, komu so vaše pesmi namenjene?
Med pisanjem se ne sprašujem, koga bi rada nagovorila, o tem začnem razmišljati šele, ko berem za seboj, kasneje, ko pesmi ne doživljam več kot ustvarjalka, temveč kot bralka. Zdi se mi, da Stena srca nagovarja ljudi, ki razmišljajo nekoliko drugače, ki poskušajo stvari obrniti in pogledati, kaj je spodaj, pod lupo kalejdoskopa, s katerim smo navajeni gledati realnost.
Ste tudi igralka, a pravite, da vas igra trenutno ne zanima. Kaj pa komedija? Ne nazadnje že nekaj let kot imitatorka nastopate v satirični radijski oddaji Radio Ga Ga, v kateri se uspešno vživljate v različne like.
Od igre sem se oddaljila, ker v letih, ko sem večinoma samo snemala in igrala, nisem več našla časa za resnejše razmišljanje in raziskovanje. Komedija me nikoli ni privlačila, nikoli se nisem videla recimo v stand upu. Zato sem bila, ko me je Sašo Hribar pred leti povabil, naj se kot imitatorka pridružim oddaji Radio Ga Ga, sprva rahlo skeptična. A satira je vendarle nekaj drugega kot običajen humor, ki ga ponavadi spremljamo na odrskih deskah. Žlahtna satira namreč ponuja možnost, da se odzovemo na norosti, ki se dogajajo v družbi. V primerjavi z razumnim razkrivanjem afer, neprimernega vedenja oblastnikov, ko dejstva kričijo sama zase, na to opozoriš, pa se ne zgodi nič, ampak čez dan ali dva vse potihne, je satira v tem pogledu učinkovitejša. Na neki način tisto, kar je resnično, izrečemo skozi neko satirično misel in to dojemamo bolj lahkotno, kar odzvanja v našem telesu, in šele tako včasih občutimo in zares dojamemo resnost situacije. In podobno je s poezijo, tudi z njo lahko med ljudi vržeš neke male bombice realnosti, ki pa lahko rušijo svetove, ki smo jih skrbno gradili leta.
Kako se rojevajo liki, ki jih upodabljate v Radiu Ga Ga?
Prvi lik, ki sem ga prinesla v oddajo, je bil lik Tanje Žagar, predlagal mi ga je Sašo, ko me je povabil v oddajo. Sprva sem se vključevala po telefonu, potem pa sem se pridružila ekipi v studiu. Večino likov sem ustvarila sama, nekatere Sašo predlaga, vedno pa imam proste roke pri razvoju vsebine. Vživljanje v te različne like, ritme, načine govora in misli je res nekaj posebnega …, se mi zdi res nekaj norega, v človeku sprožijo neki nenavaden notranji proces, hitro se zgodi, da ob tem začnejo prihajati misli, ki niso tvoje, dejansko govoriš stvari, ki bi jih ta oseba. In zdi se mi, da se prav zato politiki satire bojijo, a če nekdo ne razume satire, zase težko reče, da ima liberalne in demokratične vrednote. Smisel za humor pa je znak verbalne inteligence.
Zakaj naslov zbirke Stene srca?
Naslov je iz ene od pesmi v zbirki. Izbrala sem ga zato, ker dobro opiše, kaj uteleša moja poezija, moja misel. Na eni strani je srce, polno kompleksnega čustvovanja, na drugi hladna ostrina razuma. Ta dvojnost me označuje, racionalnost na eni in intuitivnost ter empatija na drugi strani.
